Splošni pogoji glede postavitve ograj so opredeljeni v zakonu o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04), glavno besedo pa imajo občine s svojimi prostorskimi akti in drugimi predpisi, ki lahko določajo dovoljeno višino, odmik od meje in ponekod celo izbor materialov. Podatke o tem, kateri akti veljajo na določenem območju, pridobimo tako, da na občino vložimo vlogo za izdajo lokacijske informacije, za kar bomo odšteli 22,70 evra. Izdana lokacijska informacija opredeljuje, da je gradnja ograje na določenem zemljišču dopustna oziroma mogoča.

Gradbeno dovoljenje – da ali ne?

Če bomo ograjo postavili hkrati s hišo, zanjo ne potrebujemo dodatnih dokumentov – ne lokacijske informacije ne posebnega gradbenega dovoljenja, saj je gradnja ograje predvidena že v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za hišo. Če jo bomo postavili poz­neje, okoli obstoječe hiše, pa zakon ograjo obravnava kot pomožni objekt, ki sodi med enostavne objekte, za katere zadostuje že lokacijska informacija. Če je iz te razvidno, da je gradnja v skladu z občinskim izvedbenim prostorskim aktom in predpisi, gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Izbiro ograje prilagodimo arhitekturni zasnovi hiše in njeni okolici. Arhitekti svetujejo, da poiščemo kako sorodnost, denimo z balkonskimi ograjami ali značilnimi materiali, skratka, da upoštevamo t. i. duh kraja.

Za vse ograje, ki po uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13, 24/13 in 26/13) ne sodijo med enostavne objekte, je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Če ograja izpolnjuje pogoje za nezahtevni objekt – sem spadajo ograje višine nad dvema metroma in do vključno treh metrov, se gradbeno dovoljenje pridobi po poenostavljenem postopku, na podlagi manj obsežne dokumentacije. Za ograje, višje od treh metrov, pa je za gradbeno dovoljenje treba predložiti tudi projekt, ki ga izdela projektant.

Izjema je živa meja, ki sicer opravlja podobno vlogo kot ograja, a zanjo v nobenem primeru ne potrebujemo gradbenega dovoljenja. To sicer ne pomeni, da jo lahko zasadimo kjer koli, zato se moramo vnaprej prepričati, ali njeno zasaditev omogočajo občinski prostorski akti, v katerih je praviloma tudi določeno, kako visoka je lahko živa meja, kje jo lahko zasadimo in kakšna je lahko.

Ograje med sosedi in odmik od meje

Če odmik ograje od meje sosednjih zemljišč ni posebej določen s prostorskim aktom, pomeni, da lahko gradimo do meje za gradnjo, na sami meji pa potrebujemo pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Če tega ne moremo pridobiti, lahko pri upravni enoti vložimo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in ji priložimo ustrezen načrt oziroma projekt. Če je ta izdelan v skladu z občinskim izvedbenim prostorskim aktom, lahko upravni organ izda gradbeno dovoljenje za ograjo, čeprav sosed njeni gradnji nasprotuje. Overjeno pisno soglasje soseda je potrebno tudi v primeru, ko je odmik od meje v prostorskem aktu določen, mi pa bi želeli graditi ograjo bližje meji. Kadar gre za ograjo ob javni cesti, njen zgornji rob ne sme posegati v polje preglednosti, pred postavitvijo pa moramo pridobiti soglasje – v tem primeru upravljavca javne ceste.

Sodobne oblike in materiali

Pri izbiri materiala je bolj kot cena pomembno, koliko dela bo z vzdrževanjem, kako trdna bo ograja in kako dolga bo njena življenjska doba. Največ dela je seveda z lesenimi, arhitekturni trendi pa se v zadnjih letih nagibajo predvsem k materialom, ki ne potrebujejo posebnega vzdrževanja. Najpogostejša in cenovno ugodna rešitev so panelne ograje, pred časom so bile prava uspešnica kamnite ograje ali gabioni – gre za košare, napolnjene s kamenjem –, najnovejši trendi pa v ospredje postavljajo ograje, narejene iz jeklenih okroglih ali pravokotnih palic, cevi ali iz perforirane pločevine.

Panelne ograje so izdelane iz jeklenih palic oziroma žice, običajno debelih štiri ali pet milimetrov, so prašno barvane in pritrjene na stebričke. V primerjavi s sicer cenejšim pletivom v zvitkih so precej močne, ne potrebujejo vzdrževanja in barvanja, praviloma imajo vsaj deset let garancije proti rjavenju, njihova življenjska doba pa je še petkrat daljša. Ker so preproste za montažo, jih je mogoče ob doslednem upoštevanju navodil za montažo postaviti celo v lastni režiji.

Gabioni so kamnite ograje masivnega videza, katerih bistveni prednosti sta naraven videz in učinkovito zmanjševanje hrupa iz okolice, uporabimo pa jih lahko tudi kot nadomestek za škarpo. Košare, izdelane iz jeklene žice, so napolnjene s kamenjem večje ali manjše debeline, za stabilnost pa poskrbijo stebrički, ki so po polnjenju skriti med kamenjem.

Gabioni so pletene ali varjene košare, napolnjene s kamenjem. Lahko se polnijo ročno na kraju samem, na voljo pa so tudi tovarniško polnjeni elementi.

Ograje iz perforirane pločevine ustvarjajo pridih sodobnosti, poleg varnosti pa zagotav­ljajo tudi večjo intimo, saj glede na velikost vzorca bolj oziroma manj zastirajo nezaželene poglede. Paneli so izdelani iz perforirane pločevine. Na voljo so številni tipski in zato cenovno dostopnejši vzorci, sicer pa lahko večina ponudnikov vzorec prilagodi tudi željam naročnika. Stebrički in paneli so površinsko zaščiteni z vročim cinkanjem in barvanjem, zato vzdrževanje skoraj ni potrebno.

Lamelne ograje so narejene iz kovinskih ali aluminijastih profilov, ki se razlikujejo po obliki lamel, namestiti pa jih je mogoče pokončno ali vodoravno. Prilagajati je mogoče tudi razmik med lamelami – če so te tesno skupaj, prostor za ograjo popolnoma zaprejo pred pogledi mimoidočih. Lamele so vroče pocinkane in pobarvane, zato vzdrževanje in obnavljanje ni potrebno.

Ograje iz jeklenih palic ali cevi pa zaznamuje eleganten in sodoben minimalističen dizajn. Sestavljene so bodisi iz pokončnih cevi, vpetih na horizontalni nosilec, bodisi iz ukriv­ljenih palic. Vsi elementi ograje so vroče pocinkani in pobarvani v izbrani barvi.

PREBERITE ŠE:

Vrtne ograje: Postavimo jo lahko tudi sami

Ni vseeno, kdaj postavimo ograjo