Največ povpraševanja je po ograjah iz materialov, ki ne potrebujejo posebnega vzdrževanja, so trdne in imajo dolgo življenjsko dobo, pravi Zdenka Pečnik Kočevar iz podjet­ja Ograje Kočevar.

Panelne iz vroče cinkanih jeklenih palic

Panelne ograje so preproste za montažo, ne potrebujejo vzdrževanja in barvanja, pro­izvajalci dajejo deset let garancije proti rjavenju, njihova življenjska doba pa je še petkrat daljša, našteva sogovornica. V primerjavi s sicer cenejšim pletivom v zvitkih so precej močnejše, saj so paneli izdelani iz uporovno varjenih jeklenih vroče cinkanih palic, običajno debelih pet ali štiri milimetre, dodatno pa so obdelani s postopkom plastifikacije, pri katerem elektrostatični prašni nanos barve pregrejejo oziroma zapečejo na 200 stopinj Celzija. Tako je ograja popolnoma zaščitena proti rji. Poleg tega je jeklo material, ki poleti in pozimi ohranja svoje lastnosti, medtem ko se aluminij poleti zaradi visokih temperatur razteza in pozimi krči, zato se mrežasta ograja rada poveša.

Panelne ograje so na voljo v vseh barvah po lestvici RAL, najbolj priljubljena je zelena, ki se lepo zlije z zeleno okolico hiše, v zadnjem času pa se ljudje po besedah Pečnik Kočevarjeve čedalje pogosteje odločajo za grafitno ali aluminijasto sivo, ki se poda k sodobnejši arhitekturi.

Košare, napolnjene s kamenjem

Pred časom so bile prava uspešnica kamnite ograje (tako imenovani gabioni), napolnjene s kamenjem večjih ali manjših mer. Postavitev takšne ograje je bila zaradi teže košar pravi podvig. Veliko bolj preprosta je postavitev ograjnega sistema, ki je nekakšna izpeljanka prej omenjenega – na voljo so tako imenovani debelostenski stebri, z obeh strani zaprti s panelno mrežo, na določeni dolžini pa so nameščeni še distančniki. Steber je treba po besedah sogovornice zabetonirati v polmetrski temelj, da zagotovimo ustrezno nosilnost (lahko ga tudi vijačimo s sidrnimi vijaki na robnik), nato pa v mrežo nasujemo poljubno kamenje.

Tudi ročno kovane 
v barvah po lestvici RAL

Ročno kovane ograje so izdelane iz kakovostnega jekla, na voljo pa so v različnih dimenzijah in oblikah, pravi Robert Klančar iz podjetja K in K Kov. Med njihovimi prednostmi velja omeniti protikorozijsko zaščito z vročim cinkanjem, prašno lakiranje oziroma barvanje, ki sledi, pa dodatno varuje nanos cinka, pri čemer lahko kupec izbere katero koli barvo z lestvice RAL. Najpogostejša izbira so sicer črna mat barva, pravi sogovornik, ali antracitno siva in bakrova patina.

Aluminijasta zlitina in kompoziti

Ograje iz aluminijaste zlitine so zelo trdne, korozijsko odporne, toplotno in električno prevodne, odbijajo svetlobo, predvsem pa so trikrat lažje od jeklenih, pojasni Liljana Mast­nak iz podjetja Mastnak ograjni sistemi. Material je mogoče obdelovati z vsemi znanimi postopki za obdelavo kovin, sam po sebi je odporen proti vremenskim vplivom, postopek prašnega barvanja in sušenje barve pri 200 stopinjah Celzija pa zagotavljata površinsko trdoto barve, njeno odpornost proti vremenskim vplivom in mehanskim poškodbam, našteva sogovornica.

Aluminij, beton iz kremena in lesni kompozit je kombinacija materialov, s katero v podjetju sledijo smernicam trajnostnega raz­voja, zaščite okolja in recikliranja, hkrati pa ponujajo inovativno zasnovo ograjnih sistemov. Nosilna konstrukcija oziroma stebri so lahko tako kot letve izdelani iz aluminijaste zlitine, pritrdilni vijaki pa so iz nerjavnega jekla, kar zagotavlja dolgo življenjsko dobo brez vsakršnega vzdrževanja. Konstrukcija je stabilno zasnovana in tudi pri maksimalni višini ograje 180 centimetrov brez deformacij prenese sunke vetra s hitrostjo do 140 kilometrov na uro, poudarja Mastnakova. Takšen ograjni sistem se pri novogradnjah montira na predpripravljene armiranobetonske temelje, mogoča je tudi postavitev na temelje prejšnje ograje.

Ograjne letve so na voljo ne samo iz aluminijaste zlitine, ampak tudi iz kompozita odpadnega lesa in umetne mase. Material je po videzu in otipu primerljiv z naravnim lesom, njegova prednost pa je, da ima daljšo, pravzaprav neomejeno življenjsko dobo, po drugi strani pa ga je mogoče v celoti reciklirati.

Postavitev v lastni režiji

Postavitve ograje se lahko lotimo tudi sami, pravzaprav se za to, predvsem ko gre za panelne ograje, odloči čedalje več kupcev. Očitno je kriza naredila svoje tudi na tem pod­ročju, ugotavlja Zdenka Pečnik Kočevar. Za postavitev stebrov je treba izkopati približno 40 centimetrov globoke jame s premerom 30 do 40 centimetrov, razdalja med njimi naj bi bila poltretji meter, na koncu linije je lahko tudi krajša. Ko namestimo in z betonom zalijemo prvi stebriček, nanj namestimo prvi panel, pri čemer je treba preveriti vertikalno in horizontalno lego, opozarja sogovornica in doda, da za ustrezno horizontalno lego poskrbimo s podlaganjem ograjnega panela. Namestimo drugi stebriček, ograjo podpremo z lesenimi podpornimi elementi in spet preverimo tako vertikalni kot horizontalni položaj.

Postopek ponavljamo do zadnjega stebrička. Šele ko je ograja v celoti postavljena, zabetoniramo vse stebričke, pravi Pečnik Kočevarjeva, nato pa spet preverimo položaj ograje in ga po potrebi popravimo. Podporne elemente odstranimo šele, ko se beton povsem posuši.

Kdaj potrebujemo gradbeno dovoljenje?

Kakor pojasnjujejo na ministrstvu za infrastrukturo in prostor, so splošni pogoji glede postavitve ograj zapisani v zakonu o graditvi objektov, podrobneje pa jih urejajo občinski izvedbeni prostorski akti in drugi predpisi. Tako so lahko za postavitev ograje na zem­ljišču na zavarovanih območjih posebni pogoji določeni v posameznih področnih predpisih. V podzakonskih predpisih so navedeni tudi posebni pogoji za postavitev ograje na zemljišču v varovalnem pasu gos­podarske javne infrastrukture (ceste, plinovod, daljnovod). Če gre za medsosedsko ograjo, pa je treba upoštevati tudi stvarnopravni zakonik, poudarjajo na ministrstvu. Na tem področju je v postopku sprejemanja uredba, ki naj bi začela veljati že ta mesec in na podlagi katere bodo bistveno spremenjene oziroma poenostavljene določbe glede postavljanja ograj. Do uveljavitve uredbe pa je treba upoštevati zdaj veljavno zakonodajo.

Za ograjo, ki je gradbena konstrukcija, tako potrebujemo gradbeno dovoljenje, razen če ni glede na način gradnje opredeljena kot enostavni objekt – v tem primeru bomo za njeno postavitev potrebovali zgolj lokacijsko informacijo, ki opredeljuje, da je glede na določbe občinskega izvedbenega prostorskega akta dopustna oziroma mogoča gradnja ograje na določenem zemljišču, pojasnjujejo na ministrstvu. Takšen primer je, denimo, ograja, ki jo nameravamo postaviti okrog hiše, v kateri živimo. Ograja je namreč v zakonu o graditvi objektov predvidena kot pomožni objekt in spada med enostavne objekte, za katere običajno zadostuje lokacijska informacija. Če je iz te razvidno, da je postavitev ograje v skladu z občinskim prostorskim izvedbenim aktom, njena velikost (višina), način gradnje in odmik od meje sosednjih zemljišč pa v skladu z občinskimi predpisi, gradbeno dovoljenje torej ni potrebno.

Na ministrstvu opozarjajo, da se tudi enostavni objekti ne smejo postavljati v nas­protju s prostorskimi akti. Investitor mora imeti pravico graditi na zemljišču, pridobiti mora soglasja (če je objekt na zemljišču v zavarovanem območju ali v varovalnem pasu), izpolnjeni pa morajo biti tudi drugi pogoji iz uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost.

Največ do meje s sosednjo parcelo

Če odmik ograje od meje sosednjih zemljišč ni posebej predpisan z izvedbenim prostorskim aktom, je treba upoštevati določbe 
zakona o graditvi objektov, po katerih je lahko ograja postavljena največ do meje zemljiške parcele, na kateri se gradi, vendar tako, da z gradnjo in njeno konstrukcijo ne posegamo na sosednje zemljišče. Ograjo, ki je medsosedska in hkrati označuje potek meje, lahko postavimo na meji le pod pogojem, da se lastniki zemljišč, ki jih bo ograja razmejevala, o tem pisno sporazumejo.

Če gre za ograjo ob javni cesti, njen zgornji rob oziroma lega ne sme posegati v polje preglednosti, pred njeno postavitvijo pa moramo pridobiti soglasje upravljavca javne ceste, pojasnjujejo na ministrstvu. Za ograjo, ki jo bomo postavili hkrati s hišo in je torej predvidena v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za hišo, nam ni treba pridobivati ne lokacijske informacije ne posebnega gradbenega dovoljenja. Postavitev ograje je namreč ena od faz gradnje hiše, kar pomeni, da ne gre za objekt, ki se gradi samostojno.

Seveda pa se morata njen videz in tudi položaj v celoti ujemati z zapisanim v gradbenem dovoljenju za hišo.

---

Nezahtevni objekti so ograje, nižje od 2,2 metra, izjema so ograje za pašo živine, nižje od metra in pol. Enostavni objekti so varovalne in protihrupne ograje do 2,2 metra (kot pomožni cestni objekti), varovalne ograje do 2,2 metra (kot pomožni obrambni objekti), ograje za pašo živine do 1,5 metra (kot pomožni kmetijsko-gozdarski objekti).

Kakor pojasnjujejo na ministrstvu za infrastrukturo in okolje, bo nova uredba, ki je v postopku sprejemanja, bistveno posegla na področje postavljanja ograj oziroma poenostavila postopke, saj bo ograje do višine 2,5 metra uvrstila med enostavne objekte, kar pomeni, da zanje ne bo več treba pridobivati gradbenega dovoljenja. Glede odmikov od meja sosednjih zemljišč nova uredba predvideva, da bodo morali biti najbolj izpostavljeni deli ograje od meje sosednjega zemljišča odmaknjeni za polovico svoje višine (razen pri upoštevanju regulacijskih linij). Objekti, ki nimajo višine, bodo morali biti od meje odmaknjeni najmanj poldrugi meter, pravijo na ministrstrvu. Če je ograja določena kot enostavni objekt, bo veljalo kot doslej: postavili jo bomo lahko pol metra od meje, bliže ali na mejo pa le s pisnim soglasjem lastnika sosednjega zemljišča.