Obarvanje družinskih hiš v izrazite barvne tone je večinoma neupravičeno, meni arhitektka Petra Ostanek, predsednica matične sekcije arhitektov pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije. Volumen in barva oziroma celotno oblikovanje fasade namreč določa zunanjo podobo stavbe, ta pa sooblikuje okolje, v katero je umeščena, pravi sogovornica. Pri izbiri barv fasadnega ovoja je zato treba upoštevati značaj kraja in pokrajine ter oblikovanje objektov v okolici. Z drugimi besedami to pomeni, da je treba objekte načrtovati in oblikovati tako, da v prostoru ne postanejo dominanta, razen če to upravičuje njihova namembnost.

Razlogov za barvno heterogenost našega okolja je več, pravi Ostankova, eden najpomembnejših je nizka stopnja zavedanja o pomenu skupnega oziroma javnega prostora, ki ga sooblikujejo vse stavbe. Razlog je lahko je tudi uniformiranost materialov in tipskih objektov v preteklosti, ki je povzročila današ­njo povečano potrebo po individualizaciji družinskih hiš. Tu je še praksa izvajalcev fasaderskih del, ki velikokrat niso usposobljeni za izbiro barvne lestvice fasad, investitorji pa jim to nalogo prepuščajo, ne da bi sploh pomislili, ali imajo ustrezno znan­je za to.

Izbira barv je omejena v prostorskih načrtih občin

Zakonov, ki bi dajali podlago za izbor barv fasad, ni, pravijo na ministrstvu za kmetijstvo in okolje. Barve pročelij stavb lahko občina določi sama v izvedbenem delu svojega občinskega prostorskega načrta (OPN), in sicer v okviru prostorskih izvedbenih pogojev (PIP), ki določajo natančna merila za posege v prostor, med drugim glede velikosti in oblike objektov, materialov, barv fasade in strehe ter drugih oblikovnih elementov, s katerimi se ohranja identiteta prostora. Projektanti so dolžni upoštevati določila prostorskih izvedbenih pogojev, tudi glede barv, če so ti pogoji natančno in nedvoumno predpisani, še pravijo na ministrstvu, ker pa pogosto ni tako, imajo projektanti v tem primeru več svobode pri oblikovanju in določanju barv fasade. Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje se zato zavzemajo, da bi bili omenjeni pogoji v novih prostorskih aktih natančno določeni v skladu s strokovnimi podlagami.

Oblikovanje objektov v občini torej določajo prostorski akti posamezne občine, v katerih so lahko – ni pa nujno – zapisane tudi barve, ki jih lahko investitor uporabi za fasado. V postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja se, če je tako navedeno v prostorskem aktu, preveri tudi barva fasade, pravi Petra Ostanek. Prepričana je, da bi se razmere izboljšale, če bi bila določila o barvah fasad zapisana v vseh prostorskih aktih in če bi morali investitorji enodružinskih hiš pridobiti tudi uporabno dovoljenje zanje, kar pa se v praksi redko zgodi. V tem primeru se nam­reč preverijo vse tiste značilnosti stavbe, ki so predmet gradbenega dovoljenja.

Prevladujejo naj svetli toni in naravni odtenki

Prva slovenska občina, ki je v svojih prostorskih načrtih omejila izbiro barv za fasade, je bila domžalska. Ukrep je bil nujen, pravi Renata Kosec, višja svetovalka za odnose z javnostmi na Občini Domžale, saj objekti z živopisanimi fasadami izrazito izstopajo in s tem kazijo podobo, hkrati pa motijo druge občane in okoliške prebivalce. Svetniki so tako julija lani sprejeli odlok o prostorskih ureditvenih pogojih, ki na fasadah dovoljuje le še svetle odtenke v spektru sivih barv in v spektru različnih zemeljskih barv. Odlok je začel veljati septembra lani, prepoveduje uporabo izrazito motečih in neavtohtonih barv, kot so citronasto rumena, vijoličasta, živo zelena, živo modra in turkizno modra in podobne. Barve so tako določene že v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, usklajene morajo biti z barvo strehe, poslikave pa niso dovoljene (izjema so sakralni objekti, gasilski domovi, objekti za kulturne dejavnosti in drugi objekti simbolnih pomenov ter napisi na fasadah, ki oglašujejo dejavnost v objektu).

Novembra lani so podobno odločitev sprejeli v občini Žirovnica. Kakor pravi Marija Luž­nik, višja svetovalka za varstvo okolja, urbanizem in gospodarske javne službe na Občini Žirovnica, so v izvedbenem delu občinskega prostorskega načrta obdržali popolnoma enako besedilo, kot je bilo sicer že leta 2005 zapisano v spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev za podeželje v občini Jesenice za občino Žirovnica, ki jih je izdelal Ljubljanski urbanistični zavod. Občinski prostorski načrt tako v 69. členu med drugim za površine podeželskega naselja določa, da se mora »barva in material fasade zgledovati po tradicionalnih primerih in ne sme izstopati iz konteksta celotnega naselja. Prevladujejo naj svetli toni in naravni odtenki.« Torej barve, ki jih najdemo v naravi: barva listja, zemlje, peska, svetli toni in nežni odtenki, pojasni Lužnikova.

Za ta korak so se v občini odločili, ker so se začele pojavljati fasade v živih barvah, ki niso barve kulturne dediščine njihovih vasi. V preteklosti so bile namreč fasade bele ali v nežnih odtenkih drugih barv, na kar so občane opozorili tudi v novembrski številki občinskega glasila. Kakšnega razburjenja zaradi sprejetja, ali bolje rečeno, potrditve že obstoječih pogojev ni bilo, pravi Lužnikova, saj je večina občanov že do zdaj uporabljala za fasade take barve, ki se ujemajo s fasadami sosednjih objektov v vasi in ustrezajo navedenim določbam, le nekaj objektov po vaseh odstopa. Ti bodo ostali takšni, kot so, saj novi predpisi ne veljajo za nazaj. Jih bodo pa morali občani spoštovati, ko se bodo lotevali obnove zdaj kričečih fasad.

Živi odtenki neenakomerno bledijo

Čeprav se za izdelavo fasadnih barv uporabljajo najboljši pigmenti, kakršne sicer uporabljajo v avtomobilski industriji, ne moremo mimo dejstva, da intenzivne barve v določenih delih barvnega spektra bledijo hitreje kot »tradicionalni« zemeljski oziroma pastelni odtenki, pravi Miha Skvarč, produktni vodja sistema Jumix v podjetju Jub. Povedano drugače: intenzivne odtenke je treba osvežiti prej kot manj vpadljive barve, pri čemer večina proizvajalcev za to ne prevzema nobene odgovornosti, dodaja sogovornik.

Intenzivne barve sicer delimo na vsaj dva segmenta: živo rdeče, oranžne, rumene, turkizne in vijoličaste odtenke, ki vsebujejo organske pigmente, in druge, ki temeljijo na anorganskih pigmentih, pojasni Anže Kovač, strokovni sodelavec v marketingu podjetja Helios. Organski pigmenti niso 100-odstot­no odporni proti ultravijoličnim žarkom, prav tako niso alkalno stabilni, zato intenzivni odtenek neenakomerno bledi – če je podlaga apnena ali silikatna, je bledenje zaradi UV-žarkov lahko vidno takoj, navadno pa po dveh do treh letih. Na temnih tonih se kmalu vidijo tudi vse konstrukcijske napake, umazane sledi, ki jih pušča voda, ko teče po fasadi ob policah, balkonih, na objektih brez nadstreškov ... Poleg tega se lahko površina, prebarvana v temnih odtenkih, segreje celo do 70 stopinj Celzija. To pomeni ekstremne razmere za raztezke pri toplotnoizolacijskih sistemih, zaradi česar na ometu nastajajo razpoke, opozori Kovač. Če se že odločimo za temne fasadne površine, je po njegovem mnenju priporočljivo uporabiti ustrezno kakovostno fasadno barvo, medtem ko je obarvani zaključni tankoslojni omet slabša izbira, saj močneje bledi. Kot zanimivost povejmo, da so v Heliosu izdelali barvno karto, ki temelji samo na anorganskih pigmentih in izključuje kričeče in neustrezno stabilne odtenke za fasadne površine.

Trendi se spreminjajo

Večna klasika v prodajnih programih fasadnih barv so barve v mareličnem delu barvnega spektra ter vsi rahli odkloni v bolj rumeni in oranžni spekter, pove Skvarč, ki opaža, da se želje investitorjev spreminjajo. Proizvajalci fasadnih barv v zadnjem času zaznavajo nagibanje k manj intenzivnim, torej bolj pastelnim barvnim odtenkom, in vračanje zemeljskih tonov. Posebnost, ki je posledica v preteklih letih zelo priljubljenih intenzivnih barv, pa je razmeroma visok delež različnih sivih odtenkov, ki so se uporab­ljali kot primarna ali sekundarna barva v dvo- ali večbarvnih kombinacijah.

Celostno oblikovanje zunanjosti stavbe vključuje upoštevanje meril namembnosti, umeščenosti in lokacije ter pomena stavbe v prostoru, poudarja Petra Ostanek. Barvna lestvica, ki naj bi se uporabljala v nekem okolju (oziroma barve, ki se ne smejo uporabljati), je torej smiseln del prostorskih aktov predvsem glede na trenutne razmere v slovenskem prostoru. Pri tem je treba upoštevati, dodaja sogovornica, da se barve uporab­ljajo tudi glede na geografsko lokacijo. Na Primorskem, na primer, se že tradicionalno uporabljajo drugačne barve kot v gorah, na nekaterih območjih pa je barvna heterogenost večja. Ravno tako pomembno, morda celo bolj, pa je ozaveščanje ljudi – tako investitorjev kot projektantov – o dragocenosti prostora, ki je omejena dobrina, zato ga je treba uporabljati in oblikovati z razmislekom o trajanju in vplivu vsakega posega vanj. Z večjo vključenostjo te tematike v vsakdanje življenje se bodo razmere postopoma izboljšale, je prepričana Ostankova.

...

Kdo je pristojen za nadzor?

Če je barva fasade določena v dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja, je za nadzor pristojna republiška gradbena inšpekcija, pravijo na domžalski in žirovniški občini. Na inšpektoratu za okolje in prostor menijo drugače. Če je barva fasade določena v občinskem odloku, je za nadzor pristojen občinski organ. Če to urejajo predpisi s področja varstva kulturne dediščine, pa nadzor opravlja inšpektor, pristojen za varstvo kulturne dediščine, zatrjujejo na inšpektoratu. Obnovo fasad, z barvanjem vred, zakon o graditvi objektov uvršča med investicijska vzdrževalna dela, za katera ni potrebno gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da nadzor v tem primeru ni v pristojnosti gradbenih inšpektorjev, še dodajajo.