Trideset, štirideset in več let stare hiše so zelo slabo izolirane, večina pa zaščitnega toplotnega ovoja sploh nima. Naši starši in stari starši se pač niso obremenjevali s tem, koliko toplote bo uhajalo skozi stene hiše, k takšnemu razmišljanju je verjetno pripomogla tudi razmeroma nizka cena energentov, ki so jih uporabljali za ogrevanje. Predpisov, ki bi zahtevali toplotno zaščito zunanjih sten, ni bilo. Zdaj vemo, da je dobra toplotna zaščita hiše nujna, ne samo zaradi naraščajočih cen ogrevanja, ampak tudi zato, ker zagotavlja večjo trajnost gradbene konstrukcije, preprečuje njeno navlažitev in s tem povečuje bivalno ugodje, predvsem pa zmanjšuje obratovalne in vzdrževalne stroške.

Ko torej sprejemamo odločitve o tehničnih rešitvah nizkoenergijske gradnje, ki bo z uveljavitvijo popravljenega pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah še letos postala standard, se moramo zavedati, da ima toplotna zaščita ovoja stavbe ključno vlogo. Najprej je treba čim bolj zmanjšati toplotne izgube, šele nato lahko s pridom uporabimo energijsko učinkovite naprave in izkoriščamo obnovljive vire energije.

Čim manjša toplotna prevodnost materiala

Vsaka fasada se začne pri toplotni izolaciji, zato je priporočljivo poznati osnovne lastnosti posameznih toplotnoizolacijskih materialov, med katerimi so najpomembnejši toplotna prevodnost, paroprepustnost in njihov izvor. Manjša ko je toplotna prevodnost materiala, boljši toplotni izolator je. Toplotna prevodnost večine izolacijskih materialov na trgu je od 0,03 do 0,05 W/mK, kar velja tako za »klasične«, kot so steklena in kamena volna, ekspandirani (EPS) in ekstrudirani polistiren (XPS), kot za naravne materiale, denimo lesna in kokosova vlakna, celulozne kosmiče, ovčjo volno, pluto, bombaž, lan, konopljo, slamo. Toplotnoizolativne lastnosti omenjenih materialov so primerljive, zato odločitev, katerega izbrati, ni vedno preprosta. Prav tako ni enoznačnega odgovora na vprašanje, kako debel naj bo sloj izolacije v fasadnem sistemu.

Energijsko varčna gradnja narekuje minimalno toplotno prehodnost zunanje stene 0,28 W/m²K, zato naj bi v klasične sisteme z masivno steno vgradili najmanj 16 centimetrov toplotne izolacije, če upoštevamo še zahtevo, ki izhaja iz omejevanja povprečne toplotne prehodnosti in omejevanja dovoljenih specifičnih transmisijskih izgub skozi ovoj, pa mora biti toplotna zaščita zunanje stene debela približno 20 centimetrov. Vse je odvisno od izbranih materialov; na trgu so denimo tudi toplotnoizolacijske plošče iz EPS s toplotno prevodnostjo vsega 0,022 W/mK, ki graditeljem omogočajo vgradnjo bistveno tanjšega sloja toplotne izolacije, kar je pomembno predvsem pri sanaciji fasade na obstoječih objektih. Vsekakor se je pred izbiro najbolje posvetovati z energijskim svetovalcem ali projektantom (strokovnjakom za gradbeno fiziko).

Izbiramo lahko med kontaktnimi oziroma neprezračevanimi ali prezračevanimi fasadnimi sistemi. Prvi, ki se uporabljajo pogosteje, so sestavljeni iz izolacije, osnovnega ometa in zaključnega sloja, drugi imajo med izolacijo in zaključnim slojem, ki je lahko iz stekla, lesa, opeke, pločevine, tekstila, titan-cinkove zlitine, kamna ali vlaknocementne plošče, zračno plast, vendar se pri individualnih hišah zaradi razmeroma visoke cene redkeje uporabljajo. Zaključni fasadni sloji so lahko debelo- ali tankoslojni. Pri prvih se na tanko mrežico nanese osnovni cementni, ko se ta posuši, pa še zaključni fasadni omet. Pri tankoslojnih je izolacija armirana s tankoslojnim armirnim ometom, vanj pa je vtisnjena armaturna steklena mrežica. Na vrhu se naredi še tankoslojni dekorativni omet. Izbiramo lahko med silikatnimi, silikonskimi, mineralnimi in akrilnimi zaključnimi sloji, zelo razširjen je tudi kombinirani silikatno-silikonski sloj. Razlikujejo se po paroprepustnosti, vodoodbojnosti, prožnosti in mehanskih lastnostih.

Natančno izdelane posamezne plasti

Pri izbiri fasadnega sistema je poleg debeline in vrste toplotnoizolacijskega materiala treba zlasti upoštevati, da bodo vse plasti fasade izdelane natančno in kakovostno. Izolacija mora biti namreč položena tako, da preprečuje vse možnosti nastanka toplotnih mostov, saj ti lahko izničijo ves trud. Zaradi nestrokovne izvedbe fasade in izolacije pod njo lahko toplotna izolacija začne odstopati od podlage, na stiku med izolacijo in osnovnim armirnim ometom se začne razslojevanje, prav tako na stiku med osnovnim ometom in zaključnim slojem, na zadnjem pa nastanejo razpoke. Posameznih plasti fasadnega sistema nikoli ne kombiniramo sami. Nekateri ponudniki imajo že sestavljene fasadne sisteme, ki zagotavljajo združljivost posameznih plasti, če pa se odločamo za kombinacijo materialov različnih proizvajalcev, moramo izbrati tiste, ki med seboj sodelujejo. Navadno že sam proizvajalec izolacije predlaga, kateri zaključni sloj je primeren zanjo.

Na splošno velja, da lahko za EPS, ki je manj paroprepusten, izberemo katerikoli zaključni sloj. Pri izolaciji iz kamene volne, ki je zelo odprta za prehod vodne pare, se je treba odločiti za bolj paroprepusten zaključni sloj, na primer silikatnega ali mineralnega, zelo pogosta izbira je silikatno-silikonski zaključni sloj, ki zagotavlja paroprepustnost navzven in vodoodbojnost, tako da vodna para prehaja iz notranjih prostorov, hkrati pa se prepreči pretirano navlaževanje fasadnega sistema zaradi padavin.

V ospredju okoljska nota

Proizvajalci ves čas razvijajo nove izdelke. Nekateri navajajo kot njihovo konkurenčno prednost predvsem prijaznost do okolja, drugi različne možnosti kakovostne vgradnje, saj so si toplotnoizolativne lastnosti materialov različnih proizvajalcev zelo podobne. Na letošnjem sejmu Dom smo med drugim opazili, da novo generacijo toplotnih izolacij zaznamujejo nove barve. Razlog je ekološki. Proizvajalci so namreč ekološko sporna veziva (fenol-formaldehidne smole naftnega izvora) nadomestili z novimi, do okolja prijaznejšimi vezivi na vodni osnovi. Steklena volna, na primer, ni več rumena, ampak bela in rjava, EPS pa ni več bel, temveč črn.

Delo in dom, 21. april 2010