Vzrokov za čezmerno vlago v bivalnih prostorih in v konstrukciji stavbe je več, ponavadi so med seboj povezani. Najpogostejši so pomanjkljiva ali slabo izvedena toplotna zaščita temeljev in zunanjih sten, poškodovana ali celo neizvedena hidroizolacija, poškodbe na strehi, nemalokrat je razlog za preveč vlage tudi pomanjkljivo in nepravilno prezračevanje, še zlasti v objektih, kjer so že vgrajena nova okna, ki zelo dobro tesnijo. Sanacija naštetih pomanjkljivosti je povezana z gradbenimi posegi, ki si jih v teh časih marsikdo ne more privoščiti, zato se v upanju na najboljši rezultat loti cenovno dostopnejših.

Če ne ugotovimo in ne odpravimo vzrokov izvora vlage, ne moremo izvesti trajne sanacije poškodb oziroma najti rešitve, ki bi preprečile njihov ponovni nastanek, pravijo v Kemi Puconci. Najbolje je, da objekt pregleda strokovnjak, ki bo na podlagi izmerjene stopnje vlage, vzrokov navlaževanja, konstrukcijske zasnove in namembnosti prostorov predlagal najustreznejši način sanacije. Kadar nam težave povzroča kapilarna vlaga, je pomembno, da odpravimo čim več vzrokov za neposredno navlaževanje objekta (pomanjkljiva hidroizolacija, neustrezno odvodnjavanje meteornih voda, poškodbe žlebov, cevnih inštalacij in podobno).

Odstranimo vlažen omet

Učinkovit, a malo dolgotrajnejši način sanacije notranje stene v pritličju, na kateri so se zaradi kapilarne vlage pojavili temni madeži, s površine pa se je začela luščiti barva, je, da z zidu odstranimo obstoječe vlažne omete, premaze in druge nanose vsaj pol metra nad višino poškodb, svetujejo v Kemi Puconci. Zaradi daljše izpostavljenosti kapilarni vlagi so se namreč v ometu nakopičile hidrofobne vodotopne soli, te pa povzročajo stalno propadanje ometa in opleska. Malto iz fug, ki je nestabilna in praviloma zasičena s solmi, izpraskamo z žično krtačo in čim bolj poglobimo. Z zidov je treba odstraniti vse na vlago občutljive materiale na osnovi mavca, s katerimi so bile pritrjene inštalacijske doze ali kabli, ter jih nadomestiti s hitrovezno cementno maso, ki se strdi v približno dveh minutah. Površino navlažimo in nanjo nanesemo sanirni omet v debelini pet do deset milimetrov, naslednji dan postopek ponovimo, pri čemer prejšnji nanos z zobato gladilko naredimo rahlo hrapav. Priporoč­ljiva skupna debelina ometa je približno 20 milimetrov.

Ko je sloj sanirnega ometa ustrezno suh, ga je treba fino zagladiti s filcem oziroma »zaribati« z leseno ali plastično gladilko in po potrebi zaščititi pred prehitro izsušitvijo. Po približno treh tednih steno prebarvamo s paroprepustno barvo, pri čemer je priporočljiva uporaba apnenih barv, dodajajo v podjetju.

Previdno pri odstranjevanju zidne plesni

Mesta, na katerih se zaradi pomanjkljivo toplotno izoliranih zunanjih zidov nabira kondenz, so idealna za razvoj plesni, težavo pa bomo učinkovito in trajno rešili le z dodatno oziroma boljšo toplotno izolacijo spornih delov objekta in odpravo toplotnih mostov, poudarjajo v Jubu. Ne glede na to, ali se odločimo za ta poseg ali ne, je treba s plesnijo okužene površine pred ponovnim pleskanjem temeljito razkužiti in nato za barvanje uporabiti proti plesnim čim bolj odporne zidne barve. Če površine, na katerih se je razvila plesen, zgolj prebarvamo z novim slojem barve, se rast plesni ne bo ustavila, nasprotno, razvijala se bo še naprej v omet ter proti površini, dodajajo v Heliosu. Nastale bodo poškodbe zgornje plasti barve in temni madeži na stenskih površinah, zato je nujno najprej odstraniti in uničiti obstoječo plesen, nato pa zagotoviti dolgoročno zaščito površine pred ponovno okužbo.

Odstranjevanje plesni, ki se je že zažrla v steno ali se razširila na večji površini, je najbolje prepustiti strokovnjaku, odstranjevanja površinske plesni pa se lahko lotimo tudi sami. Pri delu pa moramo biti zelo previdni, saj se spore prenašajo po zraku. Zaprimo vrata in odprimo okna, da poskrbimo za zadostno zračenje, priporočljiva je uporaba zaščitnih rokavic in maske. V Jubu svetujejo, da okuženo površino najprej premažemo z biocidnim sredstvom za uničevanje zidnih alg in plesni, ki ga zmešamo z vodo (v razmerju 1 : 5). Nanos z mehko krtačo zdrgnemo, da se speni. Površino po šestih do osmih urah umijemo z mokro krpo. Pri trdovratnejši plesni bo treba postopek po enem do dveh dneh sušenja ponoviti.

Tako razkuženo in povsem suho površino nato dvakrat prepleskamo z barvo, ki je ustrezno fungicidno zaščitena (fungicidi namreč zavirajo razvoj in rast plesni). Na voljo so barve, ki jim je ta snov dodana že v proizvodnji, naravne fungicidne bioapnene barve, lahko pa uporabimo katero koli drugo notranjo zidno disperzijsko barvo, ki ji sami dodamo brezbarvno fungicidno raztopino, pravijo v Jubu.

Tudi v Heliosu za dezinfekcijo s plesnijo okuženih površin svetujejo uporabo biocid­nih sredstev. Za odstranitev močno razširjene plesni lahko uporabimo nerazredčeno sredstvo, sicer pa ga je treba razredčiti po navodilih na embalaži in z njim premazati okužena mesta z okolico, pravijo. Učinek bo boljši, če postopek večkrat ponovimo. Mehanskega odstranjevanja plesni se lotimo šele, ko se stena posuši, nikakor pa pred nanosom premaza z biocidnim sredstvom, saj bi s tem po zraku raztrosili še več spor in povzročili nove okužbe. Za dolgotrajnejšo zaščito priporočajo uporabo zidne barve za kuhinje in kopalnice, ki vsebuje sredstvo proti plesni, je prijetnega vonja in jo je preprosto nanašati. Čeprav je barva visokopokrivna, ne bo odveč nanos v dveh slojih. Tako bo antimikrobna zaščita bolj učinkovita. Barva, ki vsebuje zaščito proti plesni, je tudi visoko paroprepustna, kar omogoča izmenjavo vodne pare skozi stene in preprečuje nabiranje kondenza na stenah v primeru večje koncentracije vodne pare v prostoru.

Za sanacijo sten, ki so izpostavljene vlagi ali so jih že napadle alge in plesni, so na voljo tudi toplotnoizolacijske barve in premazi, ki so visoko paroprepustni. Kakor pravijo v podjetju Fragmat, je uporaba teh barv priporočljiva ravno zaradi sposobnosti uravnavanja vlage in toplote. Tako namreč zmanjšamo kondenzacijo vlage na hladnih površinah in s tem nastanek plesni in alg. Belež je v osnovi bele barve, po želji mu lahko dodajamo tudi barvne pigmente.

Lepotni popravki na mavčnokartonskih ploščah

Mavčnokartonske plošče so pogosta notranja obloga. Če so bile krajši čas izpostavljene navlaževanju, je njihova struktura najverjet­neje še čvrsta, poškodbe pa so le površinske. Za odstranitev madežev bodo zadostovali lepotni popravki, torej slikopleskarska dela. Če pa je na steni, obloženi s takšnimi ploščami, denimo, dalj časa zamakalo, bo treba plošče s poškodovano strukturo zamenjati. Priporočljivo je uporabiti impregnirane mavčnokartonske, mavčnovlaknene ali plošče iz ekstrudiranega polistirena, ki so že tovarniško kaširane s stekleno tkanino.

-----

Nad plesen tudi z naravnimi sredstvi

Med naravnimi sredstvi za odstranjevanje plesni se zelo dobro obnese soda bikarbona. V litru vode raztopimo jedilno žlico tega do okolja in človeka prijaznega ter neškodljivega pripravka. Raztopino nanesemo na okuženo površino in pustimo delovati nekaj časa. Nato temeljito zdrgnemo, najbolje kar s sirkovo krtačo. Tako razkuženo in očiščeno površino je najbolje prebarvati z apneno barvo, ki zaradi alkalnosti preprečuje vnovični razvoj plesni. Če nam bela barva ni pri srcu, lahko apneni barvi dodamo zemeljski ali mineralni pigment v prahu.

Namesto sode lahko uporabimo tudi beli vinski kis – za močno razširjeno plesen nerazredčenega, za manjše madeže pa mešanico kisa in vode v enakem razmerju. Nato na površino nanesemo še mešanico čistega vinskega kisa in eteričnega olja sivke (v razmerju 10 : 1). Postopek ponovimo dva- do petkrat, mešanico nanašamo počasi, da jo površina dobro vpije. Naravno eterično olje sivke površino razkuži, poleg tega še najmanj tri tedne po nanosu v prostor oddaja prijeten vonj. Nekaj kapljic sivkinega olja lahko primešamo tudi barvi, s katero bomo steno na koncu prepleskali.