Kot še kažejo podatki raziskave, se največkrat zavržejo juhe, solate in sadje. Nepostrežene in nedotaknjene hrane je v domovih za ostarele 27 odstotkov od vse pripravljene hrane, v bolnišnicah pa celo tretjina. Strošek zavržene hrane na en obrok za bolnišnice je tako 46 centov, za domove za ostarele pa 20 centov.

Svetovalka za prehrano v Splošni bolnišnici Novo mesto Irena Sedej je v okviru okrogle mize poudarila, da je zavržena hrana trikrat plačana, in sicer najprej, ko jo nabavijo in pripravljajo, nato ko odvažajo ostanke ter kot zadnje takrat, ko se slaba prehranjenost bolnikov pozna na zdravstvenem proračunu.

Kot je izpostavila, bi potrebovali sistemske rešitve v smeri zaposlovanja kadrov, ki bi individualno načrtovali prehrano glede na stanje bolnikov. Težavo vidi v tem, da se prehrane v bolnišnici ne jemlje kot del terapije, kar pomeni, da dietetiki niso del zdravstvenega osebja.

"Količine zavržene hrane ne bomo zmanjšali še lep čas," je prepričana Sedejeva. Lahko le bolje organiziramo delo, in sicer da se terapevtske diete s pomočjo enotnega kataloga teh diet predpisuje res tistim, ki jih potrebujejo in da se posamezni obrok ne pripravi za tiste, ki so na operacijah, terapijah ipd. Poleg tega bi lahko bolniki izbirali med tremi meniji, kar bi jih spodbudilo, da bi hrano tudi pojedli.

Direktor Doma upokojencev Nova Gorica Bojan Stante je pojasnil, da so se zaradi lastnih presežkov hrane povezali v mrežo z dijaškim domom in vrtcem ter začeli deliti kosila socialno ogroženim. Kot je poudaril, bi bilo treba najti način, kako narediti ljudi bolj občutljive in jih spodbuditi, da postanejo bolj solidarni. Tako bi lahko vzpostavili širšo mrežo tistih, ki imajo viške hrane in bi jo bili pripravljeni nameniti pomoči potrebnim.

Marjeta Recek z direktorata za javno zdravje na ministrstvu za zdravje zagovarja "tako sistemske rešitve kot delo od odspodaj". Kot je napovedala, bodo prihodnje leto v vseh bolnišnicah pregledali sistem prehranjevanja bolnikov. Poleg tega načrtujejo, da bi do leta 2025 v zdravstvene ekipe vključili dietetike.

Irena Simčič z Zavoda za šolstvo je glede stanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah navedla, da vsak dan v teh ustanovah razdelijo 680.000 obrokov. Poleg racionalnega načrtovanja prehrane pa je pri tem izpostavila pomembnost vzgojno-izobraževalnega vidika, da bi se izboljšale prehranske navade otrok.

Načrtovalci prehrane v vzgojno-izobraževalnih ustanovah namreč želijo šolarjem ponuditi zdravo prehrano, ti pa te ne pojejo in tako pride do velike količine zavržene hrane. Zato je tako zelo pomemben vzgojni vidik, je dejala. Poleg tega je po nekaterih šolah dobra praksa, da imajo določene namenske kotičke, kjer lahko določeno hrano, ki jim je ostala, hranijo za kasneje.

Urška Skok Klima z ministrstva za javno upravo pa je glede problema zavržene hrane izpostavila težave javnih ustanov pri javnem naročanju živil, med katerimi so premajhno število kadrov, finančne omejitve ter premalo lokalne samooskrbe. Rešitev vidi v tem, da bi prišlo do centralizacije javnega naročanja. Tako ne bi posamezne ustanove vsaka zase naročale živila, ampak bi lahko država vzpostavila dinamični nabavni sistem, s katerim bi si te ustanove pomagale.