Pri nas rastejo maline (rastlini pravilno rečemo malinjak) avtohtono ali samoniklo po svetlih gozdovih in zaraščajočih se gozdnih posekah vse do nadmorske višine 1200 met­rov. Ponekod je poleti nabiranje sočnih sadežev skoraj tako priljubljeno kot nabiranje borovnic. Seveda pa je za večino pot v gozd predolga in prenaporna, zato je precej bolj praktično, če rastejo maline na domačem vrtu. Maline imajo veliko prednost. Niso tako zelo odvisne od vremena kot marsikatera druga sadna vrta. Dobro obrodijo tudi v letih s pozno pomladansko slano in v deževnih letih. Sladke in sočne sadeže ponudijo tudi na visokogorskih legah.

Lega in tla

Malinjak (Rubus idaeus) ima rad svetlo senco in ne prevročo lego. Zmeren veter mu ne škoduje, močan pa lahko poškoduje rozge. Najbolje je, da posnemamo razmere z naravnega rastišča. Tla naj bodo odcedna, rahlo kisla in humozna. Med rastjo potrebuje malinov nasad precej vode, zato moramo peščena tla pred sajenjem popolnoma spremeniti. Obogatiti jih moramo z večjo količino komposta ali dobro preperelega hlevskega gnoja (10 kg na kvadratni meter). V srednje težkih vrtnih tleh zadostuje polovična količina. Težka tla za gojenje malin niso primerna, v njih se rade pojavljajo različne glivične bolez­ni, med katerimi je najbolj nevarna malinova sušica. Izogibati se je treba tal, v katerih lahko pozimi zastaja voda. Če vseeno želimo gojiti maline, oblikujemo dvignjeno gredo, visoko vsaj dobrega pol metra. Pred sajen­jem površino prekopljemo in odstranimo vse korenike večletnih plevelov.

Opora

Malinjak požene rozge, ki so visoke tudi dva metra in več. Spomladi jih sicer skrajšamo na dober meter in pol, a kljub temu brez opore ne gre. Na začetku in koncu vrste namestimo opornik (lesen ali betonski, debeline 7–10 cm, višina, ki gleda iz tal, 1,5 metra). Na oba stebra namestimo po eno prečno lato na vsaki višini (na 50 do 70 cm in 130 do 150 cm). Služile bodo kot nosilec za žice. Na vsako pritrdimo po dve žici, ki sta med seboj oddaljeni za okoli 15 cm. Med ta dva para žic med rastjo usmerjamo rozge, privezovanje ni potrebno. Če hočemo, da so letošnje rozge ločene od lanskih, povečamo razmik med dvema paroma žic na 45 cm. Lahko pa namestimo na začetek in konec vrste po dva opornika, ki sta med seboj oddaljena za okoli 45 cm. Na opornika namestimo žico na enakih višinah kot pri prejšnjem načinu. Lanske rozge privežemo na eno stran, letošnje pa na drugo stran žic. Po obiranju lanske rozge pri tleh izrežemo in tako naredimo prostor za rozge, ki bodo zrastle naslednje leto.

Sajenje

Tla pognojimo z zrelim kompostom in preperelim hlevskim gnojem že dosti pred sajenjem. Če tega nismo storili, imamo še čas ob sajenju. Najbolj preprosto je, da izkopljemo četrt metra globoke in slabega pol metra široke jarke. Na dno jarka razporedimo organsko gnojilo. Nekoliko ga poteptamo in zagrnemo s prstjo. V jarek potrosimo tudi dobrega četrt kilograma mineralnega gnojila na pet tekočih metrov. Izberemo sadjarsko gnojilo, ki vsebuje zelo malo dušika in je bogato s fosforjem in kalijem. V vrtnih centrih kupimo rastline v loncih. Čas sajenja teh sadik ni pomemben, sadimo lahko tudi zdaj. Pomembno je, da niso posajene globlje, kot so rastle v loncu. Razdalja med rastlinami v vrsti naj bo okoli pol metra, med vrstami pa slaba dva metra. Če sadimo pomladi, ko roz­ge še ne odganjajo, jih skrajšamo na 30 cm. Pri kupljenih sadikah krajšanje navadno ni potrebno, saj rozge skoraj nikoli niso daljše od 30 cm.

Voda

Maline so velik porabnik vode. Ker imajo plitev koreninski sistem, vode ne morejo črpati iz globljih plasti. Največ je potrebujejo spomladi in poleti, v času, ko rozge hitro rastejo in se tudi oblikujejo in rastejo plodovi. Ker pa na zalivanje iz vodovoda v času suše ne moremo računati, lahko največ storimo z dobro pripravo tal pred sajenem in s primerno oskrbo. Če so tla bogata s kompostom, sušna obdobja rastline manj prizadenejo. Skrbimo, da niso zapleveljena, zaradi česar bi po nepotrebnem izgubljala vodo. Tla vsako pomlad ali jesen obogatimo s plastjo komposta. Zastiramo (pokrivamo) jih z mlado pokošeno in posušeno travo. Kritična sušna obdobja lahko uspešno premagamo s shran­jeno deževnico.

Listna bledica

Rastline, ki rastejo na apnenih tleh, pogosto trpijo zaradi pojava listne bledice. Ni je težko opaziti. Listi vse bolj bledijo, zelena barva izginja, obdržijo jo samo še listne žile. Težave začasno rešujemo s škropljenjem rastlin (t. i. gnojenje skozi list) z železovimi gnojili v tedenskih presledkih. Železo v obliki kelatov potrosimo po tleh pred dežjem ali pa tla po gnojenju dobro zalijemo.

Rez

Maline obrodijo na lanskih rozgah. Najbolj kakovostni rodni brsti so nameščeni nekje na sredini rozg. Mlade, ki so letos pognale iz tal, bodo rodile prihodnje leto. Izjema so dvakrat rodne maline. Te obrodijo poleti glavni pridelek na lanskih rozgah, nato pa septembra in oktobra še nekaj malega na letošnjih. Vse lanske rozge po obiranju porežemo pri tleh, letošnjih pa ne odstranimo niti pri dvakrat rodnih malinah. Te bodo nasled­nje leto dale glavni pridelek. Odstranimo le morebitne čezmerne letošnje rozge, to je tiste, ki silijo več kot 20 cm iz osnovne vrste. Vsaka mora imeti najmanj 5 do 7 cm prostora. Spomladi pred brstenjem lanske rozge prikrajšamo na dolžino 1,5 do 1,8 metra.

Gnojenje

Vsako pomlad ali jesen tla pokrijemo z domačim kompostom, za večji in bolj zdrav pridelek pa lahko dodajamo vulkanski prah. Ta ni gnojilo, ampak je odličen mineralni dodatek, ki je nastal z mletjem vulkanskih kamnin. Uporaba mineralnih gnojil ni nujna, lahko pa z njimi gnojimo spomladi pred brstenjem in še enkrat sredi pomladi. Na voljo so odlična organska gnojila v obliki briketov, ki lahko povsem nadomestijo mineralna gnojila.

Bolezni

Maline so dovzetne za kar nekaj bolezni, najbolj nevarna je malinova sušica, ki povz­roča odmiranje lubja in propadanje rozg. Na domačem vrtu ne segamo po kemičnih pripravkih, saj lahko maline uspešno pridelujemo brez njih. Sušica se pojavi v zanemarjenih in pregostih nasadih, po vrtovih skoraj ne. Pomembno je, da med rastjo odstranjujemo plevel in odvečne mlade rozge. Tla morajo biti pokrita ali s travo ali s kompostom, da se ne izsušijo. Zračne in dobro oskrbovane rozge niso v nevarnosti. Maline so dovzetne tudi za nekatera virusna obolenja. Pomembno je, da domači nasad oblikujemo z zdravimi rastlinami. Žlahtnitelji so vzgojili sorte, ki so odporne proti posameznim virusom. Najvarnejše so v sadjarski trgovini ali vrtnem centru kupljene rastline. Če pa jih prinesemo z drugega vrta, je pomembno, da so listi normalno zeleni in zdravi.

Sorte

Večina sort začne zoreti v juliju. Poznamo tudi sorte, ki obrodijo jeseni, nekatere pa rodijo »ves čas«, od poletja do pozne jeseni. To so dvakrat rodne maline. Glavni pridelek poleti dozori na lanskih rozgah, jeseni pa obrodijo že letošnje (drugo leto poleti poberemo glavni pridelek). Plodovi zorijo postopoma, zorenje posamezne sorte traja tri tedne in več.