Energetsko svetovanje je vedno pestro, ker mi vsakodnevno prinaša različne strokovne izzive, kot jih je zastavil investitor. Zelo povedna je zgodba enega izmed njih:

»Na južnem pobočju načrtujemo gradnjo hiše za osemčlansko družino treh generacij. Vse elemente smo že dorekli, zataknilo se je pri ogrevanju prostorov. Zato sem obiskal dva energetska svetovalca. Bil sem malo razočaran, ker ni nobeden dopuščal druge možnosti ogrevanja kot toplotno črpalko, v kombinaciji s talnim ogrevanjem. Želimo si namreč krušne peči, ki bi prek odprtega stopnišča toplozračno ogrevala vse tri etaže. Vem, da po nekih 'pravilih' lončena peč ne spada v pasivno hišo. Vendar to želimo imeti, tako iz romantičnih razlogov kot za rezervo v primeru izpada elektrike, poleg tega bomo živeli v okolju, kjer so drva povsod naokrog. Razmišljam tako: peč bo postavljena centralno in povezana tudi vertikalno z osrednjimi prostori. Volumen bo relativno velik, zato ne pričakujem pregrevanja. Uporabljali bi jo v mrzlih in oblačnih dneh, ko bomo več doma. Za lepe, sončne dni glede na orientacijo pričakujem pomembne pasivne pribitke. Preostale potrebe po toploti pa bi pokrivali z IR-paneli. Na streho bomo vgradili tudi sončno elektrarno.«

Sam pri svetovanju o izbiri ogrevalnega sistema vedno postavim na prvo mesto človeka, sledi hiša in na koncu energent. Če človek razume in je pripravljen sprejeti slabosti energenta in kurilne naprave, potem ni nobenega razloga, da si takega sistema ne zgradi. Vedno tehtamo, poskušamo se odločati racionalno, pogosto prevladajo čustva, kot v tem primeru. In to kljub opozorilom na slabe izkoristke, obremenjevanje zraka, obvezen dotok kisika v kurišče, pravilno dimenzioniran dimnik, na prah, druge nevšečnosti pri čiščenju pepela in vzdrževanju celotnega sistema. Investitorju, čigar zgodbo sem predstavil, sem predlog potrdil, saj krušna peč ne bo primarni vir ogrevanja. Izračun energetske bilance objekta (PHPP-izračun) je namreč pokazal, da bo pasivno sončno ogrevanje primarno, sekundarno bodo IR-paneli, krušna peč pa bo dobila vlogo terciarnega ogrevanja in zadovoljevanja želje po domačnosti.

Koraki odločanja

Pogosto se za posamezne tipe stavb predlagajo klišejske rešitve. To je sprejemljivo, ko se izbira med »avtomatiziranimi« energenti. To so tisti, pri katerih je pritisk na gumb največji miselni in fizični napor. Pri biomasi pa ni tako, saj je z njo kar nekaj dela pred kurjenjem, med njim in po njem. Prav tako zanj potrebujemo površine za hrambo energenta. Sam dajem pri svetovanju največjo težo uporabnikom, ki bodo v stavbi živeli, dihali z njo, jo oskrbovali, skrbeli za ogrevalni sistem, čistili kotel za centralno kurjavo, pravočasno pripravili zalogo dovolj suhe biomase, odnašali pepel in tako naprej.

• Stanovalci: Skupaj se odločijo in tudi razdelajo vsa potrebna opravila za nakup in obratovanje kotla na biomaso. Določijo naj, kdo bo odgovoren za posamezno delo. Brez vključenosti vseh stanovalcev ne bo uspeš­nega delovanja.
• Stavbe: Biomaso lahko uporabljamo v vseh tipih stavb, ni pa za vse idealna. Zaradi poceni energenta je idealna za starejše in energetsko potratne družinske hiše. Prav tako je nadvse primerna za poslovne objekte, kot so tovarne, kmetije, predelovalne in turistične dejavnosti, povsod tam, kjer je poraba energije velika.
• Energent: Lesno biomaso uporabljamo v treh oblikah. Od nekdaj so to drva, novejši pa so sekanci in peleti. Med seboj se razlikujejo po ceni, potrebnih skladiščnih prostorih, načinu priprave in načinu kurjenja. Peleti in sekanci so »avtomatizirani«, drva so še vedno »ročna«. Ključna težava vseh treh je sušenje. Pri sekancih in peletih se vlažnost meri z instrumentom, pri polenih pa velja, da je les suh v dveh letih po poseku. Vsak ima tudi specifične zahteve. Največ dela zahtevajo polena v vseh fazah (priprava, sušenje, kurjenje, čiščenje, pepel), zato je treba na sestanku stanovalcev nedvoumno določiti, o katerem energentu se bodo pogovarjali. Tu pa je vloga svetovanja ključna.

Lesna biomasa v številkah

Velja načelo, da ima vsak kilogram suhe biomase energijsko vrednost okrog 5 kWh, kar pomeni pol litra kurilnega olja. V gos­podinjstvih uporabljamo lesno biomaso v treh pojavnih oblikah. To so polena, peleti in sekanci.

• Drva merimo v prostorninskih metrih (prm), to je v skladovnico zloženih kosov lesa vključno z vmesnimi zračnimi prostori. Povprečna vrednost 1 prm je 2400 kWh (240 litrov kurilnega olja), njegova cena pa je okrog 60 evrov.
• Peleti se prodajajo na težo. Povprečna energijska vrednost tone peletov je 4700 kWh, njena cena je okrog 260 evrov.
• Sekance merimo v nasutih metrih (nm³). Povprečna energijska vrednost 1 nm³ je 800 kWh (80 litrov kurilnega olja), cena pa okrog 18 evrov.

Navedene številke so uporabne pri izbiri optimalnega energenta. Kot je razvidno, ima vsaka oblika lesne biomase prednosti in slabosti. Največ prostora potrebujejo sekanci, so pa najcenejši energent v Sloveniji. S ceno okrog 2,5 centa za kilovatno uro so za 70 odstotkov cenejši od kilovatne ure iz kurilnega olja. Cenovno so jim blizu tudi kupljena drva. Za tistega, ki jih lahko pri­pravi sam, so seveda cenejša. Peleti pa so »nobel« energent. Čisti, potrebujejo najmanjšo skladiščno prostornino, gorenje je avtomatizirano, izkoristki so visoki, pepela je malo. Trenutno je cena kilovatne ure iz peletov za okrog 30 odstotkov nižja kot pri kurilnem olju.

!!galerija!!

Razlika med starim in sodobnim kotlom

Vse ogrevalne naprave sledijo trendom energetske učinkovitosti, vanje se vgrajuje vedno več avtomatike in pametnih povezav. To naj bi kar najbolj olajšalo delo uporabniku, poleg tega avtomatika skrbi za optimalno delovanje celotne ogrevalne verige. Lambda sonda zagotavlja optimalen dotok kisika na kurišče, izkoristki so okrog 92 odstotkov, boljši kotli imajo vgrajen sistem za samočiščenje pepela, večja je toplotna in zvočna izolacija, zato je manjša hrupnost delovanja, novi materiali zmanjšujejo vpliv korozije, zaradi večjih izkoristkov imajo lahko dimniške cevi manjši premer, nekateri proizvajalci že ponujajo kondenzacijske enote. To je naslednji korak pri učinkovitosti, saj se dimni plini dodatno ohlajajo. To tehniko dobro poznamo pri plinskih kondenzacijskih kotlih.

V nekaterih elementih pa ni razlike med novim in starim kotlom. Še vedno potrebuje kurilnica na biomaso večjo površino, še vedno je treba na kurišče dovajati kisik, čistiti kurilnico, kurilno napravo in dimnik, uporabljati suho biomaso in – to je v Sloveniji eden večjih problemov – še vedno so kotli premočni.

Dve posodi

Pogosto se med svetovanjem pokaže nejasnost pri razumevanju, kaj je bojler in kaj hranilnik tople vode (HTV). Takrat uporabim drastične izraze, ki to pojasnijo: govorimo o dveh posodah, v eni je čista voda za kopalnico, v drugi pa umazana za radiatorje. HTV je začasno skladišče tople vode med delovanjem kotla centralnega ogrevanja, ki v ogrevalni sistem pošilja toploto, ko kotel ne greje več. Zato je smiselno vgraditi HTV tudi v obstoječe ogre­valne sisteme. Prostor zanj se lahko najde kjerkoli v stavbi, saj so povezave s kotlom preproste.

Velikost bojlerja za sanitarno vodo je 200 do 500 litrov, izbiramo glede na število uporabnikov. Prostornino HTV pa izberemo glede na moč kotla. Velja, da je optimalna prostornina 50 l/kW. Za 20-kilovatni kotel torej 1000 litrov ali kubični meter. Sam tu spodbujam »pretiravanje«, saj zagovarjam načelo, da od presežka ne boli glava.

Tri cene

Pogosto se nova ogrevalna naprava – za novogradnjo ali obnovo – kupuje na pamet ali vsaj z ne dovolj jasno predstavo, kaj posamezna odločitev v resnici pomeni. Zato pri svetovanju vedno navajam tri cene: to so enkraten nakup, vsakoletno plačevanje energenta in cena vzdrževanja. Pri biomasi je treba upoštevati tudi potrebno infrastrukturo, kar pomeni površino kurilnice in drvarnice ter dimnik.

Pravo in verodostojno ceno za vse elemente nove kurilnice na ključ lahko poda le predračun. Na ceno vpliva veliko podrobnosti, kot so recimo moč kotla in sestava sistema, potencialna demontaža stare kurilnice in/ali potrebna gradbena dela.

Vsekakor je lesna biomasa tudi cenovno konkurenčna drugim energentom. Za orien­tacijskih 12.000 evrov dobimo sodobno kurilnico na polena, zmontirano na ključ, kar vključuje kotel moči 20 kW, 2000-litrski HTV, od 300- do 500-litrski bojler in seveda vse potrebne ventile ter obtočne črpalke in tlačno posodo. Kurilnica na pelete ima podobno konfiguracijo in ceno. Pri lesnih sekancih so običajne moči kotlov nad 50 kW, izhodiščna cena pa okrog 20.000 evrov.

Poznavanje uporabnika

Projektanti pogosto izpostavljajo predvsem merljive parametre ogrevalnega sistema, tem radi prisluhnejo tudi investitorji. Sam svetovanje vedno začnem z dejstvom, da optimalno ogrevalno napravo določa ovoj stavbe. Z naraščanjem izolativnosti padajo stroški ogrevanja. Potem sledijo uporabniki. Kdo so, kako živijo, koliko jih je, kakšne interese imajo, imajo dve levi ali dve desni roki, koliko časa bodo namenili ogrevanju, jim bo delo pri hiši v veselje ali trpljenje. Naslednji sklop je vezan na ogrevala. Bo ogrevanje stensko, talno, stropno, radiatorsko ali toplozračno? Nekako samo po sebi velja, da se vedno pogovarjamo o centralnem ogrevalnem sistemu, pri katerem je kotel v kurilnici. Pa ni nujno. Toplovodni kamin na drva ali pelete je lahko tudi v dnevni sobi.

Izbira ogrevalnega sistema na biomaso

Za najustreznejši ogrevalni sistem na biomaso se odločamo premišljeno in na podlagi argumentov. Novo kurilno napravo izberemo na podlagi predračunov, ki jih dobimo od različnih ponudnikov. Da lahko dobimo še subvencijo Eko sklada, je dobro, ni pa to cilj. Cilj naj bo iskanje optimalne rešitve za zadovoljitev naših potreb. To je ogrevanje prostorov in sanitarne vode. Ne pozabimo, da kupujemo delujoč ogrevalni sistem (z vsemi potrebnimi elementi), na le kotel.

Sam priporočam pri odločanju naslednje korake:

– energetsko svetovanje, da se preverijo stanje ovoja stavbe ter želje in potrebe stanovalcev;

– pregled dobaviteljev drv, peletov ali sekancev v bližini;

– preverjanje, ali je v stavbi in okrog nje dovolj prostora za spravilo biomase, kakšni so dovozi, kje se bo biomasa sušila;

– v družini se določi, kdo bo skrbel za posamezna opravila pri zbiranju informacij, nakupu, vgradnji, obratovanju in vzdrževanju ogrevalnega sistema;

– na spletu poiščemo možnosti ogleda delujočih naprav;

– izberemo vsaj tri ponudnike in jih prosimo za predračun »na ključ«.

Moč kotla

Pomemben del načrtovanja ogrevalnega sistema je tudi potrebna moč ogrevalne naprave. Nekoč je bil kotel centralne kurjave z močjo od 30 do 50 kW za družinske hiše nekakšen standard. Z vse boljšo toplotno izolacijo ovoja je začela padati tudi potreba po moči. Danes velja, da moč 1 kW zadostuje za ogrevanje 10 m² 30 let stare hiše. Doda se še okrog 5 kW za ogrevanje sanitarne vode. To pomeni za neko povprečno družinsko hišo moč od 15 do 20 kW.