Pravilno načrtovane in izdelane zelene strehe imajo številne prednosti. Poleg tega, da zelo dobro uravnavajo temperaturo v prostorih pod seboj in preprečujejo njihovo pregrevanje, varujejo pred vlago in vodo ter tudi pred vremenskimi nevšečnostmi, ki jih povzročajo poletna neurja s točo. Pomembno zmanjšujejo količino meteornih voda, tudi njihov prispevek k čistejšemu zraku v okolici ni zanemarljiv. Rastline namreč vežejo nase ogljikov dioksid, prašne delce, smog in druge strupene snovi, sproščajo pa kisik in tako izboljšujejo kakovost zraka. Zelena streha pripomore tudi k energijski varčnosti objekta, saj pozimi občutno zmanjša toplotne izgube, poleti pa učinkovito preprečuje pregrevanje prostorov pod seboj, ki so zaradi zelenja hkrati bolje zvočno izolirani.

Seveda je zelo pomembno, da izberemo ustrezne materiale, ki izpolnjujejo standarde glede mehanskih in izolacijskih lastnosti ter specifične zahteve za izvedbo zelenih streh. Najpomembnejša je kakovostna hidroizolacija, ki mora biti tudi pravilno vgrajena in odporna proti mikroorganizmom, poškodbam, ki bi jih lahko povzročile korenine rastlin, in podobno, poudarja Boštjan Kavčič iz podjetja Norik.

Materiali za ravne strehe so zdaj veliko boljši, kot so bili v preteklosti. Tadej Ian iz podjetja Aurig pravi, da slabih načeloma ni. Prav je, da uporabimo tiste materiale, ki so za potrebo objekta in želje investitorja v danem trenutku najboljši, dodaja sogovornik. Kateri je to, pa lahko najbolje presodi izvajalec, ki materialov in njihovih lastnosti ne pozna le teoretično, ampak pozna njihovo uporabo v praksi, saj zaradi garancij sprem­lja vgrajene materiale in ve, kako se ti v svoji življenjski dobi obnašajo.

Zelenkasto-rdečkasto-rjava preproga

Kristijana Kosič si je pred štirimi leti, ko je obnavljala staro hišo na Štajerskem, zamislila, da bi razgibano poševno streho namesto z običajno kritino prekrila z »zeleno«. Izvedba zelene strehe na poševni površini je zahtevnejša kot na ravni, saj težave povzroča osnovni zakon gravitacije. Večji ko je naklon, težje je namestiti in zadržati zazelenitev na strehi. Poleg tega zaradi naklona voda hitreje »odteka«, kar povzroča težave pri rasti zazelenitve na slemenu oziroma vseh najvišjih točkah strehe.

Približno 120 kvadratnih metrov velika streha Kristijane Košič ima naklon 32 stopinj, zato ni bilo veliko možnosti za izbiro zazelenitve, saj je treba upoštevati še, da mora biti podkonstrukcija iz primernega materiala dovolj nosilna. Kosičeva pa je želela zeleno preprogo namestiti kar na leseno ostrešje, seveda ustrezno zaščiteno. Ko je iskala izvajalca, je ugotovila, da s tem nimajo veliko izkušenj, pa je, sicer arhitektka po poklicu, rešitev poiskala kar sama in se odločila, da jo bo, tako kot vse svoje ideje, najprej sama tudi preizkusila. Našla je tudi izvajalca, ki je njeno idejo uresničil.

Ker je želela, da špirovci ostanejo vidni, so mojstri položili in pritrdili 22 milimetrov debel opaž, ki je hkrati strop v prostorih tik pod streho. Čez leseni opaž so položili parno zaporo, nanjo pa 20 centimetrov trde toplotne izolacije iz kamene volne, ki jo je Košičeva izbrala, ker je naravnega izvora in negorljiva. Toplotno izolacijo so zaščitili s posebno hidroizolacijo za izvedbo zelenih streh, nato pa na streho namestili ustrezne zadrževalne letve, ki preprečujejo zdrs zelene preproge. Na tako pripravljeno strešno konstrukcijo so nato po besedah Boštjana Kavčiča položili zelo vpojen filc – vpije lahko deset litrov vode na kvadratni meter in je hkrati zbiralnik vode za ekstenzivno zazelenitev.

Na filc so položili le še posebne, približno štiri centimetre debele preproge ekstenzivne zazelenitve in streha je bila gotova. Enako vrsto zazelenitve je Košičeva izbrala za dobrih 90 kvadratnih metrov veliko ravno streho v prvem nadstropju, ki jo uporablja kot teraso. Vnaprej vzgojene in zraščene preproge so razmeroma lahke – ko so popolnoma namočene, tehtajo največ 50 kilogramov na kvadratni meter, zato so primerne tudi za strehe z lahko podkonstrukcijo (les, trapezna pločevina). Košičeva pravi, da je zazelenitev prilagojena podnebnim razmeram v tem delu Slovenije in skoraj ne potrebuje vzdrževanja. V najbolj sušnih in vročih poletnih dneh je seveda treba zalivati, za kar ima na slemenu in na čopih napeljano perforirano cev, iz katere po nastavljenem urniku zjutraj in zvečer kaplja voda, enkrat na leto pa posipa še malo gnojila. Prepričana je, da bo imela s streho sto let mir.

Popolnoma zlita z okolico

Nekoliko več dela z zalivanjem na ravni strehi pa imata Franci in Denisa Ceklin iz okolice Ljubljane. Na ravni strehi, pod katero sta v enem delu dve shrambi in garaža, dovolj velika za dva avtomobila, v drugem delu, zadaj za hišo, pa so skrite lope za kolesa in orodje, je nasuta 35 centimetrov debela plast substrata, pomešanega z drobci opeke. Če bi se odločila za drugačno vrsto zasaditve, z grmovnicami, na primer, bi bila potrebna še večja debelina substrata z večjim deležem organskih delcev. Pomembno je, da je v njem pravo razmerje med organskimi in anorganskimi snovmi, prav tako je pomembna debelina plasti. Zaradi napačne izbire posameznih elementov lahko streha povzroča težave, odtoki se lahko zamašijo, voda pa zato zastaja na strehi, lahko pa se vse skupaj tudi izsuši. Na splošno velja, da za ekstenzivno zazelenitev, torej za sočnice, gomoljnice, homulice, lišaje, zeli in manjše grmovnice, zadostuje od tri do deset centimetrov ustrezne podlage, za polintenzivno, kakršno sta izbrala Ceklinova, približno 25 centimetrov, za intenzivno z drevesi in grmički pa od 40 do 50 centimetrov substrata.

Vendar, poudarja Denisa Ceklin, o drugačni zasaditvi nista niti razmišljala, saj se je obema zdelo, da bi bilo lahko hitro vsega preveč. Žal jima je le, da pred tremi leti, ko je bila ravna streha še »v delu«, nista poskrbela za namakalni sistem, drugače pa svoje odločitve ne obžalujeta.

Ravna streha na garaži ob pasivni hiši, katere arhitektura nekoliko spominja na planinsko kočo, se jima je zdela najboljša rešitev. Kakršna koli drugačna streha bi lahko delovala moteče v zelenem okolju, ki obdaja njun dom. Za hišo in garažo se namreč dviguje travnik, ki sega vse do gozda kakšnih dvesto metrov više. Garaža je sicer ločena od toplotnega ovoja hiše, in čeprav ne gre za bivalne prostore, je njena streha na zgornji strani toplotno izolirana s 15 centimetri ekstrudiranega polistirena. Pod njim sta dva sloja hidroizolacije, nad njim pa plošče za zadrževanje vode in drenažo. Nanje so mojstri položili filc iz poliestrskih vlaken, ki je po besedah Tadeja Iana odporen proti točkovnim obremenitvam, nanj pa so nato nasuli zemljo oziroma zdrobljeno mineralno zmes z dodatki organskega humusa, ki je ustrezna podlaga za ekstenzivno enoslojno ozelenitev. Na robovih in na območjih prebojev so nasuli pran prodec, ki hkrati preprečuje, da bi se trava razrasla na teh delih.

Ker gre za precejšnjo obremenitev, so v garaži, ki stoji na pasovnih temeljih, naredili dodatno preklado, pove Ceklin, predvsem pa so morali postaviti oporni zid nekaj metrov za hišo, kjer se teren začne dvigovati. Po hribu namreč ob nalivih dere voda, zato je bil oporni zid nujen. Seveda so morali okrog hiše poskrbeti še za dobro drenažo.

V tem času niso imeli nobenih težav, zelena streha nikjer ne zamaka, v garaži pod njo in v shrambah je ves čas primerna temperatura, kar pomeni, da je bilo delo dobro opravljeno. Za izvedbo zelene strehe sta Ceklinova pridobila posojilo Eko sklada, kar izkoristi le malokdo. Na okoljskem skladu prejmejo le malo vlog občanov za najem posojila za zeleno streho, pove Franci Ceklin, verjetno za to možnost sploh ne vedo. Za ukrep je mogoče dobiti do 20.000 evrov posojila za največ deset let po razmeroma ugodni obrestni meri.