Da takšen nagovor Igorja Škerbota s Kmetijsko-gozdarskega zavoda v Celju ni bil za lase privlečen, smo se lahko prepričali tudi sami na turistični kmetiji Pri Mlinarju v Gotovljah pri Žalcu, kjer so organizirali posvet. Izbira kraja ni bila naključna, saj so na kmetiji poskusno posadili 13 sort jesenskega in spomladanskega česna slovenskih ponudnikov semena. S posveta povzemamo priporočila Igorja Škerbota in Iris Škerbot s KGZ Celje, Darka Verdinika iz Semenarne Ljubljana, Branke Hribar iz podjetja HP Hibrid, Iztoka Vidica iz Aspege ter Ksenje in Mirana Rotovnika s kmetije, na kateri poteka poskus.

Še v letu osamosvojitve smo v Sloveniji česen pridelovali na 239 hektarih, površina se je do leta 2004 zmanjšala na 35, do leta 2012 pa se povečala na 67 hektarov. Večino pridelovalcev je spodbudilo očitno povpraševanje kupcev po česnu slovenske pridelave. Da se od uvoženega v naših trgovinah tako pogosto znajde kitajski, je po svoje razumljivo, saj ga v tej državi pridelajo kar 19 od skupno 24 milijonov ton, kolikor znašajo svetovne količine. Med največjimi jedci česna so Južni Korejci, kjer ga letno porabijo kar deset kilogramov na prebivalca, v Evropi pa z nekaj več kot štirimi kilogrami vodijo Španci, ki so tudi veliki pridelovalci. Statistični Slovenec ga poje vsaj kilogram; ocena je čez palec zato, ker uradna statistika spremlja porabo za vse čebulnice skupaj.

Pomen kratkega dne

O vračanju česna na slovenske, še bolj štajerske njive priča veliko zanimanje za posvet: udeležili so se ga tako tržni pridelovalci, ki ga pridelujejo po integriranih načelih, ekološki in biodinamični kmetje, z vrtičkarskimi očmi pa sem ga spremljala podpisana. V poskusu, ki so ga naredili na kmetiji, se bo po koncu pridelave pokazala razlika med trinajstimi sortami slovenskega, francoskega, španskega in vojvodinskega porekla. V tem času, ki je za debeljenje čebulic odločilen, se ne razlikuje samo po njihovi velikosti, temveč tudi po barvi česnovih suličastih listov, ki segajo od rumenozelene prek srebrnkaste do modrozelenih odtenkov. Pri nekaterih so tako močni in široki, da bi ga mimoidoči na njivi lahko zamenjal za por. Ena največ­jih razlik se bo razkrila po pobiranju: videz sort se najbolj razlikuje po barvi luskolistov. Poznamo namreč različne odtenke belega česna do rožnatih, vijoličnih in rjavkasto nadahnjenih glavic. Poleg mladega in svežega česna lahko prav v tem času uživamo tudi česnova cvetna stebla – naredijo jih le nekatere sorte. Njihovo rezanje po eni strani pospeši debeljenje čebulic, če jih pustimo dozoreti, pa lahko dobimo seme. Vendar lahko po sejanju semena šele tretje leto pričakujemo česnovo čebulico, ki bo naredila stroke.

Česen je rastlina kratkodnevnica, kar pomeni, da ga moramo saditi pozno jeseni ali zgodaj spomladi, to je čas, ko se bo najbolje ukoreninil. Če bi ga posadili šele maja, bi na hitro pognal, resnega pridelka pa ne bi dal. Po besedah Igorja Škerbota je priporočljivo, da tudi spomladanske sorte česna sadimo jeseni, nekaj tednov za jesenskimi, saj bi morda spomladi predolgo čakali, da bi sneg skopnel. Branka Hribar je priporočilo dopolnila z rezultati njihovih poskusov, ki so pokazali, da so nekatere spomladanske sorte kljub vsemu dale lepši pridelek, če so jih posadili zgodaj spomladi. Jeseni se česen sadi konec oktobra ali v začetku novembra, spomladi pa, brž ko se zemlja dovolj odtali in ni premokra.

»Okopavaj, okopavaj, okopavaj«

Česnovih glavic za sajenje ne smemo razstročkati oz. razdeliti prezgodaj pred sajen­jem; za večje količine to naredimo največ 12 dni prej, v nasprotnem primeru se stroki izsušijo ali začnejo celo poganjati, zaradi česar je pridelek slabši. Glavice, v katerih so bili plesnivi posamezni stroki, je bolje izločiti, saj je velika verjetnost, da so z glivami, povzročiteljicami bolezni, okuženi vsi. Debelejši česen zraste iz večjih strokov, saj lahko naredijo močnejši šop korenin in imajo več brstov, iz katerih zrastejo novi stroki. Vendar tudi drobnejših pri sajenju ne izločimo, raje jih posadimo bolj skupaj za mladi česen.

Česen sadimo jeseni od pet do sedem centimetrov, spomladi pa od štiri do šest centimetrov globoko, merjeno od spodnje strani stroka. Vrste naj bodo toliko narazen, da ga bomo lahko brez težav okopavali, v vrstah pa stroke od 10 do 15 centimetrov narazen. V ptujskem Selekcijsko-poskusnem centru Semenarne Ljubljana so denimo ugotovili, da sajenje 24 x 10 ali 24 x 16 centimetrov ni prav nič vplivalo na debelino glavic. V vsakem primeru pa nam mora medvrstni prostor omogočati rahljanje zemlje. »Glavno napotilo za uspešno pridelovanje česna je namreč okopavaj, okopavaj, okopavaj ...« je poudaril Igor Škerbot. Najpomembnejše je prvo spomladansko rahljanje zemlje, ki da čez zimo mirujočim rastlinam signal, da se je začela rastna sezona. Do korenin prodre zrak, mikroorganizmi dobesedno oživijo. Ker so korenine česna goste (en sam strok lahko naredi do 40 korenin) in sežejo do globine 30 centimetrov, ob straneh pa se razširijo do štiri decimetre od rastline, moramo paziti, da jih pri okopavanju ne ranimo. Ne okopavamo zelo globoko – obnese se uporaba krempljača. Poškodbe bi upočasnile rast, skoznje prodrejo povzročitelji bolezni.

Obnese se tudi uporaba travnate zastirke, vendar začnemo zastirati šele marca.

Oskrba z vodo in dognojevanje

Namakanje doslej pri česnu ni bilo pogosto; smiselno je zlasti v sušnem marcu, je povedal Igor Škerbot, njegovi kolegi iz semenarskih hiš, bolj osredotočeni na tržne pridelovalce, pa so poudarili pomen namakanja za uspeš­no tržno pridelavo. Oskrba z vodo, s padavinami vred, pa mora biti zelo enakomerna, veliki ekstremi škodujejo. Pomanjkanje vode pogosto povzroči rumenenje vrhnjih delov listov, posebej če je rastlina v stresu zaradi zelo nizkih ali zelo visokih temperatur.

Česen pridelujemo na površini, ki je bila s hlevskim gnojem gnojena eno leto, še bolje dve leti pred sajenjem; potrebuje torej zmerno rodovitna in dobro odcedna tla, sončne in pred vetrom zaščitene lege. Spomladi je priporočljivo dognojevanje z dušičnimi gnojili, prvič, ko ima rastlina od dva do štiri liste, in drugič dva do tri tedne pozneje. Pri spomladi posajenem česnu drugo dognojevanje opustimo. Za vrtičkarje pridejo v poštev rastlinske prevrelke z večjo količino dušika (koprivna, gabezova) in biostimulatorji rasti, ki jih dobimo v vrtnih centrih. Upoštevamo priporočene količine, drugače bodo rastline namesto debelih glavic naredile več listne mase, pa še pridelek se bo slabše skladiščil.

Mnogi pridelovalci pustijo česen na gredah predolgo, zaradi česar čebulne glavice počijo, stroki se ne držijo več skupaj in se slabše skladiščijo. Zmotno je prepričanje, da se morajo listi posušiti; česen pulimo, ko je še tri četrtine rastline zelene in ko se pri sortah brez cvetnega stebla zmehča njen vrat. O tem je težko presoditi, ne da bi kakšnega izpulili. Za izkop je primeren, ko se na glavici izrazito izbočijo stroki. Korenine je najlaže odstraniti sveže, z roko ali škarjami. Pri posušenih moramo biti zelo previdni, če to počnemo z nožem, lahko poškodujemo glavice. Če ne nameravamo porabiti svežega česna, skladiščimo le povsem suhega. Suši se zelo počasi, v suhi senci mesec dni, je povedal Miran Rotovnik. Sušenje debelejših plasti česna na tleh je odsvetoval, po njegovih besedah se bolje suši v kitah. Čeprav česen za skladiščenje ne potrebuje nizkih temperatur, le suh zrak, pridelek za prodajo pogosto skladiščijo v hladilnicah. Iztok Vidic je opozoril, da je takega treba porabiti v mesecu dni.

Spomladi posajeni česen pobiramo pozneje kot jesenskega. Zgodnje jesenske sorte začnemo pobirati konec junija, druge si julija sledijo tako, kot smo jih sadili. Sorte, ki naredijo cvetno steblo, pobiramo avgusta. Jesenske dajo v povprečju večji pridelek, skladiščijo pa se najpozneje do decembra, spomladanske zdržijo na suhem do spomladi.

Škodljivci in bolezni

Z večanjem domače pridelave se na KGZ Celje tudi intenzivneje posvečajo težavam, ki jo spremljajo. Vsako leto je specifično, opozori Iris Škerbot, specialistka za varstvo vrtnin. To se je letos pokazalo pri škodljivcih čebulnic, ki so ne glede na poimenovanje nevarni vsem vrtninam v skupini. Česnove muhe tako vsaj na Štajerskem letos skoraj niso zaznali, podobno je bilo s čebulno muho (napada tudi česen), medtem ko je večino škode na čebuli, česnu in poru povzročila porova zavrtalka. Spoznati jo je mogoče po nizu majhnih vbodov vzdolž listov. Pri vseh naštetih škodljivcih naredijo največ škode ličinke žerke. Napadene rastline moramo z grede odstraniti. Na vrtu se teh škodljivcev najuspešneje ubranimo, če čebulnice v času največjega naleta zaščitimo s protiinsektno mrežo ali kopreno. Lahko si pomagamo tudi s pelinovim čajem ali polaganjem korenjevih listov. Biotični pripravki iz entomopatogenih ogorčic, za naše oko skoraj nevidnih organizmov, ki so naravni sovražniki žerk, so dostopni tudi vrtičkarjem, vendar je pri njih odločilen pravšnji čas uporabe, ki ga je brez strokovnega znanja težko določiti, je opozorila Iris Škerbot.

Da bi pridelali čim bolj zdrav česen, se moramo držati čim širšega kolobarja. Priporočljivo je, da ga na isto površino ne sadimo prej kot tri, v nekaterih primerih celo šest let za drugimi čebulnicami. Ogrožajo jih namreč isti škodljivci in bolezni. Od glivičnih bolezni je najpogostejša bela gniloba, ki jo spoznamo po temno rjavih zrncih med listi rastline – to so sklerociji, legla spor, ki ostanejo v zemlji. Prav zato sta odločilna širok kolobar in dosledno odstranjevanje obolelih rastlin. To je najboljši dolgoročni ukrep tudi proti drugim boleznim, česnovi rji, ki je veliko težav povzročila lani, in čebulni plesni, ki napade tudi česen. Pogosta bolezen je še botritis, ki pa jo ponavadi opazimo šele v skladišču, v obliki plesnive prevleke na glavicah. Zaradi mož­nosti okužbe z njim po spravilu previdno odstranjujemo korenine, za sajenje pa si raje priskrbimo zdravo seme ali stroke namočimo v pripravke iz alg. Prednost kupljenega semena je, da je zdravstveno pregledano.

Ročno okopavanje česna ima še eno prednost. Z njim odstranjujemo plevel, ki omogoča hitrejše širjenje bolezni in škodljivcev ter oteži zorenje. Če imamo veliko trajnega plevela, ga je dobro previdno odstraniti že v predposevku ali pred sajenjem, saj ga bomo med vrsticami česna težko povsem odstranili; prej se bo zgodilo, da bomo njegove korenine le razsekali in ga razmnožili.

-----

Sorte v poskusu

Anka – jesenski, slovenska avtohtona sorta, požene cvetno steblo

Bosut – jesenski, vojvodinska sorta bele barve s kompaktno sklenjenimi stroki

Garpek – zgodnjejesenski, vijoličasto obarvan, zgodnje spravilo, intenziven okus, cvetno steblo

Sprint – zgodnjejesenski, zgodnje spravilo, rožnato obarvan, že ko je mlad

Messidor – jesenski, bela debela sorta

Messidrome – jesenska bela sorta, z debelimi glavicami in močno aromo

Gardacho – jesenski, bel z vijoličastim nadihom, velik pridelek

Garcua – jesenski bel česen z velikimi glavicami, močna rastlina

Printanor – jesenski

Ptujski jesenski – bela čebula eliptične oblike, rumenozeleni listi

Ptujski spomladanski – manjše bele eliptične čebule, močna aroma

Gardos – spomladanski, bele glavice z vijoličastimi stroki, cvetno steblo

Arno – spomladanski beli česen