Svetlo in zračno stanovanje z vidnimi tramovi in gredami nima nič odvečnega, funkcionalno zasnovan osrednji prostor je prehoden in daje občutek lahkotnosti. Pred prenovo je bilo stanje na podstrehi staromeščanske hiše precej drugačno: popolnoma odprt prostor brez toplotne izolacije, z veliko lesenih tramov in starimi dimniki. Streha je bila že pred tem prenovljena, vse drugo so izdelali na novo. Na primer, dimnike so porušili, saj niso bili več uporabni, na eni strani mansarde so ohranili že izdelana velika okna, na novo pa so naredili veliko stekleno površino na odprti terasi, prav tako so toplotno izolirali tla in streho. Lesene horizontalne povezave – tramove so nadomestili s kovinskimi, s čimer so sprostili občutek masivnosti. Zdaj konstrukcija, pri kateri po dva stebra povezuje kovinska gred, deluje veliko bolj lahkotno. K temu pripomore tudi bela barva, v katero je konstrukcija pobarvana, saj se tako zlije z belimi stenami.

»V takem staromeščanskem stanovanju je pomembno, da se preveri, v kakšnem stanju so strešna konstrukcija, strešniki in tla – to so najbolj zahtevni deli pri prenovi mansarde, če jo primerjamo z obnovo običajnega stanovanja,« poudarja arhitekt Anton Žižek, ki meni, da ima mansardno stanovanje več prednosti kot slabosti. Ker je v višjem nadstropju, ima lahko lepše poglede, več svetlobe in večji volumen, izdelata se lahko tudi dve etaži, je pa zaradi določenih posebnosti poseg relativno dražji, kot bi bil v nižjih nadstropjih. Po sogovornikovih besedah je v mansardi zelo pomembna svetloba, in sicer da vanjo prihaja svetloba na pravi način in s prave strani neba. Naravno svetlobo se da lepo oblikovati, ker gre za stanovanje na vrhu hiše, ta prihaja v notranjost s strani in z vrha skozi strešna okna. Pri slednjih je svetloba neposredna, zato je zelo pomembno tudi senčenje.

Nagrada za interier leta 2017
Arhitekturni biro Superform je lani na Mesecu oblikovanja za projekt zasnove mansarde Proti soncu prejel nagrado interier leta v kategoriji zasebni interier. »Stanovanje navdušuje zaradi svojih izčiščenih in jasnih konceptualnih potez. Vstopni del tvori poseben prehod ali t. i. sotesko, skozi katero prodira naravna svetloba in ustvarja iluzijo abstrahirane narave v grajenem okolju. Ko izstopimo iz prehoda, se pogledi odprejo v mesto. Pri tem oprema z lahkimi pohištvenimi elementi in zrcalnimi površinami poudarja odprtost. Ta ustvarja posebno magičnost, kjer se zdi, da od tod do nebes ni daleč: nadsvetloba, tanka, skoraj nežna kovinska natezna lega, ki drži ostrešje, nedolžna belina in ograja v obliki stopnic, ki vodijo v ‘nebesa’. Doslednost koncepta in domiselna forma sta ustvarili ikonično notranjost, za katero smo prepričani, da bo vsakomur dolgo ostala v spominu,« je strokovna komisija utemeljila svojo odločitev.

V mansardi, ki so jo zasnovali v staromeščanski hiši, so dejstvo, da ni imela dovolj naravne svetlobe, vzeli kot prednost, saj so imeli proste roke pri oblikovanju. V tloris so jo vnesli tudi s tako imenovano sotesko – asimetrično konstrukcijo stropa, ki poteka po vsej dolžini strehe oz. stanovanja. »Osrednji prostor smo oblikovali kot sotesko, ki zajema, srka svetlobo in jo prepušča čim globlje v notranjost. Svetloba prihaja v notranjost kot skozi lijak: iz enega velikega odprtega prostora – terase, ki se počasi oži mimo dnevne sobe, jedilnice in kuhinje vse bolj in bolj, dokler ne pride na drug konec, kjer se konča z drugim javnim delom – sobo za gledanje televizije,« pojasnjuje Žižek. Tej logiki sledi tudi umetna osvetlitev kanjona. »Na vrhu soteske je zareza, v katero smo vstavili LED-diode. Ta svetloba daje občutek organske, mehke površine, ki se zlije in počasi zapelje v prostor, da niti ne veš, kaj te na koncu čaka,« rešitev opiše arhitekt.

Ob vstopu v mansardo se odpre osrednji bivalni del z jedilnico in kuhinjo ter teraso z lepim pogledom na mestno središče. Sobe so nanizane levo in desno ob osrednjem hodniku: spalnica z lastno kopalnico in garderobo, štiri otroške sobe, ki imajo prav tako svojo skupno kopalnico in stranišče, utiliti, savna, soba za gledanje televizije. V stanovanju, ki meri 275 kvadratnih metrov, je po besedah arhitekta občutek, da gre za velik prostor, hkrati pa ne, da ima toliko sob. K temu pripomorejo lijakasto oblikovan prostor in zasnova vrat, poravnanih s steno, ter bela barva, zaradi česar stene in strop delujejo enovito, večje in svetlejše. Za talno oblogo so izbrali masivni oljen les. Ta je tudi v kopalnicah. Nekaj opreme je nevtralne in serijsko oblikovane, kot je kuhinjsko pohištvo, jedilna miza, stoli ..., pri njeni zasnovi je sodelovala Ajda Kenda iz podjetja Arcadia Lightwear. Večji poudarek so arhitekti biroja Superform namenili kosom, ki so jih sami zasnovali. Na primer kamin, ki lebdi nad tlemi, stena med jedilnico in savno, stena ob vhodu, pa tudi stena z odbojnim zrcalom, za katero se skriva kotiček z računalnikom. Ko je ta zaprta, arhitekt pravi, da deluje kot kalejdoskop.

Mansardna stanovanja so drugačna zaradi nagnjene strehe, ki ustvarja ob kolenčnem zidu nizek strop, na sredini pa zelo visok strop. Tak specifičen prostor je treba pravilno zasnovati, hkrati pa veliko pozornosti nameniti ogrevanju in hlajenju, saj njegov ovoj ni le fasada, ampak tudi streha, zato ima lahko večje toplotne izgube ali pa preveč toplote, pravi sogovornik in poudarja, da sta nujni dobra izolacija hiše in tehnično dovršena izvedba.