Podstrešje, prazen in hladen prostor med streho in stropno konstrukcijo najvišje etaže, je bil stoletja le preprosta, a učinkovita zaščita bivalnih prostorov pod njim. Brez težav je namreč izenačeval razlike in razlike v temperaturi in vlažnosti notranjega in zunanjega zraka. Če sta se dež in sneg z vetrom prebila pod krov, je prazno podstrešje omogočalo tudi izhlapevanje vlage.

Toda ljudje so velike prazne prostore želeli koristno uporabiti in podstrešja so počasi spreminjala izvorno namembnost. Najprej so jih uporabili za shranjevanje, že v sedemnajstem stoletju pa so zaradi stiske z bivalnimi prostori začeli velike praznine pod strešinami v naklonu urejati v manj kakovostna, drugorazredna stanovanja. Bila so slabo zaščitena pred meteornimi vodami in predvsem zelo slabo toplotno izolirana.

Zakaj imenujemo podstrešna stanovanja tudi mansardna?

Prva večja stanovanjska hiša z urejenimi podstrešnimi stanovanji je bila zgrajena v Franciji. Načrt zanjo je izdelal tedaj vodilni francoski arhitekt, arhitekt Sončnega kralja Ludvika XIV., Jules Hardouin Mansart (1646–1705). Arhitekt Mansart je poleg tega, da je s svojim strogim, jasnim stilom, ki ga odlikujejo do kraja pretehtana razmerja, ustvaril eno najlepših kupol ter v Versaillesu največjo fasado, ki je bila kdaj zasnovana, znan po številnih novostih, ki jih je uveljavil. Med njegovimi domislicami, ki so zaznamovale francosko stanovanjsko arhitekturo in se razširila v širši evropski prostor, je tudi zalomljena dvokapna streha z navpično oblikovanimi okni. Nova oblika se po njem imenuje mansardna, enako tudi okna in podstrešna stanovanja.

Zadnja etaža stavbe je podstrešna, mansardna, osvetljujejo jo velika mansardna okna. Mansardne strehe in strešni členi, nadstrešnice z okni, postavljenimi navpično na strešino, so se hitro razširili in se v izvedbenih različicah uveljavili po Evropi, v začetku 19. stoletja tudi v Sloveniji.

Dobra zaščita strehe

Medtem ko je sovražnik kletnih in pritličnih delov ostenja starih hiš talna vlaga, je treba prostore, ki jih oblikujemo pod sto in več let staro streho, dobro zaščititi pred vlago, ki prihaja iz ozračja (meteorno vodo) in temperaturnimi nihanji, pred mrazom pozimi in vročino poleti. Izvedba zaščite je različna, odvisna je od velikosti ostrešja, vrste krova in strešne konstrukcije in tudi od izbrane toplotne izolacije. Zdaj v sozvočju z varstvom okolja in načeli zdravega bivanja priporočamo toplotno izolacijo iz naravnih gradiv. Posebej si velja zapomniti, da mora biti toplotna izolacija, ki jo za zaščito prostorov umestimo pod krov – najpogosteje je položena med ali pod obstoječe špirovce ali škarnike –, dobro zavarovana pred vlago. Izvedba mora biti natančna, saj se lahko vsaka malomarnost hudo maščuje. Z vlago napojena izolacija postane ne samo dober toplotni prevodnik, ampak predvsem začne počasi in zanesljivo propadati.

Vzporedno z izolacijskimi deli je treba strešno konstrukcijo sidrati v obodno ostenje in izdelati dodatne svetlobne odprtine. Okenske odprtine lahko umestimo v ostenja čelnih fasad, v ravnino strehe ali v posebej izdelane in različno oblikovane nadzidke, pokrite s streho, frčade.

Našteti tehnični posegi so pri ureditvi podstrešnega prostora v mansardno stanovanje ključni, niso pa edini. Skupaj z ozdravitvijo vseh poškodovanih delov strehe (od zamenjave kritine do delov strešne konstrukcije) in sanacijo ter utrditvijo obstoječe etažne konstrukcije jih prištevamo v prvo fazo urejanja. Sledi izdelava zaključnih slojev na novo toplotno izolirane strehe, izdelava predelnih sten, oprema z vsemi potrebnimi inštalacijami in tako naprej. Vsa našteta dela so očem prikrita, vendar je od njihove kakovosti odvisno dobro počutje v domu pod staro streho. In prav zaradi nevidnih posegov, ki sledijo razvoju gradbene tehnike, je podstrešno ali mansardno stanovanje izgubilo status tretjerazrednega bivanja, kakršnega je imelo nekdaj.

Čar konstrukcijskih elementov

Razporeditev prostorov v volumnu podstrehe je odvisna od mnogih podrobnosti, od dostopa na podstreho, ostrešne konstrukcije do možnosti osvetlitve. Gotovo pa so prostori, omejeni s poševnicami in razčlenjeni z vidnimi konstrukcijskimi elementi, tisto, kar je daje bivanju pod streho svoj čar. Ravno zaradi obstoječih »ovir« so lahko podstrešna stanovanja tako raznolika, pisana, da o njih še vedno sanjajo mnogi, predvsem likovno dovzetni posamezniki.

Prostori v mengeškem stanovanju Tee in Eda Vidoviča so na podolgovato oblikovanem podstrešju razporejeni tako, da se od slabo osvetljenega dela pri vhodu odpirajo proti viru svetlobe, proti veliki panoramski zasteklitvi na koncu vzdolžnega tlorisa. Veliko ponoramsko okno je vstavljeno v zatrepni del na vrt odprte čelne fasade. V tem delu se nova stropna plošča podaljša v kratek, a za posedanje dovolj udoben balkon, ki ga od pomladi do jeseni zastira samorodna vinska trta – odlična zaščita steklene površine pred prevelikim pregrevanjem v času, ko so sončni žarki najmočnejši.

Poleg izvirno dosežene osvetlitve prostorov z naravno svetlobo, ki prehaja iz prostora v prostor in se izgublja proti vhodu v stanovanje, ustvarjajo privlačnost tudi neravni, od zoba časa ponekod načeti in potemneli konstrukcijski deli starega ostrešja. Zaradi beline na novo izdelanih sten so še bolj vidni. V prepletajočih se, čeprav po funkcijah različnih sobah je čutiti toplino s pridihom napetosti. Ustvarja jo veliko lesa in gline v naravnih tonih in belina sten s poudarkom posamičnih kosov modro obarvanega pohištva.

Pohištvo je praktično, udobno in lepo. Prav vse sodobne omare, omarice, stole, mize in mizice, zofe in fotelje, ki so razporejeni po v višino kipečih in spet drugje h kapni legi spuščajočih se prostorih, sta domislila Tea in Edo Vidovič, odlična oblikovalca notranje opreme in industrijsko oblikovanega pohištva. In potem so tu še številna umetniška dela, kakšen star podedovan kos pohištva in spomini na raznolika potepanja. Kdor meni, da se staro v arhitekturi ne dopolnjuje s sodobnim, se moti. Nasprotja se ne samo privlačijo, temveč naredijo stanovanje veliko bolj živo. Stare podstrehe so za to odličen izziv.

Delo in dom, 29. september 2010