Fasade: Varljivi učinek koščka kartona

Fasade: Varljivi učinek koščka kartona

S prenovo stanovanjskih hiš, za katero sta največkrat povod energijska sanacija in lastniška ali generacijska menjava, se marsikdaj zelo spremeni zunanji videz stavbe, njeno pročelje. Nanj ne vpliva samo izbira barve ob obnovi fasade, celovito zunanjo podobo lahko porušijo tudi zamenjava stavbnega pohištva, drugačna kritina in naklon strehe ali povečanje okenskih odprtin, pravi dr. Živa Deu. Z njo smo se pogovarjali, kako kljub potrebnim spremembam ohraniti lep videz hiše – njeno kakovostno arhitekturno podobo.

 Dr. Živa Deu Z redno profesorico na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki je specialistka za prenove in konservatorstvo, smo se pogovarjali tako o pomenu ohranjanja stavbne dediščine kot praktični izvedbi sprememb: od tega, kako preizkusiti izbrani odtenek fasadne barve, do fizikalnih in funkcionalnih značilnosti sintetičnih in mineralnih veziv v barvah in ometih …

Danes se ob premišljeni prenovi stanovanjske hiše ne moremo izogniti presoji njene energijske bilance, toplotnih izgub oz. potreb po energiji za ogrevanje, zato smo se dotak­nili tudi energijske sanacije. »Nanjo imam širok pogled,« pravi dr. Živa Deu. »Stavbna dediščina, starejša od 100 let, energijske sanacije večinoma ne potrebuje, saj so kamniti ali opečni zidovi masivni, debeli 50 centimetrov in več, kar je za toplotno in zvočno izolacijo praviloma dovolj. Poleg tega lahko pri teh stavbah toplotne izgube zmanjšamo s prenovo stavbnega pohištva, tako da v okenska krila vstavljeno navadno steklo nadomestimo z izolacijskim, pri okenski škatli, ta je odličen zvočni in toplotni izolator, pa enako zamenjavo izvedemo pri notranjih ali zunanjih krilih. V nasprotju s temi stanovanjskimi hišami se z energijsko varčnostjo nikakor ne morejo pohvaliti stavbe iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja, pri katerih so se zidovi stanjšali tudi na 25 cm, če ne štejemo ometa.« Podobno se je v tistem obdobju, prežetem z občutkom o neizčrpnih virih nafte, gradilo na tujem. Na srečo gre za stavbe, pri katerih so zunanje površine brez okrasja, zato jih ni težko obložiti s toplotno izolacijo.

Ohraniti harmonijo likovnih elementov

Po tujih zgledih, ki so v naš prostor prihajali iz širšega okolja, je bilo po skandinavskem vzoru kakovostnega bivanja postavljenih veliko vrstnih hiš, ki so bile uporabno zelo racionalne – prostorsko skromne. S spremenjenimi življenjskimi navadami so postale marsikomu pretesne, zato lastniki pomanjkanje prostora rešujejo z dvigovanjem za dodatno etažo, zapiranjem teras, dodajanjem zunanjih stopnišč, vetrolovov itd. in arhitekturna podoba podedovanih in izvirno arhitekturno domišljenih nizov je uničena, degradirana. »Potreba po izboljšanju bivalnih razmer je razumljiva, vendar bi se morali lastniki skupaj odločiti za spremembe in poiskati arhitekta, ki bi jim pomagal ohraniti skladnost likovnih elementov. Poleg naštetega se ta ruši tudi s spreminjanjem fasadnih odprtin in vgradnjo novega stavbnega pohištva. Pri večstanovanjskih hišah je še posebno pomembno, da z vidika arhitekture in statike dovoljene spremembe, na primer zamenjavo starega stavbnega pohištva z novim, energijsko bolj učinkovitim, izpeljejo lastniki vseh stanovanj v etažah. Seveda je pri takšnih posegih potrebna in nujna pomoč arhitekta,« pravi sogovornica. Obrtniki, na mnenje katerih se ljudje radi zanašajo, so sicer profesionalci v izvedbi, pravi, nimajo pa potrebnega likovnega znanja, ki je potrebno za ohranjanje lepega v arhitekturi. 

PREBERITE ŠE: Pogovor: Želja po osvežitvi pripelje do celovite prenove

Če v nizu hiš ni mogoč dogovor lastnikov za usklajene spremembe ob strokovni pomoči, je po besedah dr. Žive Deu najbolje ohraniti izvorno likovno podobo. Enotni videz se lahko poruši že z zamenjavo vhodnih vrat, nanj vpliva novo stavbno pohištvo, ki je iz drugačnega materiala, druge barve in površinske obdelave, z arhitekturno podobo so zelo povezane tudi členitve stavbnega pohištva (razdeljenost na krila, prečke) in senčila. »Najlepše bi bilo, če bi dotrajano stavbno pohištvo nadomestili z replikami obstoječega, seveda z izboljšanimi toplotnoizolativnimi lastnostmi, in ostali pri lesu (ali kombinaciji lesa s kovino). Plastična okna zaradi videza in varstva okolja odsvetujem.«

Pri obnovi vrstnih hiš je še toliko bolj pomembno, da se je lastniki lotijo usklajeno – pri vseh delih, ki posegajo v likovno podobo niza, ne le pri fasadni barvi.Podobno je njeno priporočilo o izbiri fasadne barve pri prenovljenih vrstnih hišah. »Ne samo pri vrstnih hišah, vedno deluje najlepše, če ohranimo izvorno barvo, pa tudi teksturo ometa. Pogosto slišimo, da je barvitost izraz nasprotovanju preteklosti, značilnostim socialistične gradnje. Toda naši arhitekti, ki so ustvarjali v času socializma – npr. Edvard Ravnikar, Edo Mihevc, Ilija Arnautović, France Ivanšek, Ljubo Humek, Branko, Ivan in Magda Kocmut, Borut Pečenko, Vlado Emeršič in drugi –, niso samo spremljali novih smernic v arhitekturi, mnogi so z izobraževanjem in delom v tujini te prinašali na domača tla – in naša arhitektura tistega časa je bila vpeta v evropski in svetovni prostor. Tako kot se je gradilo na Dunaju in v Parizu, se je gradilo v Ljubljani. Siva in bela barva fasad sta bili takrat modni barvi. Zahteva tistega časa je bila, naj materiali ohranijo svojo izvorno podobo (siva kot barva betona, bela apna, rdeča opeke).«

V nasprotju s tem pa je bila barvitost aktualna pred stilnim obdobjem moderne, ki je začela osvajati svet na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Fasade so bile barvite, nekatere so bile celo večbarvno poslikane, vendar so bile barve nenasičene, redke, očem prijetne. Značilnost nenasičenih barv je, pojasni sogovornica, da vsebujejo malo pigmenta, zato so svetle in nežne, ker je vezivo v njih iz naravnih mineralov, pa z leti kemijsko reagirajo na okoljske vplive in še zbledijo. V podeželskem okolju je bila barvitost stavb, ki so jo dosegli z barvanjem ometa, močneje izražena na Gorenjskem, v severozahodni in osrednji Sloveniji, medtem ko je barvni ton stavbam v kraških in primorskih stavbah določil že omet sam oziroma barva njegove sestavine – lokalnega peska oziroma mivke. Ker je bil za uporabo primerno droben pesek v teh pokrajinah redek, posebno dragocen, so bili ometi tanki in sčasoma je skozi izprane omete začel prosevati siv (apnenec) ali rjav kamen (peščenjak). 

Za nenasičene fasadne barve je značilno, da vsebujejo malo pigmenta. Preskus barve na manjšem delu fasade 

»V nasprotju z nekdanjimi odtenki pa danes na fasadah videvamo izredno nasičene barve, ki negativno vplivajo na okolje, tj. ljudi, ki jih gledajo več časa, kot tiste, ki živijo v hiši. Na srečo opažam, da se je želja Slovencev po barvitosti že malo izpela,« pravi profesorica. Poleg tega po njenih besedah mnogo investitorjev, ki so hišo pobarvali z močno barvo, z rezultatom ni bilo zadovoljnih. »Po mojih izkušnjah so barve v katalogih ponudnikov fasadnih sistemov in barv zelo realne, posebno sintetične, ki so zelo slabo združljive s starejšimi, avtohtonimi gradivi, a varljiv je učinek koščka kartona. Močna barva na majhni površini ne deluje tako nasilno kot na hiši, v prostoru. Enake slabosti ima lahko odločitev na podlagi tridimenzionalne računalniške risbe.«

PREBERITE ŠE: Prenova: Novo življenje v hiši starih staršev 

Če se investitor sam odloča za barvni odtenek, mu priporoča nakup kilograma izbrane barve, s katero naj potem poskusno pobarva do tri kvadratne metre pročelja na manj izpostavljenem mestu. Približno dva dni sušenja zadostuje, da dobi barva pravi lesk. »Poleg tega odsvetujem sintetične barve, ker ne prepuščajo pare, se lesketajo in zelo slabo reagirajo na okoljske vplive (ne zbledijo). Gre za barve, pri katerih je vezivo iz sintetičnih, ne pa naravnih materialov. Slabost sintetičnih barv je, da ne dihajo, vlaga, ki potuje skozi zid, se pod njimi ustavi, povzroča mehurjenje in pokanje površine fasade in jo zlahka odluščimo v svaljkih.«

Šola prenove uči tradicionalno gradbeno znanje

Pod okriljem Združenja zgodovinskih mest Slovenije že tretje leto poteka Šola prenove, sklop delavnic, ki obravnavajo tematiko tradicionalnih gradbenih del. Namenjene so načrtovalcem, gradbenikom in lastnikom oziroma uporabnikom stavb, ki se srečujejo z vzdrževalnimi ali obnovitvenimi deli na nepremičninah. Področje, na katerem je znanje o tradicionalnih gradivih in tehnologijah gradnje najbolj nepogrešljivo, je sanacija stavb arhitekturne dediščine. Gre za splet teoretičnega in praktičnega izobraževanja, ki je podlaga za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije, hkrati pa začetek oblikovanja seznama certificiranih izvajalcev restavratorskih del na stavbah. Poleg Združenja zgodovinskih mest Slovenije sodelujejo pri projektu še Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Fakulteta za arhitekturo UL, Srednja gradbena šola iz Ljubljane in Srednja šola za lesarstvo iz Škofje Loke. Prva delavnica Šole prenove je obravnavala izvedbo apnenih ometov, teme naslednjih so bile med drugim gradnja suhozidov, mizarske veščine izdelave lesenega stavbnega pohištva, kamnoseštvo, obnova kovanih elementov, do konca letošnjega leta pa bodo še enkrat izvedli mizarsko delavnico, namenjeno spoznavanju zakonitosti izdelave stavbnega pohištva in njegovi obnovi. Potekala bo od 10. do 12. in od 18. do 19. novembra. Več informacij si lahko preberete www.sola-prenove.si.

Veziva morajo biti združljiva

Alternativi za sintetična veziva, tako v barvah kot pri ometih, sta mineralni vezivi cement in apno. Dr. Živa Deu posebej poudari pomen združljivosti materialov, ki so bili prej uporabljeni v malti in ometih, s tistimi v novem ometu ali barvi, tudi če je vmes izolacija. »Uporaba apnenih ometov oz. veziv je posebno priporočljiva pri hišah, ki so slabo izolirane pred talno vlago, poleg tega je apno antiseptično,« doda.

Glede na to, kam se pri barvanju fasad vmešajo pigmenti, ločimo način, pri katerem so dodani ometu (večinoma je to pri strojnih ometih, ki imajo bolj grobo granulacijo, so krtačeni …), ali pa so uporabljeni le v barvi, s katero površinsko prekrijemo omet. Pri najbolj kričeče obarvanih fasadah gre v večini primerov za drugi način.

Se sprejemljiva barvna lestvica fasad v mestnem okolju in na podeželju značilno razlikuje? Ni bistvenih razlik, pravi dr. Živa Deu, imajo pa posamezna okolja svoje značilnosti, ki so zajete v prostorskih dokumentih. »Kolikor poznam slovenske dokumente, ki urejajo prostor z urbanističnega in arhitekturnega vidika – občinske prostorske načrte (OPN) in občinske podrobne prostorske načrte (OPPN), so v njih med arhitekturnimi značilnostmi stavb tudi določila za barve stavbnega ovoja. To je navedeno različno natančno, lahko so barve naštete ali pa je določena le njihova jakost – določene so nenasičene in blede. OPPN so dolžni upoštevati vsi, tako novograditelji kot tisti, ki prenavljajo hiše, težava pa je v slabi splošni razgledanosti ljudi. Ministrstvi za okolje in prostor ter za kulturo bi morali po mojem mnenju več narediti za uresničevanje sprejetih zakonov o prostoru – z ozaveščanjem, nadzorom, navsezadnje brezplačnimi arhitekturnimi svetovalnicami, na kakršne se lahko državljani obrnejo v Avstriji in drugih evropskih državah. 

Julijana Bavčar

Odgovorna urednica Delaindom, poznavalka vrtnih tem in ljubiteljica rastlinskega sveta.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE