Vzrokov za nastanek kapilarnega dviga je več in pogosto so med seboj povezani: neposredno zamakanje konstrukcije zaradi dežja, snega, površinskih voda ali poškodb na kanalizacijski in vodovodni napeljavi, ponikajoča voda, ki se je nakopičila na neprepustnem sloju zemljine, vlaga, ki se je v konstrukciji nakopičila med gradnjo … Odprava kapilarne vlage je dolgotrajna, vsekakor pa je treba najprej odpraviti vse vzroke navlaževanja zidu, preden se sploh lahko lotimo njegovega razsuševanja. Pri tem bodo morda potrebni posegi v gradbeno konstrukcijo, ki so zelo zahtevni in tudi dragi. Med drugim je treba poskrbeti za odvajanje površinskih voda z utrditvijo in ureditvijo padca terena stran od objekta, sanirati poškodovane odtočne cevi in cevi kanalizacijskega sistema, urediti drenažo ob zidovih pod terenom, nato pridejo na vrsto posegi v samo konstrukcijo, kot je rezanje zidu z naknadnim tesnjenjem ali injektiranje zidu v ravni terena oziroma tlaka s posebnimi emulzijami, ali neinvazivni načini sanacije z namestitvijo naprav, ki kapilarno vlago potiskajo po zidu proti tlom. Šele na koncu pride na vrsto zamenjava poškodovanih ometov s paroprepustnimi sanacijskimi ometi, ki bodo razvlažili vlažne in s soljo prepojene zidove.

Vlage se bomo torej učinkovito znebili le, če bomo poiskali mesta, kjer prodira v objekt, in poskrbeli za ustrezno hidroizolacijo in toplotno zaščito. Teh pa ni vedno preprosto odkriti, pove bralec Tine iz Posavja. Pred osmimi leti se je vselil v 50 let staro hišo, katere kletne zidove je že dodobra načela vlaga. Da gre za kapilarno vlago, je sicer kazalo več znakov: klet je preveval neprijeten vonj po vlagi, na površini zidov so bile vidne sledi soli, širila se je plesen, z njih je odpadal omet, z ene stene pa tudi keramične ploščice. Posledice delovanja vlage, ki se je širila po konstrukciji, so se kazale tudi v pritličju, kjer je v vogalih pri tleh na površje čedalje pogosteje prodirala plesen. Hišo je podedoval, zato ni vedel, kako (ali sploh) je bila izvedena hidroizolacija in ali je okrog hiše urejena drenaža.

Navpična hidroizolacija in drenaža

Ko so odkopali teren okrog hiše, se je izkazalo, da pri gradnji pred petdesetimi leti niso vgradili vodoravne hidroizolacije na površini temeljev in pod nosilno steno, ki sicer učinkovito prepreči dvig kapilarne vlage po konstrukciji, navpična hidroizolacija pa je bila pomanjkljivo izvedena in na nekaterih mestih že močno dotrajana. Ker je postopek naknadne vgradnje vodoravne hidroizolacije zelo drag (zid je treba prerezati na čim nižjem mestu, kar lahko pomeni tudi statični problem, saj s posegom prekinemo vertikalne vezi, in vstaviti vodoravno plast hidroizolacije), se je bralec odločil za izvedbo nove navpične hidroizolacije. Pri tem ga je strokovnjak opozoril, da ukrep ne bo odpravil težave – zaradi novih ometov nekaj časa sicer ne bo vidna, ker pa je še vedno v zidu, si bo prej ali slej utrla pot na površje.

Kapilarni dvig je sicer mogoče učinkovito preprečiti z injektiranjem zidu s posebnimi silikonskimi emulzijami. Pri tem posegu je treba po celotnem prerezu zidu nad temelji navrtati luknje (globoke naj bi bile od pet do osem centimetrov manj, kot je debelina zidu) in vanje vbrizgati emulzijo. Ta v notran­josti zidu reagira z ogljikovim dioksidom iz zraka, nabrekne in tako ustvari vodoravno oviro, ki zapre pot kapilarni vlagi. Za zapolnjevanje izvrtanih lukenj se uporabljajo tudi poliuretanske injektirne mase, ki povečajo svoj volumen v stiku z vodo v razpoki in prav tako zaprejo pot vlagi. Takšen način sanacije je primeren za opečne in kamnite zidove, pa tudi za zidove iz drugih materialov. Zaradi vlage poškodovane omete je treba v celoti zamenjati z novimi paroprepustnimi sanacijskimi ometi, ki vlage ne zadržujejo v zidu, ampak ta skoznje prehaja v obliki pare. Da bo omet ostal trajno suh, morajo biti paroprepustni tudi vsi nadaljnji premazi oziroma nanosi.

Naš sogovornik se je, kot že rečeno, odločil zgolj za navpično hidroizolacijo, nato pa so uredili še drenažni sistem okrog hiše. Ta mora biti pravilno izveden, v nasprotnem primeru lahko okrog hiše nastane pravi zbiralnik vode. Namen drenaže je zbiranje talne ali meteorne vode in njeno odvajanje od hiše. Ena možnost je tako imenovana zračna drenaža, ki pride v poštev, če imamo pol metra stran od hiše dovolj prostora, da sezidamo nov zid, skozi katerega so narejene luknje. Obložiti ga je treba s filcem in zasuti s peskom. Voda skozi filc in luknje v zidu priteka v zračni prostor med starim in novim zidom, od tam pa odteka stran od hiše.

Druga možnost je uporaba drenažnih cevi, ki jih je treba položiti tako, da lahko voda vanje pronica in po njih tudi odteka. Naš sogovornik je v odkopani teren pod spodnjim robom temelja najprej namestil gradbeni filc, nanj pa položil cevi, ovite v tako imenovano politlak folijo, in vse skupaj zasul s kamenjem večje debeline. Ob vogalih hiše so uredili tudi revizijske jaške, ki omogočajo zračenje, čiščenje, vzdrževanje in dostop do cevi.

Brez fizičnih posegov v gradbeno konstrukcijo

Vgradnja navpične izolacije in izvedba drenaže nista zadostovala za celovito odpravo težav, ki jih je povzročala kapilarna vlaga. Bralec se je zato odločil za način sanacije, ki ne vključuje fizičnih posegov v gradbeno konstrukcijo. V kleti je dal vgraditi sistem, ki deluje po principu elektroosmoze. Povedano drugače: premišljeni sistem treh talnih in treh stenskih sond, ki jih napaja električna energija, obrne proces kapilarnega dviga v kapilarni spust, kar pomeni, da se vlaga, ki je prej prodirala po zidu navzgor, začne pomikati navzdol, od koder je prišla. Sistem, ki deluje v radiju enajst metrov, je namestil pred sedmimi leti in od takrat ne v kleti ne v pritličju ni več videti delovanja vlage. Avstrijsko podjetje, pri katerem ga je kupil, enkrat na leto poskrbi za meritve vlage v stenah in servis, sam pa nima nobenega dela z vzdrževanjem, pravi in dodaja, da kljub znesku, ki ga mora vsako leto odšteti za servis, odločit­ve ne obžaluje.

Po besedah Marina Dobčnika iz podjetja Marino 99 je elektroosmoza postopek, ki s pomočjo električne energije aktivno in neposredno deluje na vlažnost v zidovih. Naprava za delovanje potrebuje električni tok napetosti nekaj minivoltov, debelina zidu, način gradnje in sam gradbeni material pa ne vplivajo na njeno učinkovitost. Posegi v steno pri nameščanju so minimalni, naprava pa izsušuje tudi predelne stene in tla v radiju njenega delovanja. Pred vgradnjo izmerijo odstotek vlage v zidovih, nato pa v rednih časovnih intervalih spremljajo, kako napreduje sušenje zidov. Šele ko s tako imenovanimi kalcij-karbidnimi meritvami ugotovijo, da se je vlaga v steni pomaknila vsaj za pet odstotkov niže, kot je bila pri prvotni meritvi, stranka plača celotni znesek investicije, ki ni majhna, saj je treba za sistem odšteti 4500 evrov (brez DDV). Novejša naprava, ki deluje brez elektrod, je cenejša, brez DDV stane 1500 evrov, deluje pa v radiu 14 metrov, še pove sogovornik in doda, da nobena od njiju ne povzroča motenj v delovanju drugih naprav v objektu. Obe sta primerni za preprečevanje dviga kapilarne vlage v objektih, ki nimajo izvedene vodoravne hidroizolacije, ali tam, kjer je hidroizolacija slabo izvedena ali poškodovana. Ni pa ju smiselno vgraditi v objektih, ki niso zaščiteni pred neposrednim dostopom vlage in torej ta do njih ali celo v notranjost prodira s strani, opozori sogovornik. V tem primeru najprej priporoča izvedbo navpične hidroizolacije in drenaže.

Na elektroosmozi temelji tudi brezžični izsuševalnik kapilarne vlage, ki za delovanje porabi zelo malo električne energije, le za približno devet evrov na leto, pravi Aleksander Lorenčak iz podjetja Skosal. Deluje s pomočjo elektromagnetnih valov na različnih frekvencah, s čimer spreminja spekter frekvenc v zidovih in preprečuje nastanek vzročnih napetostnih sil za dvigajočo se kapilarno vlago.

Ena naprava, ki se namesti neposredno na steno, ne da bi poškodovali omet, zadostuje za odpravo vlage na površini 200 kvadratnih metrov, kar pomeni, da zadostuje za povprečno stanovanjsko hišo, medtem ko jih je treba v večje objekte vgraditi več. Doseg delovanja ni omejen zgolj na prostor, v katerem je nameščena. Kje jo vgraditi, da bo učinek njenega delovanja čim bolj optimalen, določi strokovnjak po ogledu objekta, ki pri tem upošteva različne parametre – stopnjo vlage v zidovih, temperaturo sten in prostorov in relativno vlažnost. Na podlagi meritev izdela protokol, s katerim določi najprimernejše mesto za namestitev naprave. Delovanje sistema po montaži uravna glede na karakteristike objekta, rezultati pa so vidni že po nekaj mesecih, zagotavlja sogovornik in dodaja, da stranki vrnejo denar, če se stanje po dvanajstih mesecih delovanja naprave ne izboljša. Tako kot za prej omenjeni napravi tudi za to velja, da preprečuje dvig kapilarne vlage, le dokler deluje. Če jo odstranimo, se težave ponovijo.