Posledici pomanjkljivega prezračevanja sta slab zrak v bivalnih prostorih in slabo počut­je, prej ali slej nam težave začneta povzročati tudi vlaga in z njo plesen. Edina rešitev je zadostno in pravilno prezračevanje, a zgolj z odpiranjem oken težko dosežemo potrebno izmenjavo zraka. Poleg tega nam pozimi zaradi odpiranja oken in ustvarjanja prepiha iz prostorov uide preveč toplote, poleti je preveč vdre v notranjost. Oboje pomeni večjo rabo energije; pozimi zaradi ogrevanja, poleti zaradi hlajenja.

Zaradi službenih in drugih obveznosti nas več kot pol dneva niti ni doma, torej je že zato nemogoče, da bi z odpiranjem oken poskrbeli za zadostno prezračevanje. V praksi se tako pogosto dogaja, da so okna bodisi nenehno zaprta bodisi odprta na nagib, ko pa jih odpremo, prezračimo le sobe, medtem ko na hodnike in sanitarne prostore kar pozabimo. »Ker se zrak ne izmenjuje stalno in tudi ne po vsem stanovanju, vsebuje premalo kisika in iz njega se ne odvaja dovolj vlage, ki jo stanovalci proizvajamo z dihanjem in opravljanjem hišnih opravil. Posledica naštetega sta slabo počutje in pojav zidne plesni, ki škodi zdravju,« poudarja Bojko Jerman iz podjetja E-netsi in dodaja, da je zamenjava starih, netesnih oken z novimi, ki zelo dobro tesnijo, zato lahko za zdravje nevarna odločitev, če hkrati ne uredimo sistema prezračevanja. Težavo je mogoče odpraviti na več načinov, nekatere rešitve so dražje in zahtevajo večje gradbene posege, nekatere so cenovno dostopnejše in še vedno učinkovite.

Za energijsko prenovo hiše se praviloma odločimo zato, ker želimo zmanjšati stroške za ogrevanje hiše. Naložba v nova okna in top­lotno izolacijo fasade ni majhna, a je zaradi možnosti pridobitve nepovratnih sredstev in posojil po ugodnejši obrestni meri pri javnem okoljskem skladu dostopnejša. Zaradi vsega prej naštetega pa je smiselno razmisliti tudi o vgradnji prezračevalnega sistema z rekuperacijo. »Prisilno prezračevanje s filtracijo vhodnega zraka in rekuperacijo toplote iz odpadnega je v zrakotesno grajenih novih hišah ali temeljito energijsko obnovljenih hišah prej nujnost kot luksuz,« je prepričan Jerman.

Ker se bodo v hiši oziroma na njej že izvajali gradbeni posegi, nekaj dodatnih posegov ne bo bistveno povečalo količine umazanije, se bo pa po končanih delih zelo povečalo udobje bivanja. Prostor za rekuperator navadno uredimo v kurilnici, od tam pa je treba speljati cevi za dovod in odvod zraka do posameznih prostorov v hiši. Če še nismo toplotno izolirali hiše, lahko potekajo po zunanji strani zidov, kjer jih bosta pozneje prekrili toplot­na izolacija in fasada. Če hkrati temeljito prenavljamo tudi ogrevalni sistem in smo se odločili za vgradnjo talnega gretja, so lahko cevi prezračevalnega sistema speljane pod grelnimi ploščami.

Kakor pravi Franc Pesjak iz podjetja Termo-tehnika, prezračevalne naprave za hišno uporabo omogočajo pretok zraka do 350 kubičnih metrov na uro, kar pomeni, da lahko z njimi prezračujemo do 300 kvadratnih met­rov velike stanovanjske objekte: »Izkoristek naprav je več kot 90-odstoten, seveda pa je odvisen od izbrane hitrosti ventilatorjev.« Princip delovanja je preprost: zrak iz kuhinje, kopalnice in sanitarij odvedemo skozi toplotni izmenjevalnik prezračevalne naprave v okolico. Odhajajoči zrak med svojo pot­jo na prosto odda toploto zunanjemu zraku, ki ga skozi prezračevalno napravo dovajamo v bivalne prostore.

Naložba v energijsko obnovo se bo z vgradnjo prezračevalnega sistema z rekuperacijo povečala za približno 5000 do 6000 evrov, del zneska lahko investitorju povrne Eko sklad. Težav z vlago ne bo več, nasprotno, pozimi nam lahko težave povzroča le preveč suh zrak, zato je smiselno izbrati prezračevalno napravo z vgrajenim entalpijskim izmenjevalnikom, ki bo pozimi poskrbel za zvišanje relativne zračne vlažnosti v prostorih.

Lokalna prezračevalna naprava

Bolj preprosta in cenovno dostopnejša rešitev je vgradnja lokalne prezračevalne naprave, ki zadostuje za prostore s površino do 50 kvadratnih metrov. Vgrajen ima velikopovršinski aluminijast toplotni izmenjevalnik in dva energijsko varčna enosmerna motorja, vse skupaj pa po besedah Franca Pesjaka zagotavlja več kot 75-odstotni izkoristek: »Princip delovanja je preprost: en ventilator odvaja onesnažen in umazan zrak skozi toplotni izmenjevalnik v okolico. Pri tem v izmenjevalniku odda toploto zunanjemu svežemu zraku, ki ga drugi ventilator dovaja. Pri vstopu se tako zunanji zrak segreje, ne da bi se mešal z odpadnim.«

Vgradnja lokalne prezračevalne naprave je najbolj preprosta pri novogradnji, saj lahko že med gradnjo v zid namestijo posebni stiroporni vložek, v katerega je treba pozneje vstaviti prezračevalno napravo. V obstoječi hiši pa je treba v zunanji zid izvrtati ustrezno veliko odprtino (s premerom 35 centimetrov), zato je to najbolj smiselno narediti pred polaganjem toplotne izolacije in izdelavo fasade. Preden se končajo dela na fasadi, monter v vložek vstavi rekuperator. Na zunanji strani zidu namesti nerjavno masko, ki hkrati ločuje vstopni in izstopni zrak. Na notranji strani pa ima naprava zračno rešetko, ki je poleg regulacije tudi njen edini vidni del. Za različico z osnovno regulacijo je treba po Pesjakovih besedah odšteti 850 evrov (brez DDV in montaže), za napravo z napred­nejšo digitalno regulacijo pa 1000 evrov (brez DDV in montaže).

V blokih higrosenzibilno prezračevanje

»Pomanjkljivost lokalnih prezračevalnih naprav je, da prezračujejo le en prostor, denimo dnevno sobo, medtem ko zrak v drugih prostorih zastaja,« opozarja Bojko Jerman. Poleg tega so lahko precej hrupne, zato nekateri nastavijo najnižjo jakost delovanja in s tem zmanjšajo učinkovitost prezračevanja. Za stanovanjske hiše sam priporoča vgrad­njo centralnega prezračevalnega sistema z rekuperacijo, medtem ko je za stanovanja v bloku ustrezna rešitev tako imenovano higrosenzibilno prezračevanje: »Če govorimo o kakovostnem prezračevanju stanovanj in hiš na sistemski ravni, sta ti dve rešitvi brez konkurence. Sistem z rekuperacijo z visokim izkoristkom je hkrati edina rešitev, ki nas pelje v skoraj ničenergijsko gradnjo, ki bo po letu 2020 najnižji gradbeni standard.«

Higrosenzibilno prezračevanje je sistem skupnega kontroliranega prisilnega prezračevanja večstanovanjskih stavb. Sistem je preprost, tehnično dovršen in razmeroma poceni tako za vgradnjo kot glede obratovalnih stroškov (kot se je pokazalo v večstanovanjskem objektu na Steletovi ulici v Ljubljani, kjer so takšen sistem vgradili pred sedmimi leti, se obratovalni stroški gibljejo od 0,3 do 0,5 evra na stanovanje na mesec). »Zrak prihaja v bivalne prostore skozi posebne rozete s higrosenzibilnim trakom, ki se vgradijo v zgornji del razširjenega okenskega okvirja (lahko tudi v škatli za rolete ali zidu). Porabljeni zrak zapusti bivalni prostor skozi reže v vratih ali pod njimi in nadaljuje pot do sanitarnih prostorov in kuhinje, kjer ga ventilatorji odvajajo ven,« delovanje sistema pojasnjuje sogovornik.

Sesalni ventilator ali napa sta nameščena bodisi na začetku vertikalnega jaška bodisi se ta konča na podstrešju ali strehi v posebnem ventilatorju, ki nenehno deluje in tako povzroča podtlak v vseh stanovanjih. Na te jaške se priključi poseben ventilator z regulatorjem pretoka zraka, ki zagotavlja konstanten pretok zraka iz stanovanja. Ventilator ima tudi funkcijo intenzivnega prezračevanja, ki s pritiskom na gumb kratkotrajno poveča volumen sesanja zraka. Pomanjkljivost sistema je, da nima rekuperacije odpadne toplote, kar pa po sogovornikovih besedah ni tako velika hiba, saj po drugi strani natančno dimenzionira pretoke, zato so izgube energije minimizirane. Pretok prisilnega prezračevanja uravnavajo materiali, ki se odzivajo na relativno vlažnost, povezano z dihanjem ljudi v prostorih: ko v prostorih ni nikogar, je pretok minimalen (0,2 izmenjave na uro), ko so v prostorih ljudje, se pretok poveča na optimum (0,5 do 0,8 izmenjave na uro).

»Gre za tehnološko izredno dodelan sistem, razvit posebej za sanacije starejših stavb. Prednost je v njegovi preprosti vgradnji in vzdrževanju, električni porabniki so le ventilatorji, medtem ko higrosenzibilne rozete delujejo samodejno. Najpomembnejša pa je kakovost bivanja v tako prezračevanih stavbah, saj v njih zaradi stalnega kontroliranega pretoka zraka ni težav s čezmerno vlago in razvojem plesni, pa tudi zatohlo ni,« pravi Jerman in doda, da je sistem primeren tudi za prezračevanje enodružinskih hiš.

-----

Vsako uro zamenjati 70 odstotkov vsega zraka v prostoru

Za zdrave in ugodne razmere v bivalnih prostorih bi morali po pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah vsako uro zamenjati 70 odstotkov vsega zraka v prostoru oziroma zagotoviti 0,7 izmenjave zraka na uro. Povedano drugače: v vsakem prostoru bi morali vsako uro vsaj za deset minut narediti prepih. To pa je tako rekoč nemogoče, že zato, ker nas večino dneva ni doma, pa tudi zato, ker bi s tako pogostim odpiranjem oken pozimi povečali toplotne izgube, poleti pa toplotne dobitke. Z vgradnjo prezračevalnega sistema se naštetemu izognemo, saj prezračevanje poteka samodejno, po vnaprej nastavljenem režimu, in je hkrati energijsko varčno in zanesljivo. Poudariti je treba, da je izmenjava zraka nujna tudi takrat, ko v stanovanju oziroma hiši ni nikogar – tako se namreč odvajajo snovi, ki jih oddajajo posamezni materiali, s kroženjem zraka pa preprečimo tudi pojav zidne plesni.

Prezračevalni sistem v oknu

Za mehansko lokalno prezračevanje prostorov je na voljo tudi prezračevalni sistem z rekuperacijo toplote odpadnega zraka, vgrajen v okenski sistem. »Odvodni ventilator sesa topel zrak pod stropom in ga skozi filter na notranji strani in prenosnika toplote potiska na prosto. Zunanji zrak potuje skozi vstopno rešetko in filter, nato ga dovodni ventilator potiska skozi patentno zaščiten prenosnik toplote (rekuperator) iz polipropilena v prostor,« pojasni Teja Vrečko Luknar iz podjetja Mik in doda, da sistem, ki je primeren tako za novogradnje kot obstoječe stavbe, zagotavlja do 87-odstotno rekuperacijo toplote pri 100-odstotni izmenjavi zraka v prostoru in hkrati uravnava vlago v prostoru. Sistem za delovanje ne potrebuje kanalov in rešetk za dovod in odvod zraka, električni priključek je predviden za standardno električno omrežje, poraba električne energije pa je zaradi ventilatorjev z visokim izkoristkom majhna (4–18 W), zagotavlja proizvajalec. Sama naložba pa ni tako majhna; za vgradnjo sistema v eno okno ali samostojno na steno je treba odšteti od 490 evrov naprej (brez DDV). »Po drugi strani pa lahko pri prezračevanju 150 kvadratnih metrov velike hiše s tem sistemom v 25 letih prihranimo skoraj 24.000 evrov,« poudarja sogovornica.