Pritličje hiše je bilo urejeno za bivanje ene družine, medtem ko je zgornje nadstropje, mansarda, ostalo prazno. Preureditve so se lastniki lotili pred dvema letoma, želeli pa so izdelati stanovanje, v katerem bosta lahko odrasla sinova s svojima družinama preživljala proste vikende. Pred prenovo je bil prostor zgolj zaprt z okni, postavljene so bile predelne stene, tlaki pa niso bili položeni. Tudi podstreha ni bila izdelana, zato so strop zaprli in izolirali, vgradili strešna okna, pozidali kamin in dimnik ter zamenjali streho. Tudi inštalacije so izdelali v tej fazi prenove, kar je pomenilo, da so imeli proste roke pri postavitvi sanitarnih elementov in pohištva.

Hiša ima en vhod, iz katerega je vstop v obe stanovanji, v zgornje pa vodi notranje stop­nišče. Na 90 kvadratnih metrih, kolikor meri prenovljeno stanovanje, so razporejeni osrednji bivalni del, v katerem so združene kuhinja, jedilnica in dnevna soba, dve spalnici, delovni kotiček, kopalnica in hodnik. Iz delovnega kotička vodijo stopnice v še neizdelano podstreho, v kateri bodo morda nekoč uredili savno. »Razporeditev prostorov je bilo treba prilagoditi obstoječi nosilni konstrukciji. V hiši sta bili že prej zasnovani dve identični stanovanji, le da smo v zgornjem, mansardnem, razvili odprt tloris, z združeno kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, niti hodnika nismo ločili z vrati, ampak ostaja prehod odprt,« pojasnjuje arhitektka Zana Starovič Volk. 

Notranja oprema je po njenih besedah zasnovana tako, da rešuje tri omejitve, to so delno poševna streha in zaključka z zobom na steni, ki zdaj nista več vidna, saj ju na eni strani zakriva kuhinja in na drugi knjižna omara. »Tako smo ustvarili prostor z dvema skrajnima hrastovima stenama, vmes je na eni strani kamin, na drugi pa svetloba. Za dodatno osvetlitev poskrbita dve strešni okni, ki popolnoma spremenita osrednji prostor, to se zlasti občuti v zimskem času, ko nam najbolj primanjkuje sonca, v mansardo pa se ga tako ujame kar precej.«

Želja lastnika je bila uporaba naravnih materialov, kot sta les in kamen, in sicer hrast in skrilavec, ki je lokalnega izvora. Ker gre za vikend na Gorenjskem, na snegu in med hribi, so za osrednji prostor izbrali bolj rustikalen videz parketa, to je krtačen hrastov parket. Tla na hodniku in v spalnicah so obložena s sisalom, ki je prav tako naravni material in s svojim videzom vnaša toplino. S sivimi deli v kuhinji in na knjižni omari so se po besedah arhitektke poskušali približati skrilavcu, in sicer barvno, saj so tako ustvarili kontrast lesu, ki daje pohištvu mehkobo. Pohištvo je bilo zasnovano po meri, zato dobro izkorišča prostor in ga hkrati izboljšuje, zakriva nelepe vogale. 

Naklon strehe je zelo funkcionalno izkoriščen v kuhinji, kjer so zapolnili prostor po vsej globini, to je kar 120 cm, drugače bi bil neuporaben, saj je premalo višine. Pečica je v kuhinjski blok postavljena drugače, kot smo vajeni – v notranjost niše, zato po besedah sogovornice ne kazi podobe popolnega hrastovega okvirja, hkrati pa je zelo priročno odlaganje pekača iz pečice na pult. Prostor okoli pečice je zapolnjen s shranjevalnimi omaricami, ki so zelo praktične in dostop­ne med kuhanjem. »V manjših prostorih z ravnim stropom se ne bi odločili za kuhinjo globine 120 cm, a tukaj ga tako najbolje uporabimo, recimo v omaricah v niši so skrite vtičnice, vanje je mogoče odložiti tudi male gospodinjske aparate, da ne zasedajo kuhinjskega pulta,« pojasnjuje Zana Starovič Volk. V kopalnici spodnja kubusna omarica zakriva pralni stroj, medtem ko zgornja skrije vogal med naklonom strehe in stropom.

Za glavno osvetlitev so uporabili vgradne luči, in to povsod enake. V osrednjem prostoru se da nastavljati jakost, kar zvečer omogoča ustvarjanje intimnejšega ambienta, k prijetnemu ozračju pa seveda največ doda kamin. V kopalnici in spalnicah so glavnim stropnim lučem dodana ambientalna svetila, recimo samostoječa okrasna svetilka s senčnikom v spalnici ali okrogla osvetljena izreza v omarici v kopalnici. Na hodniku je svetloba močnejša, prav tako v delovnem kotičku.

V dnevni sobi je osrednji element kamin, saj se po besedah arhitektke druženje dogaja okrog njega, predvsem pa neverjetno hitro in gospodarno ogreje prostor.