Za postavitev male biološke čistilne naprave (MČN) pri novogradnji ne potrebujemo posebnega gradbenega dovoljenja, saj gre za enostaven objekt, projekt MČN pa je na območjih, kjer komunalna infrastruktura ni urejena, tako ali tako del projekta gradnje hiše. Tudi za napravo ob obstoječem objektu ne potrebujemo gradbenega dovoljenja. Pred vgradnjo moramo obvestiti pristojno komunalno podjetje, po vgradnji pa mu dostaviti ustrezno tehnično dokumentacijo, na podlagi katere bomo delno oproščeni plačila okoljske dajatve za obremenjevanje voda.

Ponudba tipskih čistilnih naprav za odpadne vode iz gospodinjstev je velika, za uporabnika pa je najpomembnejše, da izbere napravo, ki ustreza standardom. Na spletnih straneh Gospodarske zbornice Slovenije se sproti dopolnjuje seznam tovrstnih naprav, opremljenih z ustrezno dokumentacijo po predpisih o gradbenih proizvodih. Vendar ta dokumentacija dokazuje le, da je MČN lahko v prodaji na slovenskem trgu, ne pa tudi, da izpolnjuje zahteve predpisov na področju varstva okolja. Če neke naprave oziroma ponudnika ni na seznamu, še ne pomeni, da naprava nima ustrezne dokumentacije po predpisih o gradbenih proizvodih, saj strokovna komisija Zbornice komunalnega varstva seznam sestavlja na podlagi prostovoljne določitve ponudnikov oziroma proizvajalcev MČN.

Tehnična dokumentacija, ki mora biti priložena vsaki MČN, mora vključevati izjavo o skladnosti, v kateri so navedeni osnovni podatki o proizvajalcu, opis izdelka in standardov, ki jih izpolnjuje, zelo pomemben je tudi podatek o učinku čiščenja, pravi Nejc Đorđić iz podjetja Eko Gea. Podatek o učinku čiščenja je namreč podlaga za znižanje okoljske dajatve. Dokumentacija mora vključevati še navodila za vgradnjo naprave, obratovanje in njeno vzdrževanje, dodaja sogovornik.

Odpadne vode čistijo bakterije

Za čiščenje odpadnih voda iz gospodinjstev je na voljo več vrst tipskih MČN, najbolj razširjeni so tako imenovani sistemi SBR, ki za delovanje potrebujejo električno energijo. Biološka čistilna naprava deluje na podlagi bakterij, ki vanjo pritekajo s fekalijami. Bakterije za preživetje potrebujejo zrak in ga v napravo dovajamo s kisikom, pojasnjuje Katja Sep iz podjetja Roto. Po njenih besedah je najpreprostejša in cenovno najbolj ugodna vgradnja rezervoarja iz polietilena, v katerem je čistilna naprava in ki se lahko izvede v enem dnevu.

Čiščenje odpadne vode v napravi SBR poteka v več fazah. Najprej potuje skozi prvo komoro, v kateri se zadržijo trdne snovi, nato potuje v drugo komoro oziroma v rezervoar SBR, v katerem poteka biološko čiščenje z mikroorganizmi, pojasni Zdravko Skubic iz podjetja Armex armature. Med nadzorovanim postopkom čiščenja se izmenjavajo kratke faze zračenja in mirovanja. Razvije se tako imenovano aktivno (živo) blato in odpadna voda se temeljito očisti s pomočjo milijonov mikroorganizmov. Sledi faza mirovanja, med katero se aktivno blato potopi na dno sistema, na vrhu rezervoarja pa ostane očiščena voda. Ta potuje v sistem izpusta (tok, reka, morje) ali v infiltracijski sistem. Nato se del aktivnega blata vrne iz rezervoarja SBR v prvo komoro.

Kako vemo, da je v MČN prečiščena voda ustrezno čista? Prvi kazalnik je vonj – če ni neprijetnega vonja, deluje pravilno, pravi Katja Sep. Če je namreč v MČN preveč oziroma premalo bakterij, bo iz nje prihajal neprijeten vonj, kar je običajno tudi znak, da izpust najverjetneje ni čist.

Biološka čistilna naprava mora biti zavarovana pred zamrzovanjem in neposredno sončno svetlobo, zato je običajno vkopana v zemljo, nad zemljo pa ostane le del vstopnih odprtin. Pokrovi so lahko pohodni ali povozni.

Cene čistilnih naprav za štiričlansko družino se gibljejo od 2500 evrov naprej. Strošek porabe električne energije je približno 40 evrov na leto. Po petih letih je priporočljivo opraviti večji servis, za katerega je treba po Skubicevih besedah odšteti od 100 do 120 evrov. Med vzdrževalne stroške spadajo še stroški črpanja in odvoza aktivnega blata, ki se ob pravilni uporabi izčrpa na leto in pol do dve leti, strošek pa je odvisen od komunalnega podjetja.

Delujejo tudi brez električne energije

Na voljo so tudi biološke čistilne naprave, ki delujejo brez električne energije in ne povzročajo aktivnega blata. Tovrstne naprave (ohišje je lahko iz polietilena ali inoxa) so sestavljene iz primarnega usedalnika, ki iz odpadne vode ločuje večje komunalne odpadke in trdne delce s površja, v odpadni vodi pa potekajo procesi hidrolize in biološke ionske izmenjave, pojasnjuje Nejc Đorđić. Odpadna voda se nato prek pregrade v primarnem usedalniku prelije v biofilter, kjer v anaerobnem okolju (brez prisotnosti kisika) potekata biološka razgradnja in filtracija, in sicer z uporabo biološkega nosilca kristobalita. Gre za izjemno porozno vulkansko kamnino, na kateri so naseljene kolonije anaerobnih mikroorganizmov, razloži sogovornik. Mikroorganizmi in encimi imajo ključno vlogo pri razgradnji organskih spojin v tovrstnih napravah, pa tudi pri mineralizaciji aktivnega blata, ki se med fermentacijo povsem predela v hrano za mikroorganizme, energijo, pline in v vodi raztopljene minerale.

Encime, ki varujejo mikroorganizme in pospešujejo mineralizacijo aktivnega blata, aktiviramo z dodatkom posebnega biološkega preparata, katerega glavna sestavina so alge. Enkrat na teden je treba neposredno v WC zliti deciliter preparata in dvakrat potegniti vodo. Preparat je povsem naraven, zagotavlja proizvajalec, ni koroziven, ne škodi ljudem in živalim, v skladu z evropskimi standardi pa je uvrščen med ekološke proizvode. Strošek za nakup preparata (za liter je treba odšteti 13 evrov, zadostuje pa za dva meseca in pol) je hkrati edini strošek vzdrževanja. Sama naprava z zmogljivostjo 5 populacijskih ekvivalentov in s kompenzacijskim jaškom stane 2700 evrov (brez DDV).

S kompenzacijskim jaškom, ki ga je mogoče vgraditi tudi v obstoječo greznico, se izognemo težavam zaradi večjih delcev, ki jih namerno ali nenamerno spustimo v MČN, kot so vlažilni robčki in paličice za ušesa, na primer. Ali pa ostanki hrane, ki prav tako ne spadajo v MČN. Zavedati se namreč moramo, opozarja Đorđić, da mala čistilna naprava ni smetnjak. Naštete stvari ustavijo delovanje naprave, zato jo je treba očistiti.

Tako očiščena odpadna voda je po določenem času obratovanja biološke čistilne naprave primerna za izpust v naravo ali kanalizacijski sistem, saj ne potrebuje nadaljnjega čiščenja. Uporabljamo jo lahko za zalivanje zelenice, zalivanje zelenjavnega vrta z njo pa ni priporočljivo. Ob daljši odsotnosti mikrobi v čistilni napravi mirujejo, zato nas ob prihodu domov ne pričaka neprijeten vonj, pravi sogovornik. Pred ponovno uporabo čistilne naprave v WC zlijemo deset litrov vode in deciliter preparata in zadeva normalno deluje naprej.

Brez električne energije delujejo tudi nekatere biološke čistilne naprave, v katerih poteka aerobno čiščenje odpadnih voda. Sistem čiščenja temelji na principu kombinacije predrezervoarja in biološke stopnje čiščenja v bioreaktorju. Na prvi stopnji se odpadna voda med postopkom sedimentacije očisti trdnih delcev. Nato potuje v bioreaktor, v katerem se čisti skozi posebne medije, vgrajene v reaktor. Zrak, potreben za čiščenje, se dovaja po cevnem sistemu, za kar pa ni potreben kompresor in zato tudi ne priklop na električno energijo, pravi Zdravko Skubic. Prezračevanje poteka po sistemu naravnega vleka, cena tovrstne naprave je okrog 2900 evrov.

Stroškov vzdrževanja tako rekoč ni, pravi sogovornik: na tri do pet let je treba odstraniti goščo in jo odpeljati na centralno čistilno napravo. Cena odvoza je odvisna od tega, kje živimo oziroma od pristojnega komunalnega podjetja. Črpanje, prevoz in čiščenje gošče na centralni čistilni napravi prebivalce na območju občine Rogaška Slatina stane okrog 85 evrov, prebivalci Bistrice ob Sotli pa morajo za enako storitev ob enaki količini gošče odšteti več kot 150 evrov.

Vgradnja v obstoječo greznico

Čistilno napravo umestimo tudi v obstoječo greznico, če je ta, seveda, ustreznih dimenzij. To pomeni, da v greznico postavimo celotno čistilno napravo, torej posodo z vgrajenim sistemom, in vse skupaj zasujemo s peskom, pojasnjuje Katja Sep. Tako prihranimo stroške, saj obstoječe greznice ni treba razbijati oziroma iskati primernega mesta za postavitev čistilne naprave. Sistema pa ni primerno vgrajevati v greznico, opozarja sogovornica. Vsaka čistilna naprava mora namreč imeti izjavo o skladnosti (SIST EN 12566/3), ki hkrati dokazuje vodotesnost posode. Če bi hoteli sistem vgraditi v obstoječo greznico, bi morali biti volumni primerni uporabi, poleg tega bi morali narediti test o vodotesnosti posode in po njem pridobiti izjavo o skladnosti. Pridobitev izjave pa zahteva testiranja, ki potekajo več tednov, zato to za gospodinjstva ni smiselno oziroma ni izvedljivo, dodaja sogovornica.

Kaj lahko spuščamo v MČN in česa ne smemo

V malo čistilno napravo lahko spuščamo vodo iz WC, kuhinje in kopalnice. Pri tem pa je zelo pomembno, da nekaterih odpadkov, ki jih »pridelamo« v gospodinjstvu, nikakor ne smemo spustiti v čistilno napravo. Sicer naprava ne bo delovala pravilno. En sam liter skisanega mleka, na primer, močno podre sistem delovanja naprave; ponovna vzpostavitev ravnovesja po besedah Nejca Đorđića traja od 14 dni do meseca in pol.

Poglejmo torej, kaj ne spada v MČN:

• deževnica,
• kisline in močni lugi,
• soli v večjih koncentracijah,
• maščobe in olja,
• ostanki hrane,
• vlažilni robčki, nerazgradljivi papir,
• kondomi in damski vložki,
• tekstil,
• vroča voda nad 35 stopinj Celzija,
• voda iz bazenov in džakuzijev,
• šopi las,
• topila, barvila, odpadne barve,
• gnojnica živalskega izvora,
• močni strupi, umetna gnojila.

---

Po letu 2017 prepovedan izpust odpadnih voda v naravno okolje

Po 31. decembru 2017 bo dokončno prepovedan izpust odpadnih voda iz gospodinjstev v naravno okolje, kar med drugim pomeni, da pretočne greznice, ki močno obremenjujejo in onesnažujejo okolje, ne bodo več dovoljene. Na območjih, na katerih je načrtovana gradnja javnega kanalizacijskega omrežja, lahko gospodinjstva še uporabljajo obstoječe pretočne greznice, vendar letno onesnaženje z odpadnimi vodami ne sme presegati deset populacijskih ekvivalentov (PE), lastnik pa mora poskrbeti, da se vsebina greznice enkrat na štiri leta odpelje na centralno čistilno napravo. Ko bo komunalna infrastruktura urejena, se bodo morala gospodinjstva nanjo priključiti. Na območjih, kjer javnega kanalizacijskega omrežja ne načrtujejo, bodo morala gospodinjstva po letu 2017 za odvajanje in čiščenje odpadnih voda poskrbeti bodisi s povsem nepretočno greznico bodisi z malo komunalno čistilno napravo, biološko ali rastlinsko. Le še do konca leta 2015 pa je dovoljeno uporabljati obstoječe pretočne greznice na prispevnih območjih občutljivih območij, vplivnih območjih kopalnih voda in na vodovarstvenih območjih.

Za kršitelje, ki bodo tudi po omenjenih datumih še naprej uporabljali pretočno greznico, je predvidena globa od 300 do 1200 evrov za lastnika stavbe, ki je fizična oseba, oziroma od 4000 do 40.000 evrov za lastnika stavbe, ki je pravna oseba.