Premislek o tem, s kakšno kritino bomo prekrili streho, naj bo temeljit. Razmisliti velja o več dejavnikih, denimo o arhitekturnih značilnostih kraja ali pokrajine ter prevladujočih vremenskih razmerah in že pri načrtovanju hiše temu prilagoditi naklon strehe, o trajnosti kritine, odpornosti proti mehanskim poškodbam, načinu vgradnje, možnosti poznejšega dograjevanja ter tudi o tem, kako bomo zamenjali le posamezne strešnike, če bo to potrebno.

Načeloma velja, da morajo biti na območjih, kjer so padavine obilnejše, strehe bolj strme, kjer je padavin manj, pa so lahko bolj položne. Temu je treba prilagoditi izbiro kritine, saj ni vsaka primerna za vsak naklon. Velja tudi, da so za strme strehe primernejši manjši strešniki, pri položnejših pa se lahko odločimo za večje strešnike ali celo plošče. Na teh je sila vetra precej manjša kot na strmih, zato je tudi nevarnost, da bi se veter uprl v večje strešnike in plošče ter jih dvignil, manjša. Kritine v osnovi delimo na lahke in težje, pri tem lahko posplošimo in rečemo, da z lažjimi lahko prekrivamo tudi zelo majhne naklone, težje pa so primernejše za večje naklone.

Strešne kritine se med seboj razlikujejo po materialu, iz katerega so narejene, po zgradbi, obliki in površini, načinu pritrjevanja ter seveda po barvi. Med težkimi kritinami lahko izbiramo opečne in betonske strešnike, med lahke pa sodijo bitumenska kritina (bolj znana kot tegola), kritina iz različnih pločevin, ki so lahko v obliki strešnikov ali večjih plošč, ter vlaknocementna kritina, ki je lahko gladka ali valovita.

Večna klasika iz gline

Opečna strešna kritina je še vedno najpogostejša izbira za pokrivanje strehe. Osnovni material je glina, ki naj bi bila po zagotovilu proizvajalcev čim bolj čista brez dodatnih primesi. Površina strešnikov različnih oblik in velikosti ima lahko naravno strukturo, lahko pa je obdelana s posebnimi površinskimi prevlekami oziroma glazurami. Površinsko prevleko na posušen strežnik nanesejo pred žganjem, tako zagotovijo večjo odpornost in ga naredijo neprepustnega za vodo. To med drugim preprečuje razvoj mahov in plesni, ki jih pogosto opazimo na klasičnih opečnih strešnikih. Uporabljata se dve vrsti prevleke. Engoba je tanka površinska prevleka, ki se zlije z glino in ji da bled lesk. Drugi način pa je glaziranje opeke oziroma tanka posteklenitev, ki je podobna kot pri keramičnih ploščicah. Obe vrsti omogočata široko barvno paleto, tako da se lahko odločimo celo za modro streho iz opečnih strešnikov ali za staran videz, poimenovan antik.

Klasični opečni strešniki so praviloma namenjeni za pokrivanje strehe z naklonom, večjim od 30 stopinj. Na voljo so tudi posebni strešniki z dvema stranskima in čelnima zarezama, s katerimi lahko prekrijemo strehe z nakloni, večjimi od 15 stopinj. Zaradi načina polaganja lahko takšne strešnike izberemo tudi za bolj položne enokapne strehe, ki so vse pogostejše v sodobni arhitekturi.

Med opečnimi strešniki sta najbolj znana bobrovec in korec. Prvi je primernejši za bolj strme strehe, z drugim pa lahko pokrijemo tudi bolj položne, zato je najbolj razširjen na Primorskem. Na strehe z manjšim naklonom polagajo korce v malto, na tiste z večjim pa jih na letve pritrdijo s kljukami in vijaki.

Proizvajalci opečnih strešnikov poleg vedno novih oblik in barv razvijajo tudi vse dodatne elemente, ki jih sicer nadomeščajo baker, pločevina in drugi materiali. Tako lahko za zaključne obrobe oziroma krajnike in snegolove izberemo glinene izdelke.

Dolgotrajna trdnost betona

Težki betonski strešniki so narejeni iz kakovostnega betona, za katerega proizvajalci pravijo, da se s staranjem njegova kakovost in trdnost povečujeta. Način izdelave omogoča majhno vodovpojnost in s tem manjšo možnost poškodb strešnikov zaradi vlage oziroma zmrzali. To jim zagotavlja dolgo življenjsko dobo. Betonske strešnike izdelujejo v različnih oblikah, lahko so profilirani ali ravni, izbiramo pa lahko tudi različne barvne odtenke. Pri tem velja poudariti, da mora biti obarvana celotna betonska masa, in ne le zgornja plast. Tako je zagotovljeno, da se barva na površini ne bo luščila. Betonski strešniki so primerni za pokrivanje streh z manjšimi in tudi velikimi nakloni. Strokovnjaki opozarjajo le, da je pri strmih strehah treba pritrditi vsak strešnik posebej.

Lahka in trajna pločevina

Kovinske kritine so lahko iz bakrene, pocinkane, cinkove in aluminijaste trapezne pločevine ter titan-cinkove zlitine. Vsem je skupno to, da so dobro odporne na vse vremenske vplive, zato je zanje značilna dolga življenjska doba, kar potrjuje tudi 50-letna garancija na material. Vendar vse vrste niso primerne za pokrivanje stanovanjskih objektov. Strokovnjaki odsvetujejo izbiro gladkih pocinkanih in aluminijastih kritin, saj sneg in dež prehitro zdrsneta z njih, problematičen pa je tudi hrup, ker se na njih sliši vsaka kaplja dežja, posebno moteča pa je toča. Bolj primerne so kritine z grobo površino oziroma jekleni strešniki s posebnim finozrnatim posipom. Pločevinaste kritine sodijo med lahke, zato so primerne za prekrivanje streh z manjšimi nakloni, ki so lahko tudi samo 11 ali 12 stopinj.

Naravna trdnost jeklene osnove in obloga iz kamnitih drobcev zagotavljata dobro odpornost proti udarcem. Proizvajalci so razvili tudi poseben način pritrjevanja strešnikov oziroma plošč. Sistem prepletanja in horizontalnega pritrjevanja preprečuje, da bi se strešniki oziroma plošče premaknili ali zdrsnili s strehe.

Za pločevinaste kritine je še značilno, da ne absorbirajo vlage, vodne kapljice se nabirajo na njihovi površini. Da bi se izognili pojavu kondenzacije, je nujno pod kritino narediti prezračevalni kanal, kar pa strokovnjaki zaradi boljše toplotne stabilnosti strehe priporočajo pri vseh vrstah kritine.

Omeniti velja še, da so na voljo tudi že jeklene pocinkane kritine, ki imajo na spodnji strani tanko plast toplotne izolacije iz kamene volne in aluminijaste folije ali ekspandiranega polistirena. To preprečuje nastanek kondenzata in propadanje podstrešja. Zaradi dodane izolacije se streha ne segreva tako hitro, hkrati pa zaduši hrup dežja in toče.

Vlaknocementna kritina za najmanjše naklone

Med lahke kritine sodijo tudi vlaknocementne plošče, ki so nadomestile nekoč zelo razširjeno cementno kritino z azbestom, katere uporaba je že nekaj let prepovedana. Narejene so iz cementa, ki je armiran s posebnimi sintetičnimi organskimi vlakni, dodana pa so še celulozna vlakna ter apnenčeva moka. Kar 30 odstotkov prostornine plošče predstavljajo mikroskopsko majhne pore, v katerih je ujet zrak. Pore delujejo kot ekspanzijski prostori za zmrzujočo vodo in tako preprečujejo propadanje materiala zaradi mraza. V nestrjenem stanju je material mogoče preprosto oblikovati, strjen pa je trden in odporen na vse vremenske vplive. Vlaknocementne plošče izdelujejo s klasičnim postopkom zorenja, zato imajo veliko daljšo življenjsko dobo, boljše pa so tudi njihove fizikalne in mehanske lastnosti. Njihova barva je bolj obstojna, saj prvo barvanje opravijo že med pripravo mase, pozneje pa barvajo še površino. Plošče so lahko ravne ali valovite. Zadnje imajo vzdolž valov vgrajene varnostne trakove, ki zmanjšujejo nevarnost padca skozi streho, če bi se plošča zaradi kakršnega koli vzroka poškodovala. Takšna kritina je primerna za pokrivanje streh z naklonom od sedem stopinj naprej. Plošče pa bolj priporočajo za strehe z naklonom od 15 do 25 stopinj.

Prilagodljive bitumenske skodle

Bitumenska kritina je narejena iz plasti bitumna, steklene koprene in keramičnega ali mineralnega posipa. Zaradi sestave in oblike jo lahko zelo preprosto prilagajamo različnim strešnim površinam, zato je primerna tako za strehe z majhnimi kot z velikimi nakloni. Pogosto je zelo dobra rešitev na zelo razgibanih strehah. Kot pravijo proizvajalci, je odporna na ogenj, zelo dobro prenaša tudi vse vremenske vplive. Izdelujejo jo v različnih oblikah in barvah, tako se lahko odločimo za na primer bitumensko skodlo z videzom bobrovca ali za bitumensko skodlo z barvnim posipom, bolj drzni pa bodo izbrali različico, posuto z bakrenimi drobci.

Delo in dom, 28. maj 2008