Vsemogočno varčevanje. »Šparanje«. Z električno energijo. Z vodo. Ločevanje odpadkov. Varčevanje enega na račun drugega. Velikokrat tako ognjevito, da se prvotni smisel kaj lahko izgubi. Varčujemo samo zaradi varčevanja in zaradi slabe vesti pred sabo in svojimi otroki, pred drugimi?

Posebne vrste varčevanje pride na vrsto pri gradnji hiše, seveda z mislijo na prihodnost, na zanamce. Čim več toplotne izolacije! Čeprav stroka ve, da obstaja za vsako geografsko območje optimalna debelina. Ne prevelikih okenskih odprtin! Če pa že, potem posebno nizkoemisijsko steklo, trojna zasteklitev in podobno. Rekuperacija zraka je tako rekoč zakon. Toplotni mostovi ne obstajajo! In bog obvaruj, da bi bila kakšna, četudi zgolj dekorativna svetilka obrnjena navzgor, proti nebu. Dandanes smo že zelo blizu materializaciji besed, ki jih je davnega leta 1923 izrekel znani švicarski arhitekt Le Corbusier. Bomo res kmalu živeli v strojih za bivanje? Na naši Zemlji? On je gotovo mislil na te stroje v drugačnem smislu. Ne le kot na tisto primarno zaščito pred okoljskimi vplivi, temveč tudi kot higiensko, racionalno, iskreno ... Lepo.

Možnosti, da naša bivališča postanejo zbiralnica vsakovrstnih naprav za optimizacijo, »udobje« in »šparanje«, pa je iz dneva v dan več. Ponudba dobrih in »dobrih« rešitev na trgu je velikanska. Tržne niše se polnijo. Odpirajo se nove. Včasih le z namenom biti drugačen. Vedno pogosteje se pojavlja predpona EKO. Ekološko ali ekonomsko. Ekonomično. Ekozofsko. Ironija je, da v vedno večji želji po čim manjšem onesnaževanju včasih onesnažujemo še bolj. Da, imamo celo nove vrste onesnaževanja. Z barvo. In s hrupom. Kaj še lahko sledi?

Vse našteto se danes na različne načine udejanja pri gradnji naših domovanj in pri bivanju v njih. V našem odnosu do njih. Na srečo pa še obstajajo primeri arhitekturnega ustvarjanja, pri katerih se kreativnost ni povsem vdala zakonom »šparanja«. Predvsem ne na račun estetike, likovnega izraza in, najpomembnejše, kakovosti bivanja. Kakovosti bivanja v najbolj enostavnem pomenu. Da lahko odpremo okno, kadar začutimo, da bi bilo treba prezračiti. Da naše bivališče ni čimbolj kompaktna škatla, temveč da ima tudi kakšno steno več, kot je nujno potrebno. Da lahko pogledamo z enega konca hiše, skozi hišo, na drugi konec. Ali iz pritličja na podstrešje. Brez odvečnih vrat. Da nam je poleti celo malce vroče in da nam je pozimi celo malce hladno. V hiši. Da letni časi ne izgubijo povsem svojega smisla.

Sonaravno: prvinsko in iskreno

Arhitekta Rok Žnidaršič in Jerneja Fischer Knap sta sledila tem mislim in poskusila malo drugače. Zunaj dandanes splošno uveljavljenih principov gradnje. Z željo zasnovati stanovanjsko hišo, ki bo uporabnikom omogočala sonaravno bivanje. A sonaravno v tistem prvinskem in najbolj iskrenem smislu. V odnosu človeka do prostora. Do zgradbe. Do okolice. Do okolja. Hiša je postavljena na nagnjenem terenu, nad enim od skrajnih zatokov Ljubljanskega barja. Podolgovata, s svojo vzdolžno stranjo sledi konfiguraciji terena ter se hkrati odpira proti zahodu.

Na prvi pogled je presenetljivo skromna. Kot nekakšno nadaljevanje zraven stoječe lesene ute, ki je tam že od prej. Tudi strehi imata podobni. Podoben naklon in podobna višina. Le da se za prvim slemenom nove strehe skriva še eno. Na enaki višini. Da streha ni previsoka. Vhod je z zgornje strani, s ceste. Skoraj neopazen, s strani pa ga vendar označuje vizualno poudarjen napušč betonske strehe. Njena konstrukcija je precej drzna. Prisluhne arhitekturi. Malce spominja na japonsko tradicionalno hišo. Statik je moral biti poleg inženirja gotovo tudi malce umetnika.

V vežo torej vstopimo ob fasadi, s strani. Skrajno levo so ob hodniku razmeščene otroške sobe in utiliti. Tako blizu vhoda? Zakaj pa ne? Kadar umazani pridrvijo domov, jim ni treba čez dnevno sobo in kuhinjo. Pozneje, ko odraščajo, lahko njihove sobe z minimalnimi posegi postanejo majhne samostojne bivalne enote. Spalnica staršev s kopalnico je v isti etaži, na nasprotni strani hiše. Da imajo mir. Eni in drugi. Ločilne stene so od višine 2,5 metra do poševnega stropa zastekljene. Stekleni trikotniki omogočajo naravni svetlobi, da prodira v notranjost po vsej dolžini hiše. Odprt zasebni delovni prostor, ki je dostopen skozi spalnico staršev, zaokrožuje prostore v tej etaži.

V spodnji etaži se odpira dvovišinski prostor dnevnega dela. To je tudi osrednji prostor bivališča. Prvinsko. Prostor, ki povezuje vse druge. Pomensko in fizično. Tistemu, ki vstopi, se najprej ponudi pogled navzdol, proti kaminu. Ki je, skupaj s kovinskim dimnikom, obešen na strop. Dobesedno obešen. Sega skoraj do tal, kjer iz rešetke zajema potrebni zrak. Prostor se ogreva s toploto dimnika, ki se pod betonskim stropom (in streho v enem) izgublja na prosto.

Streha je v obliki dvakrat zgibane betonske lupine. Njena spodnja površina, strop, je groba, neobdelana, a kljub temu ne deluje težko. Vsi izolacijski sloji so na zgornji strani, problem taljenja snega in zamakanja v vmesnem delu je rešen duhovito. Celotna strešna kritina je izdelana kot vodotesna žlota, iz posebne varjene gumirane tkanine. V enem kosu. Zaradi likovnega videza strehe so na stikih s fasado tudi toplotni mostovi ... Proti vsem zapovedim energijsko varčne gradnje! Vendar je poraba energije za ogrevanje kljub temu sprejemljiva. Prihranki so drugje, na drugih ravneh. Bivalni ambient ponuja zavidljivo visoko kakovost življenja. Ki ni odvisna le od tega, koliko prihranimo pri kurjavi. Odvisna je predvsem od tega, kako je bivalni prostor zgrajen ter kako ga razumejo njegovi uporabniki.

Steklene površine razkrivajo arhitekturno pripoved hiše

Od znotraj je hiša videti večja kot od zunaj. Lepo je umeščena v svoj ambient. Z zgornje strani celo malce preveč diskretna, »zenovska«, s spodnje nevsiljivo kultivira brežino, v katero je vsajena. Lesena terasa v toplih mesecih povečuje dnevni bivalni prostor. Za senco bo poskrbela zelena pergola. Konstrukcijski, nosilni deli zidovja so jasno izraženi. Vidi se, kako nosijo stavbo. Še posebno na tisti strani, kjer je parkirišče. Celo strešni odtok, ki je podaljšek prečnega nosilnega zida, je nekaj več kot le nujno zlo na strehi. Nenosilni elementi fasade so mehkejši. Iz macesna, brez dodatne zaščite. Macesen se zaščiti sam. S srebrno patino. Tudi steklenih površin je razmeroma veliko, saj pomagajo razumeti arhitekturno pripoved hiše. In spuščajo svetlobo v notranjost. Ali bolje rečeno: svetlobne vtise. Pripoved o sicer omejenem prostoru človeškega bivališča, ki pa je hkrati v nenehni povezavi z zunanjim prostorom, kot je v tokrat izbranem primeru. Podnevi, še bolj pa ponoči, ko se s pravilno osvetlitvijo vzpostavi drugačen, nokturen svetlobni ambient. Ko osvetljena notranjost razkrije tisto, kar podnevi ni vidno. Kljub temu pa ostane očem še kaj skritega. In prav je tako.

Delo in dom, 3. november 2010