Takoj ko si je prostor ogledal, je mojster lastnikoma povedal, da bo pred polaganjem keramike treba poskrbeti še za pripravo podlage na obstoječih tleh, ki so bila obložena z vodoodpornimi mavčnokartonskimi ploščami. Lastnika sta bila prepričana, da so plošče zadostna zaščita pred vodo, ki je je v kopalnici vedno veliko, vendar ju je opozoril, da brez dodatne hidroizolacije tvegata možnost pronicanja skozi medetažno konstrukcijo in navlaženje njenih plasti. Kopalnica je v prvem nadstropju hiše, zato je hidroizolacija tal še toliko bolj pomembna, saj bi morebitna voda in vlaga lahko prodrli skozi celotno debelino konstrukcije v spod nji prostor. Posledica bi bili vlažni madeži na stropu in stenah spodnjega prostora, dvigovanje ploščic v novi kopalnici, navlaženje toplotne izolacije v konstrukciji plošče in na koncu veliki stroški za sanacijo, je naštel, kaj vse se lahko zgodi zaradi nepravilne izvedbe podlage.

A to še ni bilo vse. Ker je medetažna plošča lesena, les pa se razteza in tudi upogiba, se pod težo koraka in drugimi obremenitvami nekoliko upogibajo celotna tla. Da obloga iz keramičnih ploščic ne bi pokala, to se lahko zgodi predvsem na fugah, mora biti podlaga prožna oziroma elastična, je še pojasnil. S tem dosežemo njeno gibljivost glede na gibljivost medetažne plošče. Oba dejavnika je treba upoštevati, če želimo dolgotrajno kakovostno talno oblogo, zato je mojster predlagal dve rešitvi. Pri prvi, ki je bolj klasična, je postopek bolj dolgotrajen, materiali pa malo cenejši. Pri drugi, sodobnejši različici je postopek izvedbe krajši, vendar je cena materialov nekoliko višja. Pri prvi različici je treba narediti nekakšen hidroizolacijski bazen, ki je neprepusten za vodo in vlago. Tla je treba najprej premazati s posebnim lepilom, v katero se položi tanka PVC-mrežica, podobna fasadni, ki preprečuje pokanje lepila, ko se posuši. Nanos se mora sušiti dva dni, da izhlapi vsa vlaga. Tako preprečimo navlaženje mavčnokartonskih plošč in njihovo propadanje. Ko je podlaga dovolj suha, se nanese prvi sloj hidroizolacijske mase in tudi vanjo položi tankoslojna PVC-mrežica, ki preprečuje pokanje mase. Pred tem je treba zaščititi še stik med tlemi in stenami: nanj se nalepi desetcentimetrski izolacijski trak. Preden se nanese še drugi sloj hidroizolacijske mase, mora miniti 24 ur. Šele po naslednjih 24 urah se lahko začne polagati keramiko. Priprava podlage tako traja štiri do pet dni. Nanjo se potem nanese lepilo in prilepijo ploščice. Sledi še fugiranje.

Druga možnost ima precej manj korakov. Vse, kar je treba narediti, je nanos posebnega dvokomponentnega organsko-mineralnega lepila, ki je povsem neprepustno za vodo in vlago, hkrati pa elastično, tako da se prilagaja deformacijam lesenih tal, pove mojster Robi. Ploščice se položijo neposredno na to lepilo, za fuge pa se uporabi vodoneprepustna flek sibilna fugirna masa.

Lastnika sta se zaradi bistveno krajšega postopka odločila za drugo možnost, k odločitvi pa je prispeval še podatek, da materiali manj obremenjujejo okolje, saj so deloma narejeni iz recikliranih materialov, njihova sestava pa zagotavlja manj izpustov ogljikovega dioksida v okolje ter manj izpustov hlapnih organskih snovi. Polaganje ploščic s temi materiali je podrobneje opisano ob fotografijah.