Vendar je bila to zelo resna tema že – če se omejimo le na novejše obdobje – v času industrializacije, s hitrim večanjem števila prebivalstva in s tem potreb po novogradnjah. Takrat so v povezavi z zasnovo stanovanj začeli uporabljati izraz zdravo bivanje; razvila se je t. i. zdravstvena tehnika, s katero so se ukvarjali zdravstveni inženirji. V 19. stoletju je skoraj vsaka knjiga na temo stanovanjskih hiš omenjala nujnost prezračevanja in opisovala škodljive posledice slabega zraka v prostorih. Angleži so bili še posebno dosledni; kolesarjenje, telovadba v naravi in obisk obmorskih krajev so bile priporočene dejavnosti na svežem zraku, če ga že v stanovanjih s kuhinjskimi in kaminskimi dimniki slabe kakovosti ni bilo mogoče zagotoviti dovolj.

Prostore seveda najprej prezračujemo zato, da vanje spustimo svež zrak. V idealnem primeru je ta ravno pravšnje vlažnosti, čist in brez motečih vonjav. V realnosti imamo lahko s tem težave, če recimo stanujemo ob prometnem križišču ali v bližini tovarniškega dimnika. Še zlasti pomembno je ustrezno prezračevanje ob vselitvi v novogradnjo ali temeljito prenovljeno stavbo. Vgrajena vlaga nam lahko namreč povzroči precej nevšečnosti. Ponekod v Avstriji je še pred dobrimi 40 leti veljala gradbena uredba, da se lahko začnejo taki prostori oz. stavbe uporabljati šele, ko posebna komisija med drugim preveri, da so konstrukcije primerno suhe in da nasploh ni nobenih sanitarnih zadržkov. Če pa stavba pred oktobrom še ni bila ometana, je bila vselitev dovoljena šele naslednjo pomlad.

Mikroklima v prostorih je najbolj odvisna prav od prezračevanja. Z njim so neposredno ali posredno povezane številne težave v grajenem okolju; če je ustrezno načrtovano in izvajano, bo bivalno ugodje zadovoljivo, toplotne izgube pa v sprejemljivih mejah. Odkloni v eno ali drugo smer povzročajo nepotrebne toplotne izgube ali neprimerno mikroklimo v posameznih prostorih ali celo v celotni stavbi.

Zmotne trditve o prezračevanju

Verjetno bi težko našli resen vir, ki bi utemeljeval nepotrebnost prezračevanja. Po drugi strani pa zasledimo veliko zmotnih navedb, ki naj bi razložile, zakaj je prezračevanje nujno. Ena takih zmot je potreba po kisiku. Prav nobene nevarnosti ni, da bi v običajnem bivalnem ali delovnem prostoru nenadoma zmanjkalo kisika, tudi če prostora zelo dolgo ne prezračimo. Tisto, kar nas v neprezračenem prostoru moti, ni pomanjkanje kisika, ampak presežek motečih dejavnikov, povezanih s kakovostjo zraka. Pri običajni dejavnosti v zaprtem prostoru redkokdo potrebuje več kot 50 litrov kisika na uro. Že v majhni sobi velikosti 10 m2 vsebuje zrak približno 5000 litrov kisika, torej stokrat več.

Tudi ogljikov dioksid ni glavni razlog za potrebo po prezračevanju. V zrak ga oddajamo z dihanjem, torej je po svoje naravni proizvod. V koncentracijah, ki jih lahko navadno pričakujemo v zaprtih prostorih, za zdravje neposredno ni škodljiv. Res pa visoka vsebnost CO2 povzroča občutek utrujenosti in slabo vpliva na zmožnost koncentracije, kar je zlasti neugodno, če gre npr. za šolsko učilnico. Tak zrak mnogi zaznajo in opišejo kot »izrabljen«. Če so uporabniki prostorov v daljšem obdobju izpostavljeni povišanim koncentracijam CO2, lahko postanejo drugi, posredni učinki na zdravje izrazitejši.

Prezračevanje je v posameznih obdobjih leta pomembno tudi za zagotavljanje primerne temperature v prostorih, saj tako iz njih odstranimo vsaj del odvečne toplote. V gradbenofizikalnem smislu pa je gotovo najpomembnejše uravnavanje relativne vlažnosti zraka.

Neustrezno prezračevanje je pomemben sestavni del pojava, ki ga imenujemo sindrom bolne stavbe. Večina ljudi se hitreje negativno odzove na slabo kakovost zraka kot npr. na slabe svetlobne razmere. Po drugi strani pa lahko zaradi neprimerne mikroklime postanejo drugi dejavniki bolj moteči in splošno nezadovoljstvo z razmerami v bivalnem ali delovnem prostoru izrazitejše.

Primerna relativna vlažnost

Za dobro počutje je torej med drugim potrebna primerna relativna vlažnost zraka. Previsoka vlažnost vpliva tudi na rabo energije za ogrevanje. Segreti je treba namreč ne le (suh) zrak in konstrukcije, ampak tudi vodno paro, ki jo vsebuje. Tako se uporabniki z vlago močno obremenjenih prostorov zelo pogosto pritožujejo nad visokimi stroški za ogrevanje.

Še dodatno pa lahko na toplotno ugodje vpliva že omenjena vlaga, ki jo vsebujejo konstrukcije – bodisi kot vgrajena vlaga, kot vlaga zaradi kondenzacije vodne pare v konstrukciji, kot vlaga zaradi površinske kondenzacije ali kot vlaga zaradi zamakanja ali poškodb instalacij. Teoretično potrebujemo za izhlapevanje vode približno 0,7 kWh/l. Če te toplote ne zagotovimo iz zunanjih virov, se med izhlapevanjem vode temperatura površin, ki navlažene že sicer predstavljajo toplotni most zaradi večje toplotne prevodnosti, še dodatno znižuje. To je eden od razlogov, zaradi katerih so vlažne stavbe za povrhu hladne.

Naravno prezračevanje

Naravno prezračujemo tako, da za krajši ali daljši čas odpremo okna. To je t. i. nekontrolirano naravno prezračevanje. Osnovni problem naravnega prezračevanja je v njegovi neenakomernosti in s tem nezmožnosti podrobnega nadzora. Kako učinkovito bo v določeni stavbi ali prostoru, je odvisno od številnih dejavnikov; ključna sta toplota in veter. Gibanje zraka je namreč odvisno od razlike v tlaku med hladnejšim in težjim zunanjim zrakom in lažjim in toplejšim notranjim zrakom, pa tudi od razlik v tlaku na različnih višinah (učinek dimnika oz. naravni vlek). Nanj vplivata tudi razlika v tlaku med privetrno in zavetrno stranjo stavbe in sesalni učinek, ki ga ustvari veter npr. nad dimniškimi odprtinami.

Drugi pomembni vplivni dejavniki so lega stavbe, naravne in umetne geometrijske ovire v njeni okolici, oblika in višina stavbe ter orientacija oken in vrat. Še tako ugodna lega stavbe, optimalna razporeditev prostorov v njej in odlične toplotne lastnosti stavbnega ovoja same po sebi niso dovolj. Če želimo stavbo učinkovito prezračiti na naraven način, z odpiranjem oken, mora njena zasnova, zlasti razporeditev oken po zunanjih stenah in prostorih, to omogočati.

Potreba po prezračevanju je precej odvisna od trajanja in intenzivnosti dejavnosti v prostoru. Ko je ta prazen, ni posebne nuje po temeljitem prezračevanju, razen v primeru stalnega obremenjevanja zraka npr. z radonom ali različnimi škodljivimi hlapnimi snovmi, ki se izločajo iz opreme prostora. Vendar je prvo pravilo v takem primeru, da izvedemo vse tehnične ukrepe (tesnjenje, zamenjava gradbenih proizvodov in opreme ipd.), da bi lahko preprečili tovrstno onesnaževanje zraka. Prezračevanje naj bi bilo le izhod za primer, ko druge rešitve niso mogoče.

Od prezračevanja, naravnega ali mehanskega, ne moremo pričakovati, da bo iz prostorov oz. iz zraka v njih odstranilo prav vse škodljive ali neprijetne snovi. Predvsem gre za odstranjevanje snovi, ki jih v zrak vnaša uporabnik s svojimi dejavnostmi (vodna para, CO2, vonjave ipd.). Vseh drugih snovi pa se je treba lotiti na njihovem izvoru.

Kadar je zrak zelo obremenjen, npr. zaradi stalne prisotnosti ali večjega števila uporabnikov, pogostega kuhanja, pranja, sušenja in podobnih dejavnosti, je treba okrepiti tudi prezračevanje. Težave nastopijo, ker je naravno prezračevanje pretežno nekontrolirano in pogosto tudi naključno. To je zlasti izrazito pri čezmerni obremenitvi zraka z vlago, saj tega s svojimi čutili ne moremo zaznati.

Potreba po prezračevanju je odvisna tudi od letnega časa. Ko začnejo zunanje temperature naraščati, se zmanjšuje razlika med vsebnostjo vodne pare v zunanjem in notranjem zraku. Pri uravnavanju relativne vlažnosti notranjega zraka je zato za enak učinek treba prostore prezračevati večkrat ali dalj časa. Relativno topel in vlažen spomladanski ali jesenski dan je v tem smislu bistveno bolj neugoden kot mrzel zimski.

Po drugi strani pa naredimo veliko napako, če v toplem obdobju leta čez dan prezračujemo kleti in druge vkopane prostore, npr. garažo. Takrat pride topel in vlažen zrak v stik s hladnimi stenami takih prostorov, vodna para kondenzira na njihovi površini in slej ko prej se pojavi plesen. Prostore z razmeroma hladnimi notranjimi površinami torej v toplih mesecih prezračujemo ponoči oz. ko se zunanja temperatura primerno zniža.

Ne glede na vse oteževalne okoliščine lahko tudi z naravnim prezračevanjem ustrezno poskrbimo za primerno mikroklimo v prostorih. Ne nazadnje, če to ne bi bilo mogoče, bi bil skupni imenovalec vseh starejših stavb nekakovosten in prevlažen zrak. Tu so seveda mišljena povsem odprta okna, ne prezračevanje v nagibnem položaju. Če bi pozimi hoteli z nagibno odprtimi okni doseči enak učinek kot z na stežaj odprtimi, bi to trajalo bistveno dalj časa. Medtem bi po nepotrebnem hladili konstrukcijo ob oknu, kar pogosto privede do kondenzacije vodne pare na površini, ki se podhladi pod rosiščno temperaturo, in v nadaljevanju do pojava plesni. Zapisano ne velja za toplo obdobje leta. Takrat je tudi prezračevanje pri nagibno odprtih oknih zadostno, brez nevarnosti gradbenofizikalnih poškodb, če le seveda v prostorih ni izrazito povišane koncentracije škodljivih snovi in vonjav v zraku.

Če je zimsko prezračevanje pravočasno, redno in primerno kratkotrajno, se bo dejansko zamenjal le zrak v prostoru, akumulirana toplota pa se bo skoraj povsem ohranila. Svež zrak ima tudi tako majhno toplotno kapaciteto, da se bo zelo hitro segrel na želeno temperaturo, ne da bi to povzročilo pretirano povečanje rabe energije za ogrevanje. Precej večje težave in stroške nam lahko povzročijo netesna mesta v ovoju stavbe, torej nenadzorovan vdor hladnega zraka skozi različne rege in stike oz. uhajanje toplote skoznje. V takih primerih tudi morebiten mehanski sistem prezračevanja ne deluje dobro oz. lahko dejansko stanje precej odstopa od načrtovanih in nazivnih karakteristik sistema.

Plesen v bivalnih prostorih

Z načinom prezračevanja je tesno povezana nevarnost razvoja plesni. Plesen v bivalnih prostorih je večplasten in vsekakor neželen pojav. Po eni strani nas opozarja, da ima toplotni ovoj stavbe zelo verjetno pomanjkljivosti, da je mikroklima (predvsem vlažnost zraka v povezavi z njegovo temperaturo) v prostoru neprimerna ali kar oboje hkrati. Po drugi strani ima negativne estetske učinke, s čimer so povezani vzdrževalni stroški, še pomembnejše pa je, da ima lahko tudi negativne učinke na zdravje uporabnikov prostorov.

Plesen pogosto povezujemo s starejšimi stavbami brez toplotne zaščite in nižjim življenjskim standardom stanovalcev. Pomanjkanje toplotne zaščite je res lahko eden poglavit­nih vzrokov za nastanek plesni, vendar ni nujni pogoj. Če bi bilo tako, potem bi bile vse stavbe, starejše od nekaj desetletij, prizadete s plesnijo. Zato moramo najprej pojasniti, kaj sploh privede do te nevšečnosti. Nastanek in razvoj plesni sta neposredno povezana s površinsko kondenzacijo vodne pare na stavbnih konstrukcijah, za to pa morata biti izpolnjena dva osnovna pogoja. Obstajati morata vir vodne pare oz. vlage in primerna površina, na kateri lahko para kondenzira.

Kondenzacija se zgodi na površini, katere temperatura je nižja od rosiščne temperature notranjega zraka. Vlažnost notranjega zraka narašča predvsem zaradi aktivnosti uporabnikov prostorov (kuhanje, pranje, pomivanje, sušenje perila, osebna higiena ipd.), nekoliko pa je povezana tudi z vremenskimi razmerami. Prenizka površinska temperatura je lahko posledica nezadostnega ogrevanja prostora, neustrezne namestitve stanovanjske opreme in pohištva ali pa lokalno povečanega toplotnega toka skozi del stavbnega ovoja. V zadnjem primeru govorimo o toplotnem mostu, kar je težje rešljiv problem kot nezadostno ali nepravilno ogrevanje in prezračevanje prostorov.

Tudi če je stavba dobro toplotno zaščitena, lahko neprimerne razmere v prostorih privedejo do površinske kondenzacije na hladnejših notranjih površinah zunanjega ovoja. V takem primeru je vzrok praviloma ponavljajoča se ali kar trajna bistveno previsoka vsebnost vodne pare v notranjem zraku, kar pomeni, da je prezračevanje neustrezno. Včasih se temu pridružita še nepravilen režim in raven ogrevanja. Pri sodobnih stavbah, zgrajenih precej bolj zrakotesno kot nekdaj, je treba redno preverjati relativno vlažnost zraka. O njeni najprimernejši vred­nosti zelo težko govorimo, ker gre delno tudi za povsem subjektivne elemente. Lahko pa omenimo vsaj razpon; ta naj bi bil pozimi med 40 in 60 odstotkov, pri čemer seveda predpostavimo ustrezno ogrevanje.

Pomembno je vedeti, da vir čezmerne vlage ni nujno v prostoru, kjer vlaga kondenzira in se širi plesen. Tako lahko npr. vodna para iz kuhinje ali kopalnice najde pot v spalnico, ki ima nižjo temperaturo in hladnejše stene. To se lahko zgodi tudi v stanovanjih s t. i. odprtim tlorisom, ko npr. kuhinja in dnevni del nista ločena med seboj ali pa se slednji ponoči uporablja še kot spalnica.

Odvečno vlago, posebno če iz kakršnegakoli razloga stalno nastaja, lahko odstranimo zgolj s prezračevanjem; čudežno »dihanje« nekaterih materialov oz. sten, o katerem tolikokrat slišimo in beremo in ki naj bi zagotavljalo ustrezno mikroklimo v prostorih, je neumnost in zavajanje. Tudi če je s tem nesrečnim izrazom opisana neovirana difuzija vodne pare, je prezračevanje potrebno. Z difuzijo preide v zunanjost morda dva ali tri odstotke vodne pare iz prostora. Vendar teh ne prezračujemo le zaradi zračne vlage, ampak tudi zato, da se znebimo različnih nečistoč, škodljivih snovi, vonjav in podobno.

Odgovornost za nastanek plesni

V tujini imajo že kar nekaj izkušenj na pod­ročju sodne prakse, povezane s plesnijo v stanovanjih, predvsem v razmerjih lastnik–najemnik. Pomembno je predvsem to stališče: če je stanovanje projektirano in grajeno tako, da ga je pozimi mogoče ogreti na primerno temperaturo in prostore ustrezno prezračiti (naravno ali mehansko), potem je za nastanek plesni odgovoren uporabnik. Tako tolmačenje odpira pomembno polje za razmislek, ali se investitorji in projektanti dovolj zavedajo pomena pravilne razporeditve in velikosti bivalnih prostorov ter razporeditve njihovih oken. Prepogosto se posebno pri gradnji za trg pokaže, da so v težnji po čim večjem finančnem izplenu prostori zelo majhni, njihova tlorisna razporeditev pa problematična.

Zakaj je to tako pomembno? Manjši ko je prostor, bolj so njegove stene založene s pohištvom, za katerim zrak ne more krožiti, zato so notranje površinske temperature sten nizke. Slaba razporeditev okenskih odprtin in prostorov nasploh pa lahko prepreči učinkovito prezračevanje. Svoj delež žal k temu prispeva tudi tehnična zakonodaja, ki dovoljuje tudi prostore zelo majhne tlorisne površine in njihovo posredno naravno osvetlitev, kar pomeni, da ponekod okno niti ni predvideno. Predstavljajmo si npr. majhno spalnico z zakonsko posteljo, veliko garderobno omaro ob zunanji steni in morda celo brez okna – to kar kliče po težavah. V takem primeru je edina rešitev mehansko prezračevanje, kar pa se v današnji praksi redko uporablja.

Plesen nam tako lahko povzroči nepotrebne vzdrževalne in obratovalne stroške, mnogo višje od prihranka zaradi opuščanja prezračevanja. Še bolj pa moramo vrednotiti in ceniti svoje zdravje, za katero je lahko ta pojav zelo škodljiv.