Uporaba deževnice na vrtovih in v gospodinjstvih se širi, saj se vse več ljudi zaveda pomena skrbnega ravnanja s pitno vodo, ki priteče iz pipe, marsikdo pa se zanjo odloči tudi zaradi dolgoročnih finančnih učinkov. Po dostopnih podatkih povprečen prebivalec Slovenije na dan porabi od 130 do 150 litrov pitne vode, kar je razmeroma veliko, še posebno če vemo, da je od tega le približno tri odstotke porabimo za pitje in kuhanje ter osnovno osebno higieno. Preostalo količino vode spustimo skozi stranišča, pralni in pomivalni stroj, z njo zalivamo vrt in peremo avtomobile. V te namene bi lahko uporabljali deževnico, ki je mehkejša od vode iz vodovoda in zato manj škodi napravam, ki pri delovanju uporabljajo vodo, hkrati pa dobesedno pade z neba in je brezplačna, če seveda odštejemo naložbo v sistem za zbiranje in uporabo.

Dež ulovimo v veliko posodo na vrtu

Načinov, kako uloviti dež in ga uporabiti, je več, kaj bomo izbrali, pa je odvisno od tega, kaj vse bomo z deževnico počeli. Najbolj preprosto je lovljenje padavin v različne posode, iz katerih potem vodo zajemamo z manjšimi posodami in jo uporabimo za zalivanje na primer vrta. Tako na marsikaterem dvorišču vidimo različne večje in manjše posode, postavljene pod strešni žleb, iz katerega se stekajo padavine s strehe, ali tako, da dežuje neposredno vanje. Tako zbrana deževnica ni popolnoma nič prečiščena, tudi večjih nesnag ne, zato je primerna le za zalivanje različnih vrtnih površin.

Kljub temu je treba izbrati primerno posodo, najbolje je, če je narejena iz polietilena, ki ima gladko površino, na kateri se ne bo nabirala dodatna nesnaga. Da se v tako zbrani vodi ne bi razvijale alge, je dobro, če je posoda temnejša in v času, ko ni dežja, pokrita. Preveriti je treba tudi, ali v njej prej niso shranjevali kakšnih nevarnih snovi, ki bi v sledeh ostale na površini in se počasi spirale v vodo. Najbolje je, da kupimo novo plastično posodo in jo po potrebi občasno očistimo.

Zbiralniki iz polietilena različnih oblik

Če nameravamo deževnico uporabljati v večjih količinah in bolj priročno, kot je prenašanje zbrane vode iz večje posode v manjši po vrtu, bomo izbrali sistem, ki je namenjen za uporabo na vrtu. Osnova je zbiralnik, narejen iz polietilena, ki je primeren za shranjevanje živil in vode, kar mora potrditi pristojni zavod za zdravstveno varstvo, pravita Tatjana Hafner iz podjetja Prosigma in Damir Sijanta iz podjetja Roto. Polietilen ima gladko površino, na katero se ne prijema umazanija, sestavine materiala pa se ne izločajo v vodo, kar je, kakor navaja Hafnerjeva, potrdila študija (LGW Veisthochheim, 1997) z raziskavami vode, ki so jih v Nemčiji opravili na 44 različnih zbiralnikih deževnice. Ugotovili so tudi, da je polietilen primernejši kot betonske različice, saj so bile izmerjene lastnosti vode v prvih boljše kot v drugih. Zbiralnik naj bo narejen iz enega kosa, brez nepotrebnih stikov, skozi katere bi voda lahko pronicala, svetujeta sogovornika. Pomembno je tudi, da sta gostota in debelina materiala zadostni. Tatjana Hafner priporoča zbiralnik, ki ima na vsak liter prostornine maso vsaj 100 gramov, Sijanta pa pravi, da naj bo njegova stena debela vsaj šest do 12 milimetrov.

Zbiralniki so različnih oblik, namenjeni pa so vgradnji v zemljo ali nad njo. Oba sogovornika bolj priporočata podzemne, ker je v njih temperatura zbrane deževnice precej stalna, pozimi ni bojazni, da bi voda, če je njena gladina vsaj 50 centimetrov pod zgornjim robom, zmrznila. Poleg tega vgrajeni zbiralnik ne zavzema zunanje površine, ki jo lahko koristno uporabimo za kaj drugega. Če se odločimo za to različico, je treba izbrati posodo, ki bo lahko prenesla obremenitve, še posebno če bo površina nad njo povozna, Hafnerjeva svetuje, da naj bo testirana na 30-tonsko obremenitev.

Primerna velikost zbiralnika je odvisna od naših potreb in velikosti strehe. Če bomo v njem zbirali le deževnico za zunanjo uporabo, bo za približno 500 kvadratnih metrov velik vrt zadoščala prostornina od tri do pet tisoč litrov, vanj pa naj bi se stekala voda z najmanj 70 kvadratnih metrov velike strehe. Večji mora biti, če bomo deževnico uporabljali tudi v hiši. Kakor pravi Hafnerjeva, naj bi imeli za potrebe štiri- do petčlanske družine najmanj 80 kvadratnih metrov veliko streho in 5000- do 7500-litrski zbiralnik.

Preprost sistem za uporabo zunaj

Poleg zbiralnika potrebujemo tudi drugo opremo, za uporabo deževnice na prostem je bolj preprosta, za uporabo v hiši pa vsebuje črpalčni sistem za priključitev na objekt. V prvem primeru se deževnica s strehe po žlebu steka v zbirno cev, ki je povezana z zbiralnikom. Cev mora biti dovolj široka, da po njej do peskolova in filtra steče vsa voda, pravi Sijanta. V peskolovu se najprej izločijo večje nesnage oziroma kamenčki, listje in pesek. Pred vhodom v zbiralnik naj bo nameščen finejši filter, ki zadrži manjše nečistoče, sogovornik opozarja, da je treba ta filter redno čistiti, da se ne zamaši, kar prepreči stekanje vode v zbiralnik. Za uporabo na vrtu dodatno filtriranje ni več potrebno. Vgradimo tudi potopno črpalko s tlačnim stikalom, kar zagotavlja, da je voda ves čas pod tlakom. Vse, kar je še treba narediti, je odpreti pipo, na katero običajno namestimo še cev za zalivanje, in z deževnico že lahko začnemo zalivati vrt.

Napredni sistem za hišno uporabo

Hišni sistem, ki ima vgrajen črpalčni sistem in deluje samodejno, je še bolj izpopolnjen. Predvsem je pomembno, da je deževnica, ki skozenj priteče v vodovodno napeljavo, dobro očiščena vseh nečistoč, kot so manjši trdni delci, maščobe, agresivne primesi, ki povzročajo korozijo, kemikalije in različni mikroorganizmi. Sistem je sestavljen iz mag­netnega ventila, ki samodejno preklaplja vir med deževnico in vodo iz vodovoda, vendar v prid deževnice, pravi Sijanta. Nadgradnja je dodaten rezervoar, ki je vmesna posoda med javnim omrežjem in sistemom deževnice, saj se javnega omrežja ne sme neposredno obremenjevati s tlačnimi črpalkami, še pojasni sogovornik. Poleg navedenega sestavljajo sistem še plavajoče stikalo, sesalna cev s plavajočim odvzemom, nerjavni filter in nepovratni ter mešalni ventil.