Na prvi pogled se zdi, da delovni otok, na katerem je lahko le delovna površina, pod njim pa predali in omarice ali kar vsi gospodinjski aparati in pomivalno korito, sodi v veliko kuhinjo. Ali je res tako oziroma kako velik mora biti prostor, da vanj lahko umestimo delovni otok? »Na podlagi svojega znanja in izkušenj se ne spom­nim primera, da s tehtnim premislekom ne bi našli rešitve za kuhinjo z otokom. Tudi v zelo majhnih dnevnih bivalnih prostorih s kuhinjo je to mogoče. Z nekaj triki je otok lahko funkcionalno in smiselno postav­ljen v prostor,« odgovarja arhitekt Gašper Demšar iz biroja Demšar arhitekti in dodaja, da izvedba ni mogoča le tam, kjer je kuhinja majhen ločen prostor, pa še v takšnem primeru jim je z rušitvijo kakšne stene že uspelo.

Po besedah arhitektke Anastasie Korsič iz biroja KA Studio bi moral biti po hitrem izračunu (če seštejemo standardnih 60 cm za niz pohištva ob steni, najmanj 90 cm širine, da se neovirano premikamo med omarami in otokom, ter pri širini otoka, ki je običajno 90 cm – lahko pa tudi 60 ali 120 cm – in še 90 cm na drugi strani) prostor širok približno 360 cm, a obstajajo tudi druge možnosti. Na primer, če umestimo vse na delovni otok, je dovolj že 240 cm, pravi sogovornica. Po njenem mnenju je dobro premisliti, ali želimo na njem tudi kuhališče in pomivalno korito, saj potrebujemo za to električno in vodovodno napeljavo ter prezračevanje. »Dobro je, da temeljito pretehtamo položaj vseh glavnih kuhinjskih elementov. Po mojem mnenju je bolje, da sta pomivalno korito in kuhališče v istem nizu (ne glede na to, ali je to na otoku ali ob steni), saj nam bo drugače kapljalo na tla,« pojasnjuje sogovornica, »poleg tega je treba upoštevati, od kod prihaja svetloba in v katero smer je prijetno gledati med priprav­ljanjem hrane.«

Arhitekt Gašper Demšar pravi, da moramo biti pozorni na to, kako otok komunicira s preostalim prostorom in opremo v njem, kakšni elementi naj bi bili vgrajeni na njem in ali je zanje dovolj prostora. »Pomembno je, da je usklajen z velikostjo prostora in da nam njegova umestitev ne omejuje funkcio­nalnosti ter gibanja v stanovanju ali hiši,« poudarja.

Kuhinjski otok je po njegovih besedah lahko tudi razmeroma majhen, zlasti ko na njem ni kuhališča ali pomivalnega korita. Postane lahko podaljšek mize ali obratno, s čimer se njegova funkcija prilagaja. Najmanjši, ki so ga naredili, je bil velik približno 60 x 140 cm. Z dodatkom mize, ki se je »zložila« vanj, jim je uspelo ustvariti celo rešitev, ki je bila med drugim nagrajena z zlato medaljo na BIO 18.

Kaj vse bo na delovnem otoku, je po Demšarjevih besedah odvisno od njegove velikosti, priključkov, ki so na mestu, kjer bo stal, pa tudi od ergonomije oz. njegovega položaja glede na druge površine v kuhinji. »Vsak primer oblikovanja kuhinje je zgodba zase, zlasti pa je končna rešitev odvisna tudi od zahtev in pričakovanj uporabnika. Temu pri nas v biroju namenjamo zelo veliko pozornosti ter krojimo za naročnika uporabno in uglašeno rešitev,« še poudarja Demšar.

Delovni otok z jedilno mizo

Pogosto se kuhinjski otok nadaljuje v barski ali zajtrkovalni pult, ki je lahko poravnan s kuhinjskim pultom ali nekaj centimetrov dvignjen. Zlasti v majhnem stanovanju se lahko nadaljuje v običajno jedilno površino in povsem nadomesti jedilno mizo. Zato se zastavlja vprašanje, v katerih primerih se odločiti, da bo na njem tudi jedilna površina. »Najprej gre prav gotovo za velikost otoka, pri čemer jedilna površina ne sme omejevati kuhanja. Zelo pomemben dejavnik so navade uporabnika oz. koliko jih je priprav­ljen spremeniti. Kjer ni dovolj prostora za otok in mizo, ta dva elementa lahko postaneta eno,« odgovarja arhitekt Gašper Demšar.

V primerih, ko v stanovanju ni dovolj prostora, pravi arhitektka Anastasia Korsič, se odločijo za združevanje funkcij, torej otoka in jedilne mize, če pa je prostora nekoliko več, je vedno dobro imeti še ločeno jedilno mizo. Otok je zelo primeren za hitre obroke, na primer za zajtrke, ali kuhanje v družbi. Pomembno je, da se razmisli tako o načinu življenja uporabnika kot o tem, kaj dopušča prostor. »V stanovanjih je morda malo manj možnosti, ker je pogosto prostorska stiska. V malce večjih enodružinskih hišah pa je tak­šna rešitev velikokrat mogoča, vendar le, če projektiramo opremo sočasno s projektiranjem hiše, da se lahko vse predvidi vnaprej,« razmišlja arhitektka.

Jedilna miza na otoku ali kot podaljšek otoka nam po njenih besedah daje možnost prijet­nejšega pripravljanja obroka skupaj z drugimi. Pri tem moramo biti pozorni na višino dela otoka, ki je namenjen za obedovanje. Če je visok 90 cm (ali celo več), bomo omejeni z izborom udobnih stolov. Zato je po arhitektkinih besedah dobro, da je del za jedilno mizo nižji od preostalega dela otoka, na katerem pripravljamo hrano.

Materiali, ki so primerni za izdelavo pulta, so navadno tudi za jedilno površino. Pomembno je le, da se odločimo za takšnega, ki je dovolj obstojen in odporen. Uporabimo lahko vse od lesa, kamna, umet­nega kamna do ultrapasov, inoksa ali celo stekla. Dobro pa je vedeti, da bo kamen, če ga izberemo delovni pult, na jedilni površini lahko deloval hladno. Takrat je dobra rešitev kombinacija dveh materialov, na primer lesa in kamna.

Otoki so po besedah Korsičeve večinoma zelo izčiščenih in oglatih oblik, brez ročajev, to pomeni, da so predali opremljeni z okovjem, ki se odpre le na rahel pritisk s kolenom, medtem ko imamo roke zasedene ali umazane. Barve so podobne kot pri drugem kuhinjskem pohištvu: svetle, različni odtenki bele z dodatki kovine, lesa ali s temnimi kontrasti. Kuhinjski otok s kuhališčem in napo nad njim osreči vsakega družabnega kuharja, saj ne bo kuhal s hrbtom obrnjen proti družini ali v zaprtem, ozkem prostoru z vrsto omaric pred seboj, ampak se bo med delom pogovarjal z drugimi.