Kapusnice ne marajo dolgega dneva in vročine. Posebej občutljiva sta ravno cvetača in zelje. Zato ju na vrtu gojimo samo spomladi in jeseni. Na prosto ju lahko presajamo vse od konca marca naprej, v rastlinjak pa še nekaj prej. Jeseni pa ju sadimo spet od drugega tedna avgusta naprej. Če torej upoštevamo, da vzgojimo sadiko v štirih tednih, ju sejemo spet v juliju. Primorci pozne sorte pridelujejo tudi celo zimo. Seveda jih včasih mraz le preseneti in pridelek uniči.

Zelje
Pri nas je po priljubljenosti zelje na prvem mestu. Poznamo belo in rdeče zelje. Gojimo ju lahko vse leto leto in tudi rdeče zelje ni namenjeno samo praznovanju sv. Martina. Medtem ko smo nekoč govorili o zgodnjem in poznem zelju, danes omenjamo dneve, ki minejo od presajanja do rezanja. Najzgodnejši hibridi dozorijo že v 55 dneh, pozne pa na Primorskem gojijo tudi 170 dni. Zelje prenese veliko nizkih temperatur in je lahko na vrtu vse do novega leta. Še septembra lahko sadike zgodnjih kultivarjev sadimo v rastlinjak, ko pa se prične zima, lahko tja presadimo tudi odrasle glave in jih posajene skladiščimo pozno v zimo. Kislo zelje je pozimi najpomembnejša zaščita našega telesa pred tegobami prehlada, gripe, pa tudi težjih, nevarnejših bolezni.
Če želimo pridelati manjše glave za sveže solate, potem sadimo zelje bližje skupaj, med vrstami naj bo 40 cm v vrsti pa 30 cm. Tako blizu skupaj sadimo tudi sorte (hibride) s kratko vegetacijo (do 90 dni). Če pa želimo velike glave za kisanje, potem pa naj bo razdalja med vrstami in v vrsti 50 cm. Na policah trgovin dobite seme hibrida tucana F1 in ditmarja, ki sodita med zgodnje sorte. Za kisanje je najbolj priljubljeno še vedno varaždinsko zelje, vendar ne pozabite, da je za ta namen odlično tudi ljubljansko zelje, pa še bolj sladko je, če ga jemo v sveži solati. Samo za svežo solato pa najboljše prav gotovo futoško zelje, čeprav njegova glava ni trdno sklenjena. Tudi vrtičkarjem pa je dostopno seme hibrida atria F1, ki je namenjen kisanju. Novejša sorta za svežo uporabo je koničasto zelje, ki je trenutno v Evropi najbolj priljubljeno zelje za svežo uporabo. Pri nas dobite poznejšo sorto filderkraut, ki pa jo lahko tudi kisate.

Cvetača in brokoli
Kot rečeno, je cvetača rastlina hladu in kratkega dne. Na vročino nekoliko manj občutljiv je hibrid fremont F1, pri brokoliju pa pri izbiri semena nimamo izbire; morda nam lahko vrtnarji ponudijo sadike bolj odpornih hibridov.
Cvetača in brokoli zahtevata tudi redno namakanje oz. oskrbo z vodo. Neredna oskrba pomeni hitro cvetenje rože, slabo strnjene rože in tudi različne fiziološke motnje. Tudi po rezanju glavne rože brokolija (ali pa če nam ta zacveti), rastline vedno pustimo na vrtu, saj poženejo številne stranske veje, na njih pa manjše rože.

Ohrovt
Ohrovt, pa naj bo glavnati, listnati ali brstični, je vrtnina, ki nam pozimi daje sveže vitamine, minerale in predstavlja obrambo našega telesa pred zimskimi tegobami, tudi slabo prehrano. Zato junija ne pozabite, da je treba posaditi nekaj sadik listnatega in/ali brstičnega ohrovta. Tako boste vso zimo preskrbljeni z nekaj sveže zelenjave. Tudi glavnati ohrovt zaradi svojih nagubanih listov prenese veliko mraza, pogosto celo prezimi. Sadimo ga enako kakor zelje, med vrstami naj bo 50 cm, v vrsti pa 40 cm, listnati in brstični pa potrebujeta veliko prostora, vsaj 70 cm med vrstami in 50 cm v vrsti.

Kolerabica
Kolerabica je skoraj pozabljena vrtnina, vendar nam ponuja vse bogastvo kapusnic v kratkem času. Že 40 dni po presajanju se lahko veselimo mladih gomoljev. Vedno uporabljajte o mlade gomolje, ne čakajte na velikanski pridelek, ker boste razočarani. Še manj kakor zeleno imamo Slovenci radi rdečo oz. vijolično kolerabico. Je bolj sladka in manj občutljiva kakor zelena. S kuhanjem se vijolična barva izgubi.
Kolerabico lahko pridelujemo celo leto od zgodnje pomladi (konec marca jo že lahko presadimo na prosto, sredina marca pa v rastlinjak ) pa vse do sredine septembra, ko jo še lahko presajamo na prosto. Pazimo le, da jo redno zalivamo, rastline ne smejo trpeti suše. Užitni so tudi listi, zato porezane  uporabimo v zelenjavnih juhah in drugih zelenjavnih jedeh. Kolerabico sadimo na gredico 30 cm narazen, tako med vrstami kakor v vrsti. Sadimo jo lahko med papriko, ko je še manjša, med in ob fižol in grah, med in ob blitvo, ne potrebuje vedno svoje grede.

Pak choi in kitajski kapus
Obe kapusnici, ki sta prišli k nam iz kitajske sta rastlini kratkega dne, ki ju sejemo šele konec julija in v začetku avgusta. Lahko ju sejemo direktno na stalno mesto, lahko pa vzgojimo sadike s koreninsko grudo. Uživamo ju tako presna v svežih solatah, kakor v zelenjavnih juhah in omakah. Pomembno je le, da ju ne sejemo prehitro, saj v nasprotnem primeru pobegneta v cvet. Pri teh dveh azijskih kapusnicah moramo še bolj paziti, da nam mladih rastlin ne uniči bolhač. Zato ju sejemo kar najbolj pozno.
Gredico zanju pripravimo brez prekopavanja, dobro pa bosta uspevali za krompirjem, ki zemljo globoko prerahlja. Razdalja med vrstami in v vrsti naj bo vsaj 30 cm. Če ju sejemo direktno na stalno mesto, potem v vsako jamico vržemo dve semenki, kasneje pa eno rastlinico odščipnemo. Presajamo pa samo sadike s koreninsko grudo. Puljene sadike še veliko raje pobegnejo v cvet.

Prispevek Miše Pušenjak o najpomembnejših zahtevah vseh kapusnic ter obvladovanju težav pri gojenju, bolezni in škodljivcev si lahko preberete v tiskani izdaji Dela in dom, ki je izšla 20. aprila 2011.