Pozorni moramo biti tako na stanje kritine kot ostrešja, za trdnost in varnost konstrukcije pa so še zlasti nevarna mesta zamakanja, saj lahko voda v razmeroma kratkem času povzroči propad lesenih delov ostrešja.

Pred približno štirimi leti je bilo v poletnih neurjih s točo poškodovanih kakšnih 25.000 objektov, močan veter je odnašal cela ostrešja, strehe, ki so ostale na svojem mestu, pa je močno poškodovala tudi za pest debela toča. Strokovnjaki Zavoda za gradbeništvo Slovenije (ZAG) so takrat po naročilu ministrstva za okolje in prostor (zdajšnjega ministrstva za kmetijstvo in okolje) izdelali projektno nalogo, v okviru katere so si v različnih občinah ogledali nekaj deset poškodovanih objektov, obdelali 700 elaboratov informacijsko-tehničnih pisarn in analizirali podatkovno bazo popisa škode, ki ga je izvedla Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Ugotovili so, da bi bila marsikatera streha precej manj poškodovana, če bi bila dela na njej in pod njo izvedena tako, kakor je treba. Februarja letos toče sicer ni bilo, je pa burja spet razkrivala strehe in po podatkih zavoda Zavoda za gradbeništvo v celoti odnesla eno ostrešje, več pa jih bolj ali manj močno poškodovala. Tudi tokrat je bilo slišati, da bi bilo kljub velikim obremenitvam zaradi močnih sunkov burje škode manj, če bi bile strešne konstrukcije pravilno načrtovane in pravilno izvedene.

Znanje ni nujno ustrezno preneseno v prakso

Pričakovali bi, da so bili najbolj poškodovani stari objekti, a je strehe odnašalo tudi z novejših in pred kratkim obnovljenih hiš. Na prvi pogled bi celo rekli, da so jo te slabše odnesle. Zanesljivih informacij, ki bi to potrjevale, sicer ni, pravi Tomaž Pazar z oddelka za konstrukcije na ZAG. Starejši nekakovostno grajeni objekti na vetrovnih območjih so bili po njegovih besedah verjetno poškodovani že v prejšnjih neurjih in potem primerno sanirani oziroma odstranjeni. Morda je zato delež poškodb na stavbah, zgrajenih v bližnji preteklosti, na prvi pogled res večji. Znanje v gradbeništvu glede materialov in tehnike gradnje je napredovalo, kar pa še ne pomeni, da je bilo tudi ustrezno preneseno v prakso, opozori sogovornik in doda, da je kakovostna izvedba ostrešja povezana z višjimi stroški, zato ponudb za izdelavo in obnovo ostrešja ne bi smeli nikoli vrednotiti le po merilu najnižje cene.

Neustrezno pritrjeni elementi in šibke vezi

V neurjih so poškodbe tako na kritini kot na ostrešjih najpogostejše na najbolj izpostavljenih mestih, to je v slemenu, na kapu, čelnih obrobah, prebojih, frčadah in strešnih oknih. Zato je zelo pomembno, pravi Pazlar, da so vsi strešni elementi, kot so strešniki, obrobe in podobno, na navedenih območjih vgrajeni pravilno in predvsem ustrezno pritrjeni. Poškodbe zaradi obremenitve vetra so najpogosteje posledica neustreznega pritrjevanja letev na špirovce oziroma na strešno konstrukcijo, kar je mogoče izboljšati tako, da robne strešnike dodatno pritrdimo, na primer, oziroma letve pritrdimo z močnejšimi veznimi sredstvi. Močan veter največkrat odkrije del kritine, lahko skupaj z letvami.

V neurjih so pogoste tudi poškodbe lesene strešne konstrukcije, kritična mesta so predvsem stiki med elementi oziroma vezna sredstva, na primer uporaba gladkih žičnikov za pritrjevanje špirovcev v lege, veliko je tudi poškodb na mestih sidranja ostrešja na podkonstrukcijo, našteva Tomaž Pazlar. Poudariti je treba, da za poškodbe ostrešja v večini primerov ni kriva njihova premajhna nosilnost, ampak nezadostna povezava posameznih elementov.

Močan veter pogosto odtrga krajne špirovce, največkrat pritrjene le z gladkimi žičniki, še zlasti pri velikih nadstreških. Na območjih, kjer je močan veter pogost, denimo na Krasu in v Vipavski dolini, imajo zato hiše manjše, običajno betonske nadstreške, po čemer bi se lahko zaradi nepredvidljivih in čedalje pogostejših neurij zgledovali tudi drugje v Sloveniji. Če majhen betonski nadstrešek morda ni najbolj ustrezna rešitev za nekatera okolja, pa je treba špirovce, predvsem tiste, ki so del nadstreška, na lege pritrditi z ustreznimi vijaki, in ne z gladkimi žičniki.

Lege morajo biti ustrezno sidrane v zaključno armirano betonsko vez podstrešja. Veliko hiš sploh nima vezi ali pa so te prešibke in nepravilno izvedene, pogosto izdelane le nad vzdolžnimi zidovi, ne pa tudi nad poševnimi čelnimi zidovi. Pritisk vetra lahko zaradi neustrezne povezave podstrešnih zidov poruši čelni zid objekta, s spodnje strani pa neposredno pritisne na kritino in strešno konstrukcijo ter jo odnese.

Dobro pripravljena projektna dokumentacija

Ustrezna projektna dokumentacija oziroma po njej izvedeno ostrešje je po besedah Tomaža Pazlarja verjetno najzanesljivejši način za zmanjšanje tveganja poškodb v neurjih. Če so pri pripravi projektne dokumentacije upoštevani vsi predpisani varnostni dejavniki, kar pomeni, da je varnost konstrukcije in njenih delov natančno načrtovana in računsko preverjena, s čimer zagotovimo mehansko odpornost in stabilnost objekta kot celote, bo streha z manjšimi poškodbami prenesla tudi močnejše obremenitve od predvidenih.

Pri kritini je priporočljivo upoštevati tudi navodila proizvajalcev, ki poleg kritine ponujajo različne sisteme za uspešnejše upiranje vetru, kot so posebni vijaki oziroma sponke za pritrditev kritine na letve, na primer. Pri rekonstrukciji ostrešja pa je treba vedeti, da posvet z gradbenikom projektantom ni nepotreben strošek, poudarja Pazlar. Zaradi majhnega prihranka pri pripravi dokumentacije je namreč škoda zaradi poškodb v neurjih lahko neprimerno večja.

Del vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja za novogradnjo je tudi dokaz mehanske odpornosti in stabilnosti konstrukcije, za kar je odgovoren usposobljen gradbenik projektant. Dokaz ustreznosti temelji na družini standardov Evrokodi (Eurocodes), ki jih projektanti načeloma tudi upoštevajo, pravi sogovornik. Obremenitev z vetrom, denimo, obravnava Evrokod 1, področje lesenih konstrukcij pa Evrokod 5. Dosledna uporaba standardov je v primerjavi s starimi predpisi bolj zapletena, zato projektanti nekatere dele neupravičeno poenostavljajo, ugotavlja Pazlar.

Načrtovanje in izvedba detajlov prepuščena izvajalcem

Tipičen primer takšne poenostavitve je po njegovih besedah neupoštevanje hribovitosti terena in s tem povečanja hitrosti vetra ter neupoštevanje pritiska vetra s spodnje strani na napušč. Naštete poenostavitve projektanti običajno upravičujejo s preskromno odmerjenim deležem projektiranja v skupnih stroških izdelave projektne dokumentacije. Druga napaka, na katero opozarja sogovornik, je, da se v fazi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja opušča preračun vez­nih sredstev. Ker je postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja upravni postopek, se tehnična vsebina dokumentacije ne preverja, zanjo odgovarja projektant.

Načeloma bi bilo za večino objektov treba izdelati tudi projekt za izvedbo (PZI), v katerem je objekt podrobneje razdelan, predvsem pa so v njem natančno opredeljeni vsi detajli. Če za ostrešje nimamo izdelanega projekta za izvedbo, je izvedba teh detajlov prepuščena mojstrom, torej tesarjem in krovcem.

Podobno je pri menjavi kritine. Zamenjava kritine z istovrstno načeloma ni problematična, pravi Pazlar, seveda pa je treba preveriti stanje lesenih delov ostrešja, sidranje ostrešja in vezna sredstva. Če pa bo nova kritina težja, mora ustreznost strešne konstrukcije in podkonstrukcije preveriti za to usposobljen projektant. Podobno velja, če nameravamo valovite plošče, pri katerih so bile prej letve bistveno bolj skupaj, zamenjati z elementi večjih dimenzij, na primer z velikimi kovinskimi paneli. Glede na najbolj pogoste poškodbe v neurjih je treba računsko preveriti predvsem pritrditev letev. Tega nikakor ne gre prepustiti izvajalcem, kar je sicer najpogostejša praksa.

Vsaka kritina ima prednosti in pomanjkljivosti

Po splošnem prepričanju so težje vrste kritine primernejše za območja z večjo obtežbo z vetrom, vendar so bila v zadnjih neurjih poškodovana tudi ostrešja s takšno kritino. Kritina, kakršna koli že je, mora biti predvsem ustrezno pritrjena na ostrešje, to pa na podkonstrukcijo, opozarja Pazlar. Pritrditev mora biti še zlasti skrbno načrtovana in izdelana pri lahki kritini. Sogovornik omeni najbolj tipično poškodbo pločevinastih kritin, ki jih veter vedno »olupi« skupaj z lesenimi letvami: kritina je sicer z vijaki ustrezno pritrjena na letve, te pa so neustrezno z gladkimi žičniki pritrjene na špirovce oziroma podkonstrukcijo. Problem je namreč, da proizvajalci največkrat predpisujejo vezna sredstva za pritrditev osnovnih elementov strešne kritine na let­ve, ne pa tudi pritrditve letev na strešno konstrukcijo.

Kar zadeva obremenitve s točo, imajo posamezne vrste kritine specifičen odziv: toge in trde (opečna in betonska) do mejne velikosti zrn ne kažejo poškodb, nad to velikostjo pa se pojavijo lomi, razpoke, odkruški, pojasni Tomaž Pazlar. Razpoke, udrtine in nato luknje nastanejo tudi pri vlaknocementnih ploščah. Tako poškodovana kritina hiše ne varuje več pred padavinami, če seveda na ostrešju ni nameščena sekundarna kritina, največkrat je to paroprepustna folija. Nasprotno pa na bitumenski (položeni na ustrezno podlago) in kovinski kritini že manjša zrna toče povzročijo estetske poškodbe, a je hiša še vedno varna pred vdorom padavin.

---

Nova poziva Eko sklada

Eko sklad je prejšnji teden objavil nova poziva za ugodno kreditiranje: javni poziv za kreditiranje okoljskih naložb občanov z oznako 47OB12 in javni poziv za kreditiranje okoljskih naložb pravnih oseb, samostojnih podjetnikov in zasebnikov z oznako 48PO12. Za občane bo na voljo za pet milijonov evrov ugodnih posojil, za pravne osebe pa 25 milijonov evrov. Pogoji črpanja posojil in okoljske naložbe, za katere jih občani in pravne osebe lahko najamejo, ostajajo enaki kot lani. Več informacij preberite v članku Eko sklad: nov sveženj kreditov za okoljske naložbe.