V času, ko se vse več ljudi zaveda pomena energijske varčnosti, je fasada postala pomemben del hiše. Ker je toplotnoizolacijski sloj čedalje debelejši, je treba paziti tudi na paroprepustnost. Da se v prostoru ne bi nabirala vlaga, ki ustvarja idealne razmere za razvoj alg in plesni, se je, kljub višji ceni, morda pametno odločiti za prezračevano fasado. Prezračevana fasada ima namreč med toplotno izolacijo in zaključnim fasadnim slojem še prezračevalni zračni sloj (običajno štiri do pet milimetrov). Zračni kanal zagotav­lja paroprepustnost, saj je na spodnji strani odprtina za zajem, na vrhu pa za izpust zraka. Takšna fasadna obloga se ne dotika zunanjega zidu, temveč je od njega odmaknjena nekaj centimetrov. »Za prezračevano fasado namesto kontaktne se odločimo ponavadi zaradi estetskih razlogov, strokovno in tehnično gledano pa predvsem zaradi manjše toplotne obremenitve objekta in boljšega izsuševanja vlage iz objekta, izboljšana pa je tudi zvočna zaščita objekta,« pravi Nada Uratarič iz podjetja Ravago.

Fasadni sloji

Plasti prezračevane fasade si sledijo v točno določenem zaporedju. Če ni pravilno izvedena, nam namreč nič ne pomagajo kakovostni materiali, saj se kljub temu lahko pojavi kondenz oziroma vlaga. Najprej moramo pripraviti podkonstrukcijski sklop, ki je običajno lesen ali kovinski, lahko pa tudi iz aluminija. »Pri leseni podkonstrukciji je manj toplotnih mostov na njenem stiku z nosilnim zidom, zahtevno pa jo je izvesti na neravni podlagi ter pri uporabi izolacije večje debeline,« raz­loži Urataričeva. Sledi natančno izvedena izolacijska obloga, ki mora biti iz negorljivega toplotnoizolacijskega materiala, nato prezračevalni kanal in na koncu ustrezno izbrana fasadna obloga, ki jo lahko pritrdimo z vijaki ali kovicami, lahko pa tudi z lepljenjem ali obešanjem plošč iz različnih materialov. Zaključni fasadni sloj je namreč najbolj izpostav­ljen vremenskim nevšečnostim.

Zunanje obloge prezračevane fasade

Pri prezračevani fasadi je zunanja obloga lahko iz vlaknocementnih plošč, lesa, iz zlitine titana in cinka, tekstila, kamna, stekla, fasadnih opek, pločevine. Za katero se bomo odločili, je odvisno od lastnosti materiala in videza, ki ga želimo.

Pri vlaknocementnih ploščah proizvajalci cementu dodajo sintetična veziva in celuloz­na vlakna. Njihova prednost je, da so lahko tudi večjega formata in jih je mogoče poljubno rezati ter sestavljati. Polagamo jih lahko navpično ali vodoravno, tako da med njimi nastanejo fuge. Manjše plošče lahko polagamo na preklop. So negorljive, UV-odporne in zahtevajo malo vzdrževanja.

Pričakovano dolgo življenjsko dobo imajo plošče iz zlitine titana in cinka, ki jima proizvajalci dodajo še baker in aluminij. Tudi te polagamo vodoravno ali navpično z vmesnimi fugami.

Če uporabimo blago oziroma tekstil, bo zagotovljeno dobro prezračevanje, ne pa tudi zmanjšanje toplotnih izgub, saj je obloga narejena iz vodoodbojnega in vodoodpornega etilena.

Če se odločimo za opečne fasadne zidake, narejene iz gline, žgane pri temperaturi malo nad 1000 stopinj Celzija, nekaj centimetrov od zunanjega zidu zgradimo še dodatni zid, ki dobro prenese tudi najhujše vremenske razmere.

Za velike industrijske, večstanovanjske in poslovne objekte se uporabljajo tudi fasadne obloge iz materialov, kot so steklo, kamen ali pločevina. Kamnita obloga je najpogosteje iz marmorja, apnencev, pohorskega granodiorita. Ponavadi izberemo tisto, ki se barvno sklada z objektom. Prednosti pločevinastih fasadnih oblog, ki so sestavljene iz dveh plošč, nalepljenih na jedro panela iz lamelirane mineralne volne, so dobra zvočna in toplotna zaščita ter požarna odpornost. Enojna ali dvojna steklena fasada pa je pretežno namenjena večjim objektom, pri stanovanjski hiši so zanjo površine premajhne.

Pri fasadi je seveda pomembna tudi toplotna izolacija. »V sistemih prezračevanih fasad uporabljamo negorljivo mineralno izolacijo, največ stekleno in kameno volno. Za izboljšanje toplotnih in higrometričnih lastnosti, pa tudi zaradi dimenzijske stabilnosti in trajnosti priporočamo kameno volno. Kamena volna je tudi odlična zaščita pred hrupom,« povzame Nada Uratarič.

Lesene prezračevane fasade

Fasada naredi prvi vtis na obiskovalce. Ker je lesena lepega videza, se zanjo odloči vse več graditeljev hiš. »Lesena fasada daje občutek domačnosti, tudi pri izvedbah sodobnih oblik,« je prepričan Blaž Klinar iz podjetja Inovatim, poleg tega je les ekološko najbolj sprejemljiv material. Če hočemo kakovostno izdelano leseno prezračevano fasado, moramo najprej izbrati ustrezen in kakovosten les. »Za fasado se uporabljajo obstojnejše drevesne vrste, kot so sibirski macesen, cedra ali nekatere tropske vrste. Daleč najpogostejša izbira je sibirski macesen, ki predstavlja zlato sredino med ceno in obstojnostjo. Tropski les je sicer obstojnejši, vendar cenovno tega ne upraviči, saj so cene zaradi dolgoletnega pretiranega poseka tropskih gozdov zelo visoke,« pojasnjuje Klinar. Lahko uporabimo tudi smrekov les, a mora biti zaradi zaščite pred vremenskimi vplivi in škodljivci impreg­niran z globinskimi zaščitnimi sredstvi in še dodatno premazan z dvema ali tremi sloji površinskega premaza. »Če izberemo kakovosten, obstojen les in je lesena fasada ustrezno izvedena, pa ne potrebuje nikakršnega vzdrževanja, vsak les dobi na soncu sivo patino (kar je naravna zaščita pred UV-žarki), če želimo to preprečiti, pa ga je treba premazati z ustreznimi olji,« pojasni Blaž Klinar.

Leseno fasado lahko izdelamo na dva načina. Če želimo, da je bolj zračna, pustimo med deskami centimeter praznega prostora. Izdelamo jo iz ožjih desk, ki so v obliki romba. »Najbolj pogosta oblika lesenih fasad so deske v obliki romba, kar omogoča učinkovit odkap vode, vizualno pa ima objekt elegant­nejši videz,« pravi Klinar. Deske lahko polagamo tudi drugo zraven druge po sistemu utor in pero brez vmesnega praznega prostora, tako da se stikajo kot pri opažu. V tem primeru uporabimo širše. Ne glede na to, kako so pritrjene, pa je najpomembnejši detajl pri izvedbi lesene fasade prezračevanje. Vsaka lesena fasada mora imeti to ustrezno urejeno, drugače se lahko na površini razvijejo plesni in alge, kar vidimo kot črne lise.

Pred polaganjem desk moramo poskrbeti za ustrezno podkonstrukcijo, na katero jih bomo pritrdili, in za toplotno izolacijo. Če smo se odločili za trdno izolacijo iz stiroporja ali stirodurja, moramo najprej izdelati podkonstrukcijo z razmikom, ki je odvisen od debeline končnih fasadnih letev, kar običajno znese od 60 do 80 centimetrov. Sledi paropropustna folija, na katero pritrdimo letve in tako dobimo podkonstrukcijo za končne fasadne letve. »Letve privijačimo na nosilno konstrukcijo, ki je poravnana s toplotno izolacijo in prekrita z UV-odporno folijo. Na koncu nanje privijačimo končni sloj fasade oziroma fasadne letve,« opiše postopek Klinar. Letve lahko položimo navpično ali vodoravno. Strokovnjaki zagovarjajo navpično položene deske, saj tako voda lažje odteka.

»Pri mehki izolaciji, kot so steklena volna, celulozni in lesni kosmiči, ovčja volna, nosilno konstrukcijo pritrdimo s sidri, vmesni prostor zapolnimo z izolacijo in prekrijemo s paroprepustno folijo. Končni postopek pa je enak kot pri vgradnji trdne izolacije,« še pojasni Klinar. Razmik med folijo in fasadnimi letvami mora biti od dva do tri centimetre, da se les čim bolj zrači oziroma suši. Da ne bi v prezračevalni kanal vstopale žuželke ali se nabirala umazanija, ga lahko zapremo z mrežico.