Vzroki za čezmerno navlaževanje gradbenih konstrukcij so različni in jih ni vedno preprosto odkriti. Napake so bile lahko narejene že pri načrtovanju objekta, z neprimerno zasnovo posameznih konstrukcijskih sklopov in detajlov, lahko so nastale pri sami izvedbi del, nemalokrat pa so težave z vlago tudi posledica neustreznega vzdrževanja objekta in nepravilnega ter nezadostnega prezračevanja in ogrevanja. K temu prištejemo še neustrezno zračenje in nezadostno odvajanje vlage, ki jo v bivalnih prostorih ustvarimo z načinom živ­ljenja, pa imamo opraviti s kondenzacijo vlage na površini ali v notranjosti zidov. Zaradi vsega naštetega nastanejo toplotni mostovi, ki so najbolj izraziti v hladnejših mesecih in vplivajo ne samo na toplotno bilanco objekta, ampak tudi na kakovost bivanja v njem.

Na gradbenem materialu, ki je bil dalj časa izpostavljen navlaževanju (ne glede na izvor vlage), se prej ali slej pokažejo posledice: slabša nosilnost, manjša statična trdnost objekta, propadanje temeljev, uničeni tlaki, poškodbe na zidovih, odpadanje ometa in podobno. Poleg naštetega se gradbenim materialom zaradi vlage poslabšajo tudi toplotnoizolativne lastnosti. Toplotna izolativnost zidov je odvisna od zračnih por v gradbenem materialu, in če jih zapolni voda, postane material veliko bolj toplotno prevoden in zato slabši toplotni izolator. Že majhno povečanje vlažnosti v zidu znatno poslabša njegove izolativne lastnosti; za štiri odstotke večja vlažnost pomeni za polovico slabše izolativne lastnosti in zaradi tega lahko pozimi za ogrevanje porabimo tudi do 30 odstotkov več energije, pravijo na Gradbenem inštitutu ZRMK.

Manj težav v lesenih hišah

Vlaga lahko povzroča težave tako v zidanih kot lesenih in montažnih hišah. V prvih je poleg že naštetega vzrok zanje tudi nezadost­no sušenje vgrajenih materialov. Investitorji namreč v želji po čimprejšnji vselitvi nemalokrat prehitevajo dogodke in se lotijo zaključnih del, preden so konstrukcijski sklopi ustrezno suhi. Pri montažnih hišah je s tem praviloma manj težav, seveda le, če je bila konstrukcija pravilno načrtovana in postavljena. Poleg tega so vsi konstrukcijski elementi izdelani v proizvodnih prostorih z nadzorovano klimo, zanje pa se uporablja ustrezno posušen les, kar zmanjša nevarnost navlaževanja konstrukcije. Največja grožnja je tako vlaga, ki lahko v notranje in zunanje stene prodre od zunaj. Če je bila, denimo, površno in pomanjkljivo izvedena hidroizolacija talne plošče na stiku z zunanjimi stenami, bo v zunanjo steno prodirala kapilarna vlaga, ki bo poslabšala mehanske lastnosti lesa in zmanjšala učinkovitost vgrajene izolacije.

Posledice so enake kot pri zidani hiši: propadanje konstrukcije, odpadanje ometa, razvoj plesni in večja poraba energije za ogrevanje. A sanacija težav bo pri montažni hiši veliko hitrejša in bolj preprosta kot pri zidani. Prvi razlog je, da se les in drugi v montažno hišo vgrajeni organski materiali sušijo dvakrat hitreje kot estrihi in betonska plošča, drugi pa ta, da so potrebni minimalni gradbeni posegi. Če je, denimo, vlaga poškodovala fasado, odstranimo zaključno fasadno oblogo, na notranji strani pa notranjo oblogo in vse navlažene plasti, skupaj z notranjo izolacijo. Navlaženo leseno konstrukcijo je treba osušiti z razvlažilniki, ki pihajo topel zrak in odstranjujejo vlago iz prostora. Kakor pojas­njujejo v Lumarju, je les ustrezno suh, ko je izmerjena vlažnost v njem manj kot 18-odstotna. Naslednji korak je ponovna namestitev toplotne izolacije in parne ovire (ta mora biti dobro zatesnjena) in namestitev nove notranje in fasadne obloge.

Po drugi strani pa je lahko vlaga v lesenih konstrukcijah veliko večji problem predvsem zato, ker največkrat ni vidna. Medtem ko so na stenah zidane hiše razmeroma hitro pokažejo njene posledice, se pri montaž­ni ali leseni hiši skriva v leseni konstrukciji in v njej vgrajeni toplotni izolaciji, navajajo v Ekoproduktu. Zaradi prevelike vlažnosti tako lesena konstrukcija kot toplotna izolacija začneta plesneti in propadati.

Zrakotesna gradnja varuje materiale pred vlago

Pri lesenih hišah je zato nadvse pomembna zrakotesna gradnja, s katero preprečimo nenadzorovan prehod toplega zraka iz notranjosti v toplotno izolacijo. V Ekoproduktu poudarjajo, da tako zaščitimo toplotno izolacijo in konstrukcijske materiale pred propadanjem. Na netesnih mestih nastajajo toplotni mostovi, kar povzroča dodatno navlaževanje lesene konstrukcije. Ta je še zlasti izpostavljena vlagi, če je kot toplotna izolacija v njej uporabljena steklena ali kamena volna, ki ni sposobna prevzeti vlage in jo zato nase veže les. Na njem se kmalu pojavi plesen, sčasoma začne trohneti in propadati. Naštetim težavam se izognemo z vgradnjo naravnih izolacijskih materialov, denimo celulozne izolacije, ki med vsemi izolacijskimi materiali sprejme največ vodne pare (tudi do 40 odstotkov, dvakrat toliko kot les). Poleg tega se zelo hitro suši in je odličen kompenzator čezmerne vlage v prostoru. Morebitni nastanek plesni preprečujejo dodane borove soli, sama izolacija pa deloma uravnava tudi vlažnost lesene konstrukcije, navajajo v podjetju.

Pri nezrakotesni gradnji topel zrak najde pot iz bivalnih prostorov skozi obodno konstrukcijo zunanje stene ali strehe, na tej poti se ohladi, pri tem pa presežek vodne pare kondenzira. Kondenz je za leseno konstrukcijo veliko bolj nevaren kot za beton ali opeko, ki sta oba veliko bolj odporna proti vlagi kot les. Po drugi strani pa je prednost lesa v tem, da se lahko vlaži in suši, zato še zdaleč ni vseeno, s katerimi materiali ga obdamo. Različni umetni materiali, kot so ekspan­diarni in ekstrudirani polistiren, polietilenske folije, ter anorganski materiali, kot sta kamena in steklena volna, lahko prepuščajo vodno paro, ne morejo pa je sprejeti. Če ti materiali obdajajo leseno konstrukcijo, tvegamo, da bo odvečno vlago nase prevzel les, poudarjajo v Ekoproduktu in dodajajo, da se bo presežek vlage enakomerno porazdelil na vse materiale, če bo lesena konstrukcija obdana z izolacijskimi materiali na osnovi lesa, kot so celulozna izolacija, izolacija iz lesnih vlaken in podobno.