Čeprav je večina hiš in blokov zdaj oprem­ljena z novejšimi okni, običajno plastičnimi, veliko ljudi prisega na lesena. Ker pa les ni povsem odporen proti vremenskim vplivom, je treba razmišljati, kako takšna okna kar najbolje zaščititi, da bomo podaljšali njihovo življenjsko dobo. Prav tako ni odveč vprašanje, kako pogosto se moramo lotiti njihove obnove.

Zaščita že v proizvodnji

Da bi lesena okna zdržala kar najdlje, je pomembno, da jih proizvajalci dobro zaščitijo že med izdelavo in da to strankam sporočijo tudi z dolgoletnim jamstvom, ki jih pomiri, da okna niso narejena na hitro in da les ne bo že kmalu začel propadati. Vsako podjetje, ki se ukvarja z izdelavo lesenih oken, uporablja svoj način zaščite, čeprav so si za to namenjena sredstva podobna. Tehnologinja v razvoju lesenih oken pri Jelovici, specializirana za površinsko obdelavo zunanjega stavbnega pohištva, Mija Pustovrh, o tem delu proizvodnega procesa pravi: »Okna v proizvodnji zaščitimo z lazurnimi premazi na vodni osnovi, pri katerih ostane tekstura lesa vidna, ter s pokrivnimi premazi, pri katerih tekstura lesa ni vidna.« Njihovo podjetje za lesena okna jamči s petletno garancijo, kljub temu pa prav vsaki stranki, ki se odloči za nakup, svetujejo glede vzdrževanja. Tomaž Požin, vodja razvoja iz podjetja MIK Celje, pa zagovarja njihov pristop zaščite lesa. V Miku lesene dele oken zaščitijo najmanj dvakrat: »Najprej uporabimo lazuro, nato pa nanesemo debeloslojno lazurno barvo v enem ali več nanosih. Garancija na lesene dele oken je dve leti.«

Ko so lesena okna vgrajena v steno, to ne pomeni, da lahko nanje pozabimo. Zaradi vročine, mraza, vlage in drugih zunanjih vplivov se lahko zgodi, da se tako ali drugače uničijo. Tomaž Požin zato vsem kupcem svetuje, da jih vsaj dvakrat na leto očistijo z mlačno vodo. To lahko opravimo takrat, ko čistimo steklo. »Preverimo vse lesene dele in jih po potrebi sproti obnavljamo z enako barvo, kot je osnovna barva, ki je bila uporabljena med proizvodnjo.« Večjo pozornost je treba nameniti oknom, ki so obrnjena na jug in so izpostavljena neposrednim sončnim žarkom.

»Zaradi sodobne tehnologije izdelave oken ni več obsežnega vzdrževanja, brušenja in barvanja kot nekoč,« pove Mija Pustovrh. Seveda pa je potrebno vzdrževanje na vsake toliko časa, podobno kot pri avtomobilu. Kako pogosto, je odvisno od različnih dejavnikov, kot so kakovost izdelave, vrsta lesa, iz katerega je okno narejeno, tip površinske obdelave in izpostavljenost vremenu. »Po desetih letih priporočamo nov premaz, ni pa to nujno,« kakovostno izdelavo, ki prihrani marsikatero delo, zagovarja Pustovrhova. Kljub temu strokovnjaki svetujejo, da okna vsako leto temeljito pregledamo. Najprimernejši čas je pomlad. Popravila manjših poškodb se lahko loti vsak sam, za več­je pa je dobro poklicati za to usposobljene mojstre. Pripravek za osnovno zaščito lesa pa lahko prav vsakdo nanese sam. Mija Pustovrh razloži, kako: »Okno premažemo z negovalnim mlekom in s premaznim filmom zapremo mikrorazpoke ter naredimo nov zaščitni sloj.« Ta preprosti način zaščite lahko kar precej podaljša življenjsko dobo lesa.

V prodaji so tudi surova nezaščitena lesena okna, katerih nakup pa proizvajalci in prodajalci pretežno odsvetujejo. Predvsem zato, ker v primerjavi z okni, ki jih zaščitijo že v proizvodnji, niso toliko cenejša, pač pa je slabša njihova obstojnost. Nezaščitena okna, ki jih kupci ne znajo pravilno zaščititi, ne bodo dolgo ostala lepa. Za optimalno življenjsko dobo lesa je tako zaščito bolje prepustiti izdelovalcem. Ti niti ne morejo dati jamstva na surova nezaščitena okna, saj bi jo kupci lahko kaj kmalu uvel­javljali. »Nezaščiten les namreč glede na vlago deluje, se krči in nabreka, kar povzroči dimenzijske spremembe in vpliva na funkcijo okna. S povečano vlago v lesu se pri 20-odstotni vlažnosti začnejo razvijati glive. Nezaščiten les pod vplivom UV-žarkov posivi, zato strankam priporočamo, da se okno površinsko zaščiti s premazi po barvni karti,« priporoča Mija Pustovrh. Požin doda: »Takšna okna zelo hitro izgubijo funkcijo optimalnega tesnjenja, zelo hitro nastanejo tudi površinske poškodbe na lesenih delih.«

Naravna zaščita lesa

V času, ko se vse več ljudi nagiba k naravnemu načinu življenja, so v ospredju tudi naravni preparati za zaščito lesa. V ta namen se uporabljajo različni voski in olja. Proizvajalci ponavadi izberejo premaze, ki se redčijo z vodo in nimajo oznak nevarnosti, površinsko pa les obdelajo še z olji. Tudi kupci bi morali vsaj enkrat ali dvakrat na leto obnoviti nanos olja.

Podjetja, ki so se odločila za dosledno naravno zaščito lesa, uporabljajo kombinacijo drevesnih olj in drugih naravnih dodatkov. Sabina Podjed iz podjetja Gnezdo doda: »Za zunanjo zaščito se priporoča, da se olju doda tudi zemeljski ali mineralni pigment.« Pigment zavaruje les pred UV-žarki. »Olje za zunanje površine izdelujemo sami, glavni sestavini sta laneno olje in macesnov terpentin. Imamo tudi lesno lazuro za zunanje površine, ki je narejena iz lanenega in tungovega olja ter drugih naravnih sestavin, ki pospešijo sušenje in izboljšajo prodiranje v les.«

Lastnost različnih lakov je to, da na površini lesa naredijo zaščitno plast. Olje pa deluje tako, da prodre v vse lesne pore, zato se oljene površine veliko lažje vzdržujejo. Pri obnovi oljenega lesenega okna je nam­reč dovolj, da leseno površino rahlo obrusimo in spet nanesemo olje. Prav lastnost olja, da na lesu ne naredi filma, ampak prodre v njegove pore, napravi les bolj prožen, kar pomeni, da se manjša verjetnost za njegovo pokanje.

Malce težja je zgolj odločitev, kateri premaz je najboljši za kateri les. Sabina Podjed na to vprašanje odgovarja: »Težko je reči, kateri premaz je najboljši za kateri les, saj ima vsak proizvajalec olj in voskov svojo recepturo za različne vrste lesa, ki se je v praksi najbolje obnesla. Naravnim oljem dodajajo različne naravne dodatke (za lažje prodiranje v les, za hitrejše sušenje) oziroma uporabijo različne postopke za obdelavo. Za zaščito lesa lahko na primer uporabimo samo laneno olje ali pa samo tungovo, vendar so dodatki in postopki obdelave olja oziroma kombinacija različnih olj tisti, ki omogočajo hitrejše sušenje in uporabo za različne namene. Skratka, vsak proizvajalec se z recepturo prilagaja posameznemu lesu in namenom njegove uporabe.«