Jagodičevje: Več barvil, več antioksidantov

Jagodičevje: Več barvil, več antioksidantov

V Sloveniji so razmere primerne za gojenje vseh jagodičastih sadnih vrst, tako da lahko tudi na domačih vrtovih pridelamo sadeže s širokim spektrom okusov. Poleg jagod, malin, robid, ribezov, kosmulj, njihovih križancev in ameriških borovnic se ljudje čedalje pogosteje odločijo za manj poznane vrste, ki jih zaradi zdravilnih učinkovin spremlja sloves supersadja.

»Pozdravljam raznovrstnost jagodičja in trž­no naravnane nasade manj poznanih vrst, ki že nastajajo pri nas, vendar menim, da se njihov prehranski pomen pogosto nekritično poudarja, ne da bi ga primerjali s tistim, ki ga imajo naše avtohtone in desetletja gojene sadne vrste. Te so za uživanje večinoma prijetnejše, lahko se jih najemo, saj je pri njih združena prijetna skladnost med sladkorji, sadnimi kislinami, aromo in zdravilnostjo, medtem ko večine manj poznanih ne moremo zaužiti v večjih količinah. Ena od reprezentativnih švicarskih kliničnih raziskav denimo za jagode goji ni mogla potrditi izrednih zdravilnih učinkov. Tako kot se te že tisočletja uporabljajo v kitajski tradicionalni medicini, se v drugih delih sveta uporabljajo sadeži drugih rastlin. Črni ribez, ki poleg fenolov tudi po vsebnosti drugih prehranskih elementov daleč prekaša večino vrtnega jagodičja (po vitaminu C, kaliju, kalciju, mag­neziju, železu), je po teh parametrih tudi nad jagodami goji. Pri teh pa so ugotovili zelo visoke vrednosti kalija, kalcija in železa,« pravi dr. Koronova.

Plodovi primernejši za predelavo

Ker plodov mnogih manj razširjenih vrst jagodičja zaradi okusa skoraj ni mogoče uživati svežih, so primernejši za predelavo. To velja denimo za aronijo, jerebiko in dren. Posušene jagode goji, ki so naprodaj, pred sušenjem namočijo v koncentriran sadni sok, ki jim da sladkobo. Podobno so priprav­ljene posušene ameriške brusnice, ki jih v nasprotju z evropskimi sveže težko uživamo. Tudi sibirske borovnice so precej kisle. Zaradi imena pričakujemo podobnost z okusom borovnic, vendar jih z njimi druži zgolj barva plodov, saj si tudi botanično niso v sorodu. Med jagodičje prav tako prištevamo plodove pri nas razširjenih drena, jerebike, črnega trna in šipka, ki jih prav tako ni mogoče uživati sveže, temveč morajo pred predelavo dolgo, tudi več tednov, odležati. Po drugi strani pa okusne sadeže najdemo med bolj nenavad­nim jagodičjem, npr. pri arktični robidi in šmarni hrušici.

Med manj poznanimi vrstami jagodičja, ki jih ljudje zasadijo na svoje vrtove, dr. Darinka Koron omeni aronijo, goji, sibirsko borovnico in fourberry, selekcijo zlatega ribeza, ki je bil nekdaj bolj poznan kot okrasna rastlina, potem pa so z žlahtnjenjem ustvarili okusne, debele jagode. Vse so grmovnate rast­line, a jih je mogoče gojiti tudi ob opori kot ozko vreteno, tj. v obliki stožčastega, zgoraj ožjega dreveščka. Njihove zahteve glede tal se nekoliko razlikujejo. Večina jagodičastih sadnih vrst raste v srednje kislih tleh (pH od 5,5 do 6,5), razen ameriških borovnic ter ameriških in evropskih brusnic, ki potrebujejo izrazito kislo prst (pH okrog 4,5). V prvo skupino spadata tudi aronija in sibirska borovnica, medtem ko jagodam goji ustrezajo nevtralna do alkalna tla (pribl. pH 7). »Ljudem je večinoma znano, da je treba za borovnice pripraviti kislo rastišče – substrat iz tretjin vrtne zemlje, šote in žaganja iglavcev –, tudi za preostalo jagodičje razen jagod goji pa jim svetujem, da zemlji primešajo nekaj žaganja iglavcev, šote ali pa ga vsaj pognojijo s kislimi dušičnimi gnojil ali veliko humusa (pet let star hlevski gnoj), svetuje sogovornica.

Goji

Goji spada med razhudnikovke. O podobnosti s sorodnikom jajčevcem se lahko prepričamo po vijoličastih cvetovih. Kot sadike te rastline prodajajo dve vrsti, Licium barbarum in Licium chinensis. Prva ima bujnejšo rast in obilneje rodi, pri njej so užitni tudi listi in lub­je koreninic (pri izpuljenih talnih poganjkih). Kitajci pripravljajo listje podobno kot mi špinačo, iz njih kuhajo čaj, medtem ko jagode primešajo k rižu, mesu, v glavnem jih torej predelajo. Za Licium chinensis so značilni šibkejša rast in okusnejši plodovi. Pri nas se pogosteje sadi Licium barbarum. »Treba pa je poudariti, da je pri prodaji sadilnega materiala velika zmešnjava, saj pogosto ni razvidno, za katero vrsto gre, da o sortah sploh ne govorimo,« opozori dr. Koronova.

Ker je rastlina samooplodna, zadostuje, če imamo na vrtu samo eno sadiko. Roditi začne v drugem letu. Lahko jo gojimo kot grmiček, vendar sogovornica zaradi izredno dolgih povešavih poganjkov priporoča oblikovanje drevesca z enim debelcem ob opori. Vejice, ki izraščajo iz njega, z rezjo prikrajšujemo na reznike (dele, na katerih pustimo od tri do pet brstov). Iz njih bodo zrasli dolgi letošnji poganjki, na katerih bodo jeseni dozoreli rdeči plodovi. Nove poganjke, ki med letom množično izraščajo iz tal, redno redčimo. Rastlina je namreč sposobna narediti pravo goščavo, v kateri se zadržuje vlaga in pospešuje širitev pepelaste plesni, na katero je goji zelo občutljiv.

Aronija

Za aronijo so farmacevtske raziskave dokazale veliko zdravilnost. Njeni sadeži imajo od vseh sadnih rastlin največ fenolov. Toliko, da je priporočena količina aronijinega soka omejena največ na 0,3 do 0,5 decilitra na dan, saj so drugače fenoli preveliko breme za želodec. Sok se zato pogosto meša z drugimi ali lahko pa zmrznjene ali posušene plodove vmešamo v jogurte, kosmiče, uporabljajo se tudi za čaj.

Aronija izvira iz Severne Amerike. Poznamo črnoplodno in rdečeplodno različico (Aronia melanocarpa in A. arbutifolia). Obe sta samooplodni in imata zelo lepo raščen grm. Spomladi zadostuje, če do tal izrežemo nekaj starih vej in pregoste enoletne poganjke. Sadeži dozorijo v začetku septembra. Aronijo je mogoče cepiti na jerebiko, s čimer lahko vzgojimo drevesasto obliko.

Sibirske borovnice

Sibirska borovnica (Lonicera kamtschatica) ni v sorodu z borovnico, temveč kovačnikom, ki ga poznamo kot okrasno rastlino. Drugi imeni zanjo sta kosteničevje in majska jagoda, saj njeni modri plodovi dozorijo že maja. Ne rodi obilno. Da bi zagotovili oprašitev, moramo imeti na vrtu vsaj dve različni sorti. Oblika podolgovatih plodov se lahko pri sortah zelo razlikuje; so sladko-grenkega okusa, primerni za predelavo in sveže uživanje. Grmički so pri večini sort visoki okrog pol metra, pri sorti blue velvet pa meter in pol. Vsako leto do tal izrežemo eno ali dve stari veji, ki ju nadomestijo novi poganjki.

Kanadska šmarna hrušica

Kanadska šmarna hrušica (Amelanhier canadensis) se nekoliko razlikuje od naše avtohtone vrste, rastoče na Krasu. Je tudi zelo lepa okrasna rastlina. Njeni drobni, okusni plodovi spadajo med pečkato sadje. V nasadih so šmarne hrušice pretežno v obliki grmov, mogoče pa jih je gojiti tudi kot drevesca. Sort­ni izbor je pri nas za zdaj še skromen.

Ameriške in evropske brusnice

Zdravstvena učinkovitost ameriških brusnic (Vaccinium macrocarpon), ki lajša težave s sečili, je povsem primerljiva z evropskimi brusnicami (Vaccinium vitis idaea). Slednje v nekaterih evropskih državah gojijo v nasadih, kjer rastejo kot 30 do 40 cm visoki grmički. Ameriške brusnice, ki imajo precej debelejše plodove, pa dosežejo v višino od 10 do 15 cm in se zelo hitro širijo po površini, zato niso primerne za gojenje v loncih. V Severni Ameriki nasade, ki so videti kot travnik, vsakih nekaj let pokosijo. Obe vrsti brusnic potrebujeta kislo rastišče.

Arktične robide

Zanimiva rastlina je tudi arktična robida (Rubus arctica). Avtohtono raste v tundri severne poloble; selekcionirane sorte v Skandinaviji gojijo v nasadih podobno kot pri nas jagode. Rodijo na nizkih enoletnih poganjkih, ki sežejo do 15 cm v višino. Ko odrodijo, se posušijo, naslednjo pomlad pa na novo poženejo. Pozimi je njihovo rozetasto steblo zelo podobno gozdnim jagodam, tako da jih skoraj ni mogoče ločiti med seboj. Cvetijo svetlo rožnato in imajo okusne lososovo oranžne plodove. Primerne so tudi za gojenje v loncih in šotnih vrečah.

Dren, rakitovec, jerebika, šisandra

Plodovi drena (Cornus mas), namenjenega za gojenje v nasadih, so veliko debelejši od drnulj, ki pri nas rastejo na divjem drenu. V Avstriji in Bolgariji so selekcionirali sorte z zelo dobrimi, tudi do štiri centimetre dolgimi plodovi (jolico, schönbrun). Drnulje so primerne za predelavo v marmelade, sok in žganje.

Rakitovec (Hippophae rhamnoides) je severnoevropska rastlina, listopadna oljčevka, katere kisli rumeni do oranžni jesenski plodovi so primerni za predelavo. Uporablja se tudi kot okrasna rastlina. Ker se agresivno razrašča, je zelo uporaben za utrjevanje sipin. Če hočemo plodove, potrebujemo tako moške kot ženske rastline.

Na Slovaškem so razvili nekaj sort jerebike (Sorbus aucuparia), ki jih v nasadih gojijo za predelavo (marmelada).

Iz kitajske tradicionalne medicine je znana tudi šisandra (Schisandra chinensis). Visoka vzpenjavka ima rdeče kislo-sladko-grenke, prav nič slastne jagode, ki se uživajo surove ali posušene, za čaj se uporabljajo posušeni listi.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE