Pravilna izbira obračunske moči močno vpliva na višino mesečne položnice. Zelo podobno velja tudi za internet. Ker pa so internetni izdelki in storitve še vedno razmeroma novi in polni nerazumljivih izrazov, pri izbiri ponudnika praktična gospodinjska logika pogosto odpove. Ponudba različnih dostopnih tehnologij, televizijskih paketov in internet­nih hitrosti je vse bolj nepregledna. Izbrati optiko, kabel, telefonski priključek, satelitski ali mobilni internet? Je petdeset megabitov bolje kot trideset, ali bom s petdesetimi megabiti samo plačeval premočno internetno »obračunsko moč«, ki je ne bom nikoli izrabil? Je morda trideset premalo, če bomo doma uporabljali tri računalnike in dva televizorja?

Izbira je v resnici manj zapletena, kot se zdi. Čisto vse tehnologije ponujajo dovolj hitro in zanesljivo internetno povezavo za običajne domače potrebe. Cene ponudnikov so primerljive, prav tako storitve, ki jih omogočajo. Le vedeti moramo, koliko interneta sploh potrebujemo, in poiskati trenutno najugodnejšo ponudbo.

Koliko interneta potrebujem

Velikost internetnega paketa je odvisna od dveh vrednosti: hitrosti prenosa podatkov proti uporabniku in hitrosti oddajanja podatkov. Večino naročnikov najbolj zanima hitrost prenosa podatkov proti uporabniku, ki je pomembna za nalaganje spletnih strani, prenašanje datotek, gledanje pretočnega videa ali pretakanje piratskih vsebin, če nas ne moti kršenje avtorskih pravic. Zaradi hitrega razvoja spletnih storitev in »računalništva v oblaku« pa je vse bolj pomembna tudi hit­rost oddajanja podatkov, potrebujemo jo za pošiljanje večjih datotek (fotografij in videa) in hitro usklajevanje podatkov na različnih prenosnih napravah: računalniku, pamet­nem mobilniku in tablici.

Za običajno uporabo interneta svetujemo najmanj pet megabitov prenosa proti uporabniku in dva megabita za oddajanje podatkov (paketi 5/2). Takšna hitrost je dovolj za uporabo vseh spletnih storitev, udobno prebiranje vsebin, souporabo priključka na več računalnikih in tudi manj zahtevno delo od doma. Za udobnejšo spletno izkušnjo potrebujemo malo večje hitrosti. Ogled videoposnetka visoke razločljivosti na youtubu ali vimeu zahteva približno petmegabitno povezavo, najmanj toliko potrebujemo tudi za pogoste objave videoposnetkov in fotografij na družabnih omrežjih. Zato so najbolj smiselni paketi med 10/5 megabitov in 20/10 megabitov, ki ponujajo najboljše razmerje med ceno in zmogljivostjo.

Optična povezava omogoča tudi bistveno večje hitrosti, a je njihova uporabnost odvisna predvsem od zmogljivosti mednarodnih internetnih povezav. Stomegabitni optični paket ne bo pospešil pretakanja datoteke z drugega konca sveta, če bo počasna mednarodna povezava omogočala samo megabit ali celo manj. Za osnovne internetne pakete so primernejše (in cenejše) starejše internetne tehnologije: telefonski priključek (xdsl) in kabelski internet. Prednosti optike se pokažejo pri uporabnikih, ki potrebujejo večje hitrosti oddajanja podatkov, saj sta starejši tehnologiji slabše prilagojeni za to nalogo (na kablu in xdsl je oddajanje podatkov veliko dražje). Optična povezava je primernejša tudi za spremljanje televizijskega programa visoke razločljivosti (hdtv).

Ogled televizijskega programa zahteva precej pasovne širine (pet megabitov in več, odvisno od stopnje stiskanja signala), zato operaterji še ne morejo ponuditi internet­ne televizije po vsej Sloveniji. Če hočemo uporabljati več televizijskih sprejemnikov, se ustrezno poveča poraba podatkov in se lahko zmanjša internetna hitrost. To je zlasti opazno tam, kjer je hitrost internetne povezave zaradi oddaljenosti centrale komaj dovolj za nemoteno gledanje televizije (pogosto na podeželju). Ponudniki storitev sicer izboljšujejo sisteme za samodejno razporejanje podatkov med televizijo in internetom, a se pri večjih obremenitvah (gledanju na več sprejemnikih, v konicah športnih dogodkov ...) hitro pojavijo »kvadratki« in kratke prekinitve slike. Težave so manj pogoste na optiki (zaradi večje prepustnosti) in pri kabelskih ponudnikih, pri katerih sta televizijski in internetni signal ločena. Ko izberemo ponudnika in internetni paket, je treba na internetni priključek povezati tudi vse domače naprave. Kar ni vedno preprosta naloga.

Povezovanje naprav

Operaterji ponavadi poskrbijo samo za prvi internetni korak: internetni priključek povežejo z glavnim računalnikom ali prvo televizijsko škatlo (set-top box). Za posebne želje morajo uporabniki poskrbeti sami. Te »posebne želje« so lahko zelo različne. Nekateri želijo na internet priključiti dva ali celo tri televizorje (tri sprejemne škatle). Včasih vsak družinski član potrebuje svoj računalnik za šolo, delo in igre. Zahtevnejši želijo morda povezati vse domače naprave v enotno omrežje in poganjati omrežne diske NAS za domači »oblak« (varnostne kopije ali večpredstavne vsebine). Na domače omrežje priklapljamo vse več prenosnih naprav (tablice, igralne konzole in mobilnike), v omreženih domovih bodo verjetno kmalu nameš­čeni tudi »pametni« internetni hladilniki, sistemi za ogrevanje, nadzorne kamere, gospodinjski roboti in drugi hišni pomočniki.

Vse te naprave je mogoče povezati z mrežnimi kabli, a je to večinoma nepraktično – sploh v hiši, kjer so lahko razdalje med prostori velike. V zadnjih letih so precej napredovali mrežni izdelki, ki omogočajo povezovanje naprav prek električnega omrežja (električnih vtičnic), a je njihova zanesljivost odvisna od kakovosti (starosti) električne napeljave, zato jih je treba med namestitvijo dobro preizkusiti (to naj opravi ponudnik). Takšne žične povezave so načeloma varnejše, hitrejše in zanesljivejše, a niso primerne za povezovanje brezžičnih naprav. Zato se večina uporabnikov domačega internetnega omrežja odloči za brezžično povezovanje naprav.

Za namestitev domačega brezžičnega usmerjevalnika ne potrebujemo več računalniško razgledanega soseda ali montažerja, saj so proizvajalci zelo olajšali nameščanje teh naprav. Večina jih že ob priklopu ponudi namestitvene čarovnike, ki uporabnika vodijo skozi najpogostejše namestitve in zahtevajo nastavitev omrežnih gesel (varnostni svetovalci absolutno odsvetujejo uporabo nezaklenjenega brezžičnega omrežja!). Kljub temu vsak usmerjevalnik ni primeren za vse uporabnike, saj so med njimi velike razlike – v hitrosti, dosegu, dodatnih nastavitvah in številu naprav, ki lahko hkrati uporabljajo internetno povezavo. Če bomo 100-megabit­no optično povezavo priključili na počasen ali prešibek usmerjevalnik, morda že na prenosniku v sosednji sobi ne bomo imeli prav hitrega interneta. Če bomo na domače brezžično omrežje v manjšem stanovanju občasno povezali prenosni računalnik ali tablico, je dovolj že najbolj preprost usmerjevalnik za 20 evrov. Če hočemo pokriti večje stanovanje ali hišo ali če bomo hkrati prenašali filme z omrežij torrent, gledali televizijo in s tablico pregledovali družabna omrežja, nas čaka nakup zmogljivejšega modela in nekaj več preizkušanja nastavitev, preden bomo stabilno nastavili vse povezave.

Glavne značilnosti dražjih usmerjevalnikov so večji doseg (tehnologija mimo, več anten), večja zmogljivost mrežnega stikala (gigabit­na namesto megabitne povezave), delovanje na dveh frekvenčnih pasovih (2,4 in 5 GHz), možnost priklopa zunanjih naprav usb (tiskalnikov in diskov) ter boljši varnostni protokoli. Pred izbiro usmerjevalnika je dobro prebrati čimbolj sveže uporabniške preizkuse, ki jih objavljajo računalniške revije, časopisne priloge in potrošniške organizacije (Monitor, Moj mikro, Zveza potrošnikov Slovenije), saj se tehnologije hitro spreminjajo, napisi na škatlah pa velikokrat obljubljajo preveč. Sklepi preizkusov so zelo podobni: bolje je izbrati izdelke uveljavljenih proizvajalcev (Linksys, Netgear, D-link, Asus …), za zanesljivo hkratno povezovanje računalnikov, tablic in televizorjev pa bomo za dober usmerjevalnik kljub nižanju cen še vedno morali odšteti več kot sto evrov.

Internetne alternative

Internetna ponudba je v Sloveniji zelo neenakomerna. V nekaterih večjih mestih in mestnih soseskah so stanovalci bolje povezani kot v Južni Koreji, saj so jim zaradi nerazumne tekme med Telekomom Slovenije in T2 pred nekaj leti do stanovanja potegnili po dve različni optični vlakni (ali celo tri). Prebivalci podeželja so lahko zadovoljni, če imajo možnost naročiti internetno televizijo, z nekaj smole je mogoče celo v mestu ostati brez hitrega interneta.

Kaj lahko naredijo takšni uporabniki? Operaterji mobilne telefonije so precej pocenili internetne pakete in tehnologija LTE že omogoča kar spodobne internetne hitrosti, a je mobilni internet primeren predvsem za preprosta spletna opravila: prebiranje pošte, objave na družabnih omrežjih in pregledovanje spletnih strani. Za prebivalce podeželja je zanimiva storitev lastovka, ki jo ponujajo pri Telemachu, a je kot nekakšna »zračna« kabelska televizija primerna predvsem za prenos televizijskega signala. Internetne hitrosti so razmeroma majhne, saj najzmog­ljivejši paket omogoča samo štirimegabitni prenos do uporabnika in 512-kilobitno oddajanje. Zadnja možnost so skupnostna omrežja (mesh) ali pravi satelitski internet, a so to za današnje potrebe bolj zasilne rešitve.

Za slovenski internetni trg je poleg neenakomerne dostopnosti internetnih povezav značilen tudi počasen razvoj spletnih storitev. Uporabnik, ki si lahko privošči 100-megabit­no povezavo, je še dolgo ne bo mogel zares izkoristiti. Zmogljive internetne povezave v Sloveniji še vedno uporabljamo predvsem za ogled skoraj enakih televizijskih programov kot nekoč na kabelski televiziji in piratsko prenašanje filmov. Ko bomo morali tudi pri nas uveljaviti in izvajati strožjo protipiratsko zakonodajo, večina uporabnikov ne bo vedela, kaj sploh početi s hitrim internetom. Za globalne ponudnike zaradi majhnega trga nismo zanimivi, z razvojem naprednih splet­nih storitev pa se ne ukvarja nihče.

-----

Hitrosti prenosa so manjše, kot jih oglašujejo

Nedavna študija evropske komisije je pokazala, da evropski ponudniki interneta oglašujejo večje hitrosti prenosa podatkov, kot jih dejansko ponujajo. Med merjenjem zmogljivosti fiksnih širokopasovnih povezav so ugotovili, da največje razlike nastanejo na priključkih xdsl (v povprečju so dosegli samo 60 odstotkov oglaševanje vrednosti), najbolj zanesljivo storitev pa ponuja kabelski internet. Pasovni priključki xdsl, ki so najbolj razširjeni, so v povprečju dosegli le dobrih 60 odstotkov obljubljene hitrosti. Novejše tehnologije so zanesljivejše, saj so optični priključki izpolnili 84 odstotkov hitrostne obljube, kabelski pa dobrih 90 odstotkov.

Pri Telekomu Slovenije so nam povedali, da (načeloma) zagotavljajo oglaševane hitrosti prenosa informacij, vendar to ni vedno mogoče. Včasih so krive tehnične omejitve (prevelika oddaljenost od vozlišča, obremenjenost omrežja ...), zato se lahko hitrost vsaj začasno zmanjša. Drugi vzrok za manjše izmerjene hitrosti so paketi, v katerih si najvišjo zakupljeno pasovno širino delijo različne storitve, najpogosteje internet in televizija. Če je komunikacijska škatla (set-top box) za televizor izključena, internet deluje s polno hitrostjo. Če uporabnik gleda televizijo na enem ali celo več komunikatorjih, se hitrost zmanjša, zato uporabnike zlasti na priključkih xdsl opozarjajo na smotrno rabo strojne opreme in spletnih storitev.