Vzdržljivost in energičnost hovawartov bi lahko primerjali z ugledom, ki ga imajo med jeklenimi konjički nemški avtomobili. Pasma, ki je sicer zunaj nemških dežel slabo zastopana in prepoznavna, se odlikuje po nezahtevnosti, značajsko so to poslušni, prijazni in mirni psi, a po potrebi pogumni in vedno pripravljeni braniti svoje. Že njihovo ime pove, da so jih uporabljali kot čuvaje dvorišča, hitro pa tudi ugotovimo, da so vajeni živeti ob boku človeku – s tem je povezana njihova vsestranskost ter navezanost na lastnika in družino.

Hovawarti so močni in veliki, a ne okorni psi. Po naravi so odzivni in vzdržljivi, tako pri fizičnem naporu kot pri delu. Pasma izvira iz nemške dežele Württemberg, uradno so jo vpisali v register pasem šele leta 1936, kar je mogoče tudi razlog za manjšo razširjenost v svetovni kinologiji. Njene značilnosti in delo s hovawartom nam je predstavila Tea Vardjan, ki je s svojo psičko Kim uspešno opravila tudi šolanje za reševanje izpod ruševin: »Pri nas je pasma precej slabo poznana in se velikokrat zamenjuje tako z zlatimi prinašalci ali bernskimi planšarskimi ovčarji kot z novofundlanci. Ljubitelji in lastniki hovawartov pravimo, da je to pasma, ki ti zleze pod kožo. Ko si enkrat omisliš hovawarta, mu ostaneš zvest za vse življenje. V spominu mi je ostal tudi stavek vzrediteljice, ki je rekla, da je to pes, ki sčasoma postane tvoja senca. Takrat mi ni bilo povsem jasno, kaj natančno je mislila, a zdaj vem. Od prvega dne, ko sem jo dobila, mi Kim sledi povsod, kamorkoli grem. Lahko se desetkrat na dan premaknem iz sobe v kuhinjo, pa naj še tako trdno spi, vsakič se potihem pojavi za mano kot senca.«

Dober znak je rep v zrak

Če nas pasma premami, je pomembno vedeti, da je med samičkami in samčki zelo očitna razlika v velikosti in teži. Samičke so elegantnejše postave z bolj ozkim gobčkom in plečno višino največ 65 centimetrov ter težo okrog 30 kilogramov, medtem ko so samčki že na oko robustnejši. Zrastejo lahko čez 70 centimetrov in dosežejo tudi 45 kilogramov. Če že pustimo ob strani pregovorno bolj muhav značaj samčkov, pa je treba imeti v mislih predvsem njihovo večjo fizično moč. Za primer vzemimo vsakdanjo situacijo, ko se sprehajamo s psom na povodcu, pot pa nam prekriža mačka, ki jo zaradi zamišljenosti spregledamo – zagotovo je razlika, ali je na eni strani povodca psička ali pes ter na drugi lastnik s petdesetimi ali osemdesetimi kilogrami. Kinologi te pasme ne priporočajo začetnikom.

Hovawarte poznamo v treh barvnih različicah. Največ je črnih z rjavimi ožigi po vsem telesu, dokaj pogosti so zlato rumeni (te mnogi zamenjajo za zlate prinašalce), najmanj pa srečamo povsem črnih. Gre za dolgodlake pse z gostim kožuhom in rahlo valovito dlako, ob tem pa je treba dodati, da so to psi, ki bolj ljubijo zimo kot vroče poletje. Krajšo dlako imajo samo na glavi in na prednjem delu nog, značilen je košat rep, ki ga med hojo dvignejo nad hrbet. Veljajo za pse, ki potrebujejo izjemno veliko gibanja, kar je pomembno tudi za to, da imajo vsakodnevno in dovolj dolgo dvignjen rep. Ljubijo vse športne aktivnosti, zelo radi plavajo. Po sogovorničinih besedah jih je poleg fizičnega dela treba tudi miselno dovolj zaposliti: »Hovawart je primeren za ljudi, ki ljubijo aktivnost. Moja Kim me spremlja povsod: z mano gre v hribe, celo na lažja alpinistična plezanja, teče ob kolesu, rolerjih, uživa v plavanju na morju. Dejansko so to psi za vse športe. Še bolje pa je, če se lastnik odloči za kakšno od kinoloških disciplin. Takšna skupna dejavnost bo ju še bolj povezala, pes pa bo sproščal svoje presežke energije.«

Značilnost pasme je tudi daljša doba dozorevanja, saj psi popolnoma odrastejo šele pri treh letih. Po mladostniškem »pobalinskem« obdobju je njihovo šolanje dokaj preprosto in zelo uspešno. Hovawarti veljajo za izredno zdrave pse, ki lahko živijo tudi 13 let in več. Glede na njihovo velikost je to kar dolga življenjska doba, saj v splošnem velja, da večje pasme dočakajo manj let. Prav tako nimajo večjih težav z degeneracijsko okvaro kolkov (kolčno displazijo), ki je pogosta pri večjih pasmah.

Dober gospodar – dober hovawart

Vsesplošno aktivni hovawarti že s svojo navzočnostjo razvedrijo tako lastnika kot okolico. Včasih je, pripoveduje sogovornica, že prav neverjetno, česa vse so se zmožni spomniti, da si pridobijo dodatno pozornost. Njena Kim se je na primer sama naučila odpirati predale in izmakniti stvari iz njih, kar počne, da bi se začela igra in lov na izmaknjene stvari. Psi te pasme ne veljajo samo za poslušne in lahko vodljive, temveč tudi za zelo dojemljive pri učenju in delu. »Sprehod po mestnem parku na vrvici za hovawarte zagotovo ni dovolj. Že s pogledom nam nekako povejo, da potrebujejo več gibanja, igranja z lastnikom in predvsem zaposlitve. Kim lahko sedem ur hodi po gorah ali štiri ure teče ob kolesu, pa še vedno ni dovolj utrujena. Ko pride domov, že nosi igrače in prosi za igro. Šele treningi iskanja pogrešanih oseb v ruševinah in gozdovih ter treningi poslušnosti jo nekako zadovoljijo. Mislim, da za te pse ni dovolj, da so samo naši spremljevalci, čeprav se tudi takemu načinu življenja prilagodijo. Resnično uživajo šele ob skupnih aktivnostih, zato so to dobri sledarji, primerni psi za agility, rally obedience, obrambo ali reševanje. V tujini jih uporabljajo tudi kot vodnike slepih. Njihova značilnost je močna navezanost na lastnike in družino. To so psi, ki preprosto potrebujejo človeka ob sebi in so zanj pripravljeni storiti vse. Skratka, so vsestranski psi in res je škoda, če jih ne zaposlimo dovolj,« pravi Tea. Imajo torej močno razvit nagon za čuvanje lastnika in imetja, nimajo pa lovskega nagona.