Kakor je na tiskovni konferenci povedal šentrupertski župan Rupert Gole, 21. decembra v Deželi kozolcev načrtujejo pravi svetlobni spektakel, v prihodnjem letu pa nameravajo razširiti in okrepiti dejavnost, predvsem v smeri turistične ponudbe. Pri tem ne bodo pozabili na otroke; zanje bodo organizirali številne delavnice, katerih osrednje vodilo bosta les in s tem naravnim materialom povezano izročilo, ki se prenaša iz roda v rod.

V muzeju na prostem si bodo med drugim prizadevali tudi za postavitev natančne replike Simončičevega toplarja, ki je bil razglašen za spomenik državnega pomena in velja za najlepše izdelani ter ohranjeni slovenski kozolec. Kozolec sicer stoji v bližini Šentruperta, zunaj kompleksa Dežele kozolcev, kjer ga nameravajo zgraditi s pomočjo izročilne tehnike, celoten projekt – od izbire lesa do postavitve kozolca – pa bi radi filmsko dokumentirali in tako ohranili izročilo.

Po besedah direktorice muzeja na prostem Urše Repše je Dežela kozolcev izviren projekt občine Šentrupert, ki je v dobrem letu, odkar so ga začeli urejati, postal več kot muzej – postal je mesto izobraževanja in prireditev ter središče in spodbujevalec turističnega razvoja na tem območju. V zadnjih šestih mesecih se je tu zvrstilo več kulinaričnih projektov in sejmov, tehnični, naravoslovni in kulturni dnevi ter izobraževanja o promociji lesa in ohranjanju kulturne dediščine.

V Deželi kozolcev, ki se razteza na južnem obrobju Šentruperta na Dolenjskem, stoji 19 izvirnih kozolcev oziroma njihovih restavriranih različic, v muzeju pa je zastopanih vseh šest vrst kozolcev (enojni, enojni s plaščem, enojni vzporedni, dvojni nizki kozolec, kozolec na kozla in toplar). Najstarejši, tako imenovani Lukatov kozolec, je iz leta 1795 in je edini krit s slamo. Kozolci izvirajo iz Mirnske doline, razen enega, ki izvira iz okolice Ivančne Gorice). Na območju muzeja delujeta tudi center za ohranjanje kulturne dediščine in informacijsko središče.