Pa vendar zdaj prav to svetuje tistim, ki se odločajo za bazen, enako kakor Emil iz okolice Ljubljane. Čeprav je odraščal ob bazenu in mu je bilo domače vse, povezano z njim, se je pred tremi leti, ko ga je sklenil postaviti ob svoji novi hiši, posvetoval še z nekaj prijatelji z izkušnjami.

Ampak zgolj o tehničnih stvareh, kajti dvomov o tem, ali je bazen zanj smotrna naložba ali ne, ni imel, čeprav se je vreme od časov njegovega otroštva korenito spremenilo. Je oče dveh otrok in »otrok nikoli ne zebe. Pri njih si lahko prepričan, da bo bazen vedno v uporabi. Kopamo se od začetka maja, no, letos od sredine maja, in še ves september, tudi 17. oktobra smo se že. Res pa je, da maja in oktobra vodo ogrevamo.«

Nasprotno se Slavko prav zaradi vremena najbrž ne bi še enkrat odločil za to investicijo. Če bi konce tedna preživljal v počitniški hišici in bil poleti nekaj tednov na morju, o bazenu najbrž tudi pred 13 leti ne bi razmišljal, ker pa je bil zaradi pogostih službenih poti v tujino že tako sit potovanj, da se mu na morje ni več ljubilo odriniti, je hotel počitek nekaj metrov stran od hiše.

Težava je bila le, da o bazenih takrat ni vedel ničesar. Osnovne informacije je poskušal pridobiti pri domačih prodajalcih, vendar večina ni pokazala prevelikega interesa zanj. Naposled je le našel takšnega, ki mu je znal svetovati. »Čez nekaj časa je prišel s kombijem in materialom. Mislim sem, da je nor, pa je rekel, da če se ne bom odločil zdaj, se ne bom nikoli.« Tako je Slavko ne povsem po svoji volji začel postavljati bazen. »Če bi se odločal sam, bi tuhtal še nekaj let,« priznava danes, ko o bazenih ve že veliko več.

Na kaj biti pozoren?

Z Emilom se strinjata, da je pri načrtovanju bazena zelo pomemben razmislek o lokaciji. »Če imaš možnost, naj bo na sončni legi, čeprav včasih ne moreš izbirati, ker bazen pač ni majhen,« svetuje Slavko, ki je svojega, dolgega osem metrov in širokega štiri metre, postavil na vrh hriba, kjer je od ranega jutra do večera obsijan s soncem, kadar to pač je. Tako se lahko izogne kopanju v urah, ko je sonce najmočnejše in najbolj nevarno.

Za Emila je pomembno zlasti, da bazen ni utesnjen. Ob njem mora ostati dovolj prostora za druženje, poležavanje, skakanje v vodo ... Sprva je tudi sam razmišljal o bazenu, dolgem osem metrov, a se je pozneje odločil za meter in pol krajšega. Če bi izbral večjega, bi ga moral obrniti drugače, razlaga, s tem pa bi izgubil prevelik del vrta. Bazen sicer na njem tudi zdaj prevladuje, vendar je travnate površine kljub temu dovolj.

Pri umeščanju bazena ne gre pozabiti tudi na tri, štiri kvadratne metre prostora za strojnico, opominja Emil. Sam jo je sprva nameraval postaviti v klet, ker pa se je med gradnjo hiše zaradi previsokih stroškov odpovedal podkletitvi, je strojnico namestil ob bazenu, vendar jo je skril pod zemljo.
Pri materialu je ostal zvest temu, česar je bil vajen od doma: betonu in platnu. Beton je večen, ugotavlja, platno, v katero je oblečen, pa lahko zamenjaš vsakih deset let in je bazen spet videti kot nov. Slavko je po nasvetu prodajalca izbral izvedbo iz stiropornih zidakov. »Vmes so betonske in jeklene ojačitve, vse skupaj pa je prevlečeno s filcem. Folija, s katero je prekrit, je v barvi Soče.«

Emil je izbral modro platno predvsem zato, ker je mislil, da se bo na njem manj videla umazanija, pa tudi zaradi zimskega videza, ko v bazenu ni vode. Barva vode je sicer odvisna od globine, pojasnjuje, zato bi bila modra tudi, če bi bilo platno belo.
Posebno pozornost zahteva še ureditev okolice bazena, se strinjata sogovornika. Emil je izbral les. Je izjemno prijeten za hojo z bosimi nogami, razlaga, saj ni nikoli hladen in nikoli žgoč, pa tudi drsi ne, žal pa je sorazmerno drag in zahteven za vzdrževanje, ker ga je treba redno oljiti. Trava naj bo od bazena odmaknjena vsaj meter, še bolje več, svetuje, drugače se bo voda prehitro umazala, zlasti v času košnje in kadar vanjo skačejo otroci.

Slavko je okoli bazena položil tlakovce, po njegovem robu pa posebne ploščice, ki ne drsijo. Pred 13 leti se je nemalo namučil, preden jih je našel, naposled so mu ustrezne pripeljali iz Nem??ije. Ker ima bazen na vrhu hriba, so vetrovi zlasti maja in septembra zelo hladni, zato je postavil še ograjo iz plek­si stekla, v naravno okolje pa je posegel tudi z rastlinami. Ob bazenu v loncih rastejo štiri palme, zaradi njega pa je zasadil še nekaj cipres in uredil trato. Emilov bazen je lepo umeščen na travnat vrt.

Stroški vzdrževanja niso pretirani

Koliko pa je z bazenom dela? »Nikoli ne moreš reči, zdaj pa ga 14 dni niti pogledal ne bom. Vedno je kaj, rešuješ pajke, pa pade v vodo kakšna druga žival in rešuješ njo. Vodo moraš nenehno opazovati in jo čistiti. Mi to delamo ročno, z mrežico,« razlaga Slavko.

Emil priznava, da pri njih niso bili tako redoljubni, zato so si omislili elektronskega pomočnika, robotka, ki očisti dno in pleza tudi po stenah, da očisti še te. Tako je voda vedno kristalno čista, seveda tudi zaradi peščenega filtra, ki po nasvetu tehnikov deluje vsaj osem ur na dan. Emil sicer vodo čisti s klorom. V klorirani vodi domačega bazena se je brez posledic kopal 30 let, zato je klor izbral tudi zdaj. Stroškovno je precej sprejemljivejši od čiščenja s kisikom ali soljo, za katero se je odločil drugi sogovornik.

V Slavkov meter in pol globok bazen, ki sprejme 53.000 litrov vode, gre 250 kilogramov soli. »V vodo se dodaja še kislina, ki uravnava kislost, bazen pa je opremljen tudi z velikanskim filtrom s posebnim peskom, zaradi katerega je voda po štirih ali petih mesecih še vedno kristalno čista,« pojasnjuje. Bazensko dno vsakih 14 dni posesa s posebno napravo, priključeno na črpalko, drugega dela nima. Voda v njem je vso sezono ista. Ker nima dovolj lastne, mu jo nekje maja pripeljejo gasilci. Črpalko priključijo tehniki iz podjetja, v katerem je bazen kupil, kar traja kakšne pol ure, morda 45 minut. Emil vodo natoči sam in za to porabi 27 ur.

Ponoči oba pokrivata bazen s folijo, da se voda ne ohlaja in ohranja temperaturo okoli 24 stopinj Celzija. Folija ni draga, tudi sicer stroški vzdrževanja niso pretirani, se strinjata. Slavko je moral v 13 letih zamenjati eno dotrajano celico, kar ga je stalo približno 500 evrov, sicer pa je treba plačati stroške priklopa in odklopa črpalke, vode, soli in še nekaterih malenkosti, ki spadajo zraven.

Tudi Emil meni, da ga bazen stane kakšnih 200 ali 300 evrov na leto, nevzdržnih stroškov pa ne pričakuje, če bi se mu v prihodnosti pokvarila na primer črpalka. Pozimi ni stroškov. Oktobra, razlaga Slavko, spustijo vodo. Tistih 40 centimetrov, kolikor je ostane, zaščitijo s sredstvom proti razraščanju alg. Pozimi voda zaledeni, ampak to ni problem, nadaljuje, ker se bazen razteza, enako kot ni težav s snegom, ki pada na dno. Voda ostane čista do marca ali aprila, ko »pride cvetni prah in je katastrofa. Kakšen mesec je res težko gledati tisto zeleno žlobudro, ampak narediti ne moreš ničesar,« omeni eno redkih slabi plati, ki jih opazi pri svojem bazenu. Danes bi se zanj morda odločal bolj premišljeno, kakor se je prvič, a je imel s svojim dobaviteljem res srečo in je po njegovih nasvetih izbral bazen, ki je še vedno skladen s standardi in njegovimi željami.

Kupiti bazen pri slovenskem dobavitelju se zdi pametno tudi Emilu. Zna ti svetovati, pravi, predvsem pa je slovenski trg tako majhen, da si ne more privoščiti napak in zagotovo prodaja preverjene stvari. Na spletu je ponudba obsežna in cenovno veliko ugodnejša, pojasnjuje, ampak tam nikoli ne veš, kaj dobiš in kako dolgo bo delovalo. »Bazen te stane nekaj sto evrov na leto, vendar otroci res uživajo v njem. Če bi ga delal samo zase, pa bi se vprašal, ali je smotrn ali ne,« sklene Emil, medtem ko je Slavko skoraj prepričan, da se zaradi hladnejših poletij ne bi več odločil zanj.