V povprečnem štiričlanskem gospodinjstvu, kjer sanitarno vodo ogreva centralni ogrevalni sistem na kurilno olje, samo za ogrevanje vode porabijo med 400 in 700 litrov kurilnega olja na leto, v povprečju torej 550 litrov tega fosilnega energenta na leto. Klasični sprejemniki sončne energije (SSE) oziroma sončni kolektorji lahko prihranijo do 75 odstotkov energije, potrebne za pripravo tople sanitarne vode, kar pomeni prihranek 413 litrov kurilnega olja. Pri današnjih cenah (0,915 evra/liter) to znese približno 378 evrov, če bi upoštevali cene kurilnega olja, ki so veljale konec avgusta lani (1,045 evra/liter), pa bi bil prihranek še večji – približno 430 evrov. Nezanemarljiv ne bi bil niti prispevek k manjšim izpustom ogljikovega dioksida – približno tono na leto.

Najprej je treba razmisliti, kam namestiti SSE in ali imamo na voljo dovolj prostora. Za pripravo tople sanitarne vode za povprečno štiričlansko družino namreč potrebujemo tri sprejemnike sončne energije oziroma za šest kvadratnih metrov absorpcijske površine. S tem zadovoljimo tudi več kot 70 odstotkov potreb po topli sanitarni vodi čez leto – od pozne pomladi vse do zgodnje jeseni – in v povprečju prihranimo do 400 litrov kurilnega olja na leto.

Izkoristek in s tem prihranki so največji, če so SSE pravilno orientirani in nameščeni. Paziti je treba na najboljši naklon glede na vpadni kot sončnih žarkov in orientacijo, predvsem pa, da sprejemniki v nobenem delu dneva niso zasenčeni. Idealno je, da so usmerjeni proti jugu, saj so potem ves dan izpostavljeni sončnemu sevanju. Na splošno velja, da imajo največji izkoristek, če so nameščeni pravokotno na vpadni kot sončnih žarkov.

Namestimo jih tako, da izkoristimo strehe in nadstreške z zadostnim naklonom in z orientacijo slemena vzhod–zahod.

Na ravnih strehah in strehah z majhnim naklonskim kotom je treba uporabiti podkonstrukcijo, s katero se osnovna konstrukcija za pritrditev kolektorskega polja dvigne za želeno naklonsko vrednost, pravi Iztok Seljak iz podjetja Hidria: »S podkonstrukcijo dosežemo optimalni kot naklona kolektorskega polja. Vendar je ta rešitev primerna le pri izvedbah, pri katerih kolektorsko polje ni integrirano v strešno raven, temveč nosilna konstrukcija predvideva vgradnjo nad strešno kritino. Pri ravnih strehah oziroma horizontalnih podlagah pa že tako ali tako potrebujemo naklonsko podkonstrukcijo, ki omogoča vgradnjo kolektorjev tako, da zagotovi čim večjo učinkovitost sistema.«

Če streha ni primerna za dodatno obtežbo, ki jo predstavljajo kolektorji, se morda najde primeren prostor kje ob hiši, pri čemer je pomembno, da nanj ne pada senca bližnjih objektov ali dreves.

Solarni sistem za pripravo tople sanitarne vode poleg sprejemikov sončne energije sestavljajo še hranilnik toplote, solarna črpalčna enota z regulacijo ter preostala varnostno-povezovalna oprema (raztezna posoda, povezovalne cevi).

Za večje, kombinirane sisteme priprave tople sanitarne vode v kombinaciji z dogrevanjem prostorov pa hranilnik toplote zamenjamo s sistemskim zalogovnikom toplote. V njem se shranjujejo presežki toplote in se iz njih črpa toplota glede na porabo. »Zalogovnik je nujen, saj sončna energija ni vedno na voljo,« poudarja Igor Kozlar iz podjetja Sonnenkraft.

Sistem je mogoče priključiti tudi na obstoječi bojler, a le, če je investitor že pri prvotni zasnovi ogrevalnega sistema predvidel poz­nejšo vgradnjo solarnega sistema. »Obstoječi bojler mora imeti dodaten prenosnik toplote, drugače priključitev ni mogoča,« poudarja sogovornik.

Višina naložbe v sprejemnike sončne energije, ki jih bomo uporabljali zgolj za ogrevanje sanitarne vode, je odvisna od zahtevnosti izvedbe. Namestitev SSE na streho, orientacija, naklon in višina strehe, posegi v kurilnici, izvedba cevnih povezav od strehe do boljerja – vse našteto vpliva na višino končnega zneska, ki ga bo moral odšteti investitor, pravi Kozlar: »Okvirno pa se cena ploščatih sprejemnikov sončne energije z izplačano subvencijo Eko sklada giblje med 2000 in 2500 evri.«

Vsaka tri leta je treba opraviti temeljit pregled solarnega sistema, pri katerem je predvsem pomembno preveriti kakovost protizmrzovalne tekočine. Po Kozlarjevih besedah je menjava tekočine potrebna na pet do sedem let, če sistem deluje v normalnih okoliščinah, drugih skrbi z vzdrževan­jem pa uporabnik ne bi smel imeti. Kakor pravi Iztok Seljak, je pričakovana življenjska doba kolektorja 20 do 25 let: »Kakovostni materiali in trdna zasnova ohišja so zagotovilo, da bo kolektor prenesel vse vremenske razmere, kar zagotavlja tudi desetletna garancija proizvajalca.«

Seveda pa je treba poskrbeti za ustrezno dimenzioniranje sistema, opozarjata sogovornika, v nasprotnem primeru se lahko kolektorji poleti pregrevajo. Strokovno nameščen sistem pa brez težav prenese čas, ko črpalka ne deluje in torej ne porabljamo sanitarne vode. »Če je sistem zelo pogosto v stagnaciji, priporočam pogostejše preglede protizmrzovalne tekočine,« svetuje Igor Kozlar. Poletno pregrevanje je mogoče omiliti z vklopom cirkulacijskega voda od bojlerja do porabnikov tople vode, z izpustom tople vode v kopalnici, z ogrevanjem bazenske vode, z avtomatskim vklopom rezervnega akumulatorskega napajanja ob izpadu elektrike ... Če vse našteto ne zadošča, pa uporabniku preostane le še pokrivanje površine kolektorjev.