V stanovanju imam veliko sobo, po mojih izračunih dovolj veliko, da bi iz nje naredila dve manjši. V eni bi bila otroška soba, v drugi spalnica. Pa me je zanimalo, kaj vse in koliko potrebujem za postavitev predelne stene in poznejšo končno obdelavo sten v obeh sobah ter koliko me bo to stalo. Da za izdelavo predelne stene potrebujem mavčnokartonske plošče, profile za podkonstrukcijo, material za toplotno izolacijo in notranje zidne barve, mi je bilo, seveda, jasno, tudi vijaki, fugirna masa in bandažirna mrežica so se mi zdeli sami po sebi umevni, potrebne količine vsega naštetega in končna cena pa so bile zame neznanka.

Vem, najbolj preprosto bi bilo poklicati mojstre za suhomontažno gradnjo in jim prepustiti vse, od nakupa potrebnega materiala do izvedbe del. Ker pa je družinski proračun precej omejen, razmišljam, da bi delo opravil prijatelj, ki si je izkušnje nabiral v pritličju hiše svojih staršev in jih izpopolnil nadstrop­je višje, ko si je urejal mansardo. Le za material naj poskrbim, pa pride, mi je zagotovil. In ker še ni našel časa, da bi podal strokovno oceno, kaj vse in koliko česa naj kupim v trgovini z gradbenim materialom, sem pač vzela v roke meter in se lotila izmer.

Torej, predelna stena bo dolga 340 centimetrov in visoka 280 centimetrov, sobi, ki bosta potem, ko bo predelna stena postavljena, približno enako veliki (340 x 250 x 280 centimetrov), pa bo treba še prepleskati.

Z izmerami na listku v trgovino

Ko sem pomislila na tavanje po širokih prehodih med policami v trgovinah z gradbenim materialom in na to, da bom, če bom že imela srečo in našla (prostega) prodajalca, najverjetneje trčila ob tistega, ki ni »z mojega oddelka«, me je malo stisnilo. A če sem hotela kaj opraviti, sem morala črne misli odgnati. Tiste, ki so ostale, so odgnali prodajalci v Bauhausu, Obiju in Merkurju, kamor sem se odpravila po seznam potrebnega materiala in predračun. Kljub gneči – deževno popoldne je bilo, kaže, idealno za pohajkovanje po trgovinah – sem vsakokrat razmeroma hitro našla nekoga, ki je bil z »mojega oddelka«. In tudi ko sem jim postavljala najbolj »ženska« vprašanja, niso trznili, ampak so potrpežljivo odgovarjali, za vsak primer pa so me založili še z letaki in brošurami z nasveti za izdelavo predelne stene v lastni režiji.

Najprej sem se odpravila v Bauhaus. Prvi prodajalec, na katerega sem naletela med iskanjem table, ki bi me usmerila v del hale z gradbenim materialom, mi je prijazno pokazal pravo smer. Hala z gradbenim materilom je »drive in«, avtomobilov in kombijev, v katere so ljudje nalagali kupljeni material, pa je bilo ob tisti popoldanski uri po mojem mnenju presenetljivo veliko. Medtem ko sem iskala prodajalca, sem zato s kotičkom očesa ves čas pazila, da ne bom stopila naravnost pred avto.

Štirje so že imeli stranke, nič ni kazalo, da jih bodo kaj kmalu spustile iz rok, zato sem ogovorila tistega, ki je na viličarju do polic pripeljal izolacijski material. V treh stavkih sem mu razložila, kaj bi rada, in pri tem vrtela v rokah listek z izmerami. Samo minuto, je rekel in se odpeljal. Na moje presenečenje je bil čez minuto res spet pri meni. »Bova začela kar pri toplotni izolaciji, ki je ravno na tej strani. Potrebovali je boste približno deset kvadratnih metrov, mi jo imamo v balah po 18 kvadratnih metrov, kar stane 33 evrov,« mi je razložil in dodal, da je izolacija iz kamene volne sicer na voljo tudi v ploščah, a je dražja.

Potem ko sem mu razložila, da bo suhomontažna stena delila otroško sobo in spalnico, je dejal, da bo navadna mavčnokartonska plošča ustrezna izbira. Kakor je izračunal, bi potrebovala osem plošč dimenzij 125 x 200 centimetrov, kar bi stalo 42 evrov. Ker so v stanovanju visoki stropi, je pomislil, da bi morda bolj ustrezale plošče dimenzij (60 x 260 centimetrov), vendar bi teh potrebovala 12 in še dražje so, zato sva jih črtala s seznama.

Dobrodošli dodatni nasveti

Za hrbtom je bila polica s profili za izdelavo podkonstrukcije. Ker bo v steni pet centimetrov izolacije iz kamene volne, je izbral temu primerne dimenzije profilov. Po njegovih izračunih bom potrebovala tri stenske U-profile (skupaj približno deset evrov) in šest stropnih C-profilov (25 evrov). Potem so prišli na vrsto vijaki – paket vijakov za pritrjevanje mavčnokartonskih plošč v profile stane 3,5 evra (v škatlici jih je 200, manjših pakiranj ni na voljo), paket vijakov za pritrjevanje profilov med seboj stane štiri evre, škat­la s 100 vijaki za pritrjevanje profilov v tla pa pol evra več. Pri tem mi je svetoval, da na oddelku železnine preverim, ali imajo tam na voljo manjša pakiranja zadnjih vijakov, ker jih 100 res ne bom potrebovala.

»Za fugiranje mavčnokartonskih plošč boste potrebovali še bandažirno maso, imamo jo v pakiranjih po pet kilogramov, kar stane 4 evre, 20 metrov bandažirne mrežice, kar bi moralo zadostovati, pa stane 2,75 evra,« je našteval. Za boljšo zvočno zaščito mi je priporočil še tesnilni trak, za 30-metrski zavitek je treba odšteti 11 evrov.

Če potegnem črto, me bo torej ves material stal dobrih 140 evrov. Podoben končni seštevek sem dobila od prodajalca v Obiju, ki se sicer ni spomnil na tesnilni trak za zvočno izolacijo, me je pa opozoril, da bomo za rezanje mavčnokartonskih plošč potrebovali olfa nož in da komplet desetih stane nekaj centov več kot štiri evre.

V Merkur sem prišla kakšnih dvajset minut pred zaprtjem trgovine. Na »mojem oddelku« tisto popoldne izjemoma ni bilo nikogar, so mi povedali, vendar nisem ostala brez odgovorov na vprašanja. Gospa na blagajni me je najprej prijazno napotila do drugega prodajalca, a je ta priznal, da mi sicer lahko kaj malega svetuje, vendar za natančen popis materiala ni pravi naslov. Vrnila sem se na blagajno in tam dobila telefonsko številko, na kateri da bom naslednje jutro dobila pravega sogovornika, za vsak primer pa je gospa naredila še kopijo mojih izmer in nanjo pripisala sporočilo »za prodajalca, da bo jutri zjutraj, ko ga boste poklicali, pripravljen in vam bo lahko povedal, kaj vse potrebujete«. Zbiranje informacij telefonu mi sicer ni najbolj pri srcu, mimogrede kaj narobe razumeš, a ker tisti dan nisem mogla v trgovino, sem vseeno poklicala. In izvedela skoraj vse, kar sem hotela. Skoraj zato, ker je štiriletnik nujno nekaj potreboval od mene, kar ni moglo počakati pet minut, pogovarjati se z obema hkrati pa ni bilo tako preprosto, ker hitro kaj preslišiš. Na koncu mi je prodajalec prijaz­no svetoval, da bom najbolj natančen izračun potrebnega materiala dobila na splet­ni strani proizvajalca mavčnokartonskih plošč, pa tudi nasvete za domače mojstre da bom našla tam.

Dve vedri po 15 litrov barve bosta dovolj

V vseh treh trgovinah sem dobila podoben izračun glede količine notranje zidne barve, ki jo bom potrebovala za pleskanje sten – 15-litrsko vedro bele barve (odločila sem se, da ne bom komplicirala in da bodo stene bele) zadostuje za enkratni nanos za 70 do 80 kvadratnih metrov površin. Glede na to, da bosta potrebna vsaj dva nanosa, bom torej potrebovala dve vedri, eno stane 24 evrov. V Obiju me je prodajalec na oddelku z barvami previdno vprašal, ali imam kakšne posebne zahteve glede proizvajalca barve: »Barva avstrijskega proizvajalca se po sestavi bistveno ne razlikuje od te, ki ste jo izbrali, je pa pet evrov cenejša. Če se odločite zanjo, vas moram opozoriti, da bodo stene, dokler se ne posušijo, rahlo rumenkasto obarvane, suhe pa bodo čisto bele.«

Ko me je nekaj minut pozneje videl postavati pred policami s pleskarskimi pripomočki, se je ponudil za kakšen nasvet, če bi ga morda potrebovala. »Če so stene poškodovane in bo treba zapolniti kakšno luknjo, boste potrebovali izravnalno maso. Za nekaj manjših luknjic je na voljo v tubi, sicer pa trikilogramsko pakiranje stane tri evre,« mi je mimogrede razložil in dodal, da je v tem primeru pred pleskanjem na stene priporoč­ljivo na stene nanesti emulzijo – en kilogram stane 3,29 evra, zadostuje pa za deset kvadratnih metrov. In naj ne pozabim na zaščitni trak, s katerim je priporočljivo oblepiti okna in vrata, da jih pri pleskanju ne bom zapacala z barvo (3,65 evra), je še dodal, preden se je posvetil drugemu kupcu, ki je že nestrpno čakal pri sosednji polici.
 

---

Pleskarski pripomočki

Za pleskanje sten bom potrebovala tudi pleskarske pripomočke. Prejšnjič sem si jih nekaj sposodila, nekaj kupila, a se v trgovini nisem mogla spomniti, kaj od tega še čaka v kleti. Za vsak primer, če bo treba kaj kupiti, sem zato preverila njihove cene. Valjček z mrežico za odcejanje barve je po akcijski ceni mogoče dobiti že za štiri evre. Sama mrežica stane malo več kot evro, za plitvo pleskarsko posodo za odcejanje bo treba primakniti še dobre tri evre. Cene za 18 centimetrov širok valjček se gibljejo od osem do devet evrov, teleskopske palice različnih dolžin stanejo od 10 do 15 evrov, valjček v kompletu s teleskopskim držalom pa v akciji ponujajo za šest evrov in pol.