Marelica je žlahten sadež sadne vrste Prunus armeniaca L. Pridelujemo jo zaradi užit­nih plodov, na Kitajskem pa nekatere sorte gojijo tudi zaradi užitnih semen. Največ marelic pridelajo v Turčiji, Iranu in Italiji. V plodovih je največ vode, sledijo ogljikovi hidrati in organske kisline. Sestava plodov je odvisna od sorte, zrelosti, okoljskih in rastnih razmer ter vitalnosti rastline. Plodovi, največ pa kožica, vsebujejo različne za zdravje koristne snovi, kot so vitamini, fenoli in karotenoidi, ki značilno določajo tudi okus, barvo in hranilno vrednost plodov. Znotraj ploda je koščica z enim semenom, zato sadno vrsto uvrščamo v skupino koščičarjev.

Največ plodov se predela v marmelade, kompote, žganja ali se posuši in porabi kot suho sadje. Postopki predelave sicer podaljšajo užitnost sadja oz. nam omogočijo uživanje plodov v daljšem časovnem obdobju, hkrati pa se marsikatera zdravju koristna učinkovina izgubi. Človeški organizem ni sposoben sinteze vitamina A, zato je pomemben vsakodnevni vnos, ki lahko zmanjša pojavnost rakavih in drugih obolenj. Plodovi marelice vsebujejo veliko karotenoidov, od tega največ betakarotena, ki je predstopnja vitamina A. S postopki predelave se vsebnost karotenoidov precej zmanjša, zato je toliko vrednejše uživanje svežih plodov vsaj v tistem obdobju, ko marelice zorijo.

Najboljši učinek za ohranjanje zdravja ima pridelava marelic na domačem vrtu, in to z več vidikov: kot rekreacija pri sajenju in oskrbi rastlin, užitek ob spremljanju raz­voja rastlin in končno okus zrelih plodov v ustih. Na domačem vrtu lahko plodove obiramo postopoma, kar pomeni, le toliko, kolikor jih bomo sproti porabili, in le zrele, saj imajo največjo hranilno vrednost pred kratkim obrani in zreli plodovi. Najboljšega okusa in arome so plodovi, ki so dozoreli na drevesu.

Okoljske razmere

Posebnost marelice kot sadne vrste je, da uspeva na velikem pasu od Sibirije do subtropskih predelov severne Afrike in od puščav osrednje Azije do vlažnih območij Kitajske in Japonske, kljub temu pa je prilagodljivost sadne vrste na okoljske razmere zelo slaba. Nastanek marelice je vezan na pet geografsko ločenih območij, popolnoma različnih glede okoljskih razmer, zato se pomembno razlikujejo tudi lastnosti plodov iz teh skupin. Sorte so prilagojene le na okoljske razmere območja, v katerem so nastale. Ena od teh skupin je evropska. Mesto nastanka je marelici vtisnilo globok pečat. V vsakem od teh območij je običajno razširjeno in gospodarsko pomembnih majhno število sort ali celo samo ena, dobro prilagojena na dane okoljske razmere.

Okoljske razmere, ki najbolj ustrezajo marelici, so: hladne zime, hiter prehod iz zime v pomlad s čim manjšimi temperaturnimi nihanji, majhna količina padavin (manj kot 500 mm na leto) in vroča poletja. Okoljske razmere v Sloveniji ji ne ustrezajo najbolj, kar je povezano tudi s številnimi težavami, s katerimi se srečujemo pri tej sadni vrsti.

Sorte

Večina sort marelice zori v julija, s sodobnimi sortami pa se je obdobje zorenja precej razširilo. Zgodnje sorte zorijo že v začetku junija (aurora), nekatere pozne pa šele avgusta. Te v Sloveniji šele preizkušamo.

Gre za del strokovne naloge Posebno preizkušanje sort sadnih rastlin, v okviru katere se posadijo zanimive sorte in podlage in potem spremljajo v poskusnih nasadih vsaj tri leta polne rodnosti. Na podlagi rezultatov preizkušanja strokovnjaki pripravijo poročilo in priporočilo, katere sorte lahko v slovenskih okoljskih razmerah gojimo brez večjih tveganj. Priporočilo vsaka štiri leta izide v publikaciji Sadni izbor za Slovenijo. V obdobju od leta 1995 do danes je bilo v preizkušanje vključenih 30 sort marelice in 13 podlag za marelico. Ugotovljeno je bilo, da so za gojenje pri nas primerne le nekatere. Po Sadnem izboru za Slovenijo 2010 je priporočenih osem sort.

Namen porabe (sveža poraba ali predelava) določa tudi lastnosti plodov določene sorte. Za predelavo je pogosto bolje, da so plodovi drobnejši (npr. za cmoke) in brez rdečih odtenkov na kožici ali v mesu, saj bo npr. marmelada potem lepe oranžnorumene barve. Plodovi sort, namenjenih za predelavo, so običajno rumene ali oranžnorumene barve (npr. san castrese), tisti za svežo porabo pa kupce privabljajo tudi s privlačnim videzom in so navadno večji ter bolj obarvani (harcot).

Marelica je sadna vrsta, ki cveti zelo zgodaj, takrat, ko je nevarnost pozebe še zelo velika. Priporočljivo je izbrati sorto, ki pozno odganja in cveti, da se čimbolj izognemo nevarnosti pozebe. Med sortami, ki so doseg­ljive v Sloveniji, cvetijo pozno: orangered (zori junija), harcot (zori julija), bergeron (zori julija) in ogrska (zori julija).

Večina sort marelice je samooplodnih, nekatere novejše pa so samoneoplodne. Pred nakupom je zato priporočljivo pridobiti informacije, ali moramo v bližino posaditi še eno drevo druge sorte, ki bo zagotavljalo pelod za normalen pridelek.

Sadike

Drevesa marelice so sestavljena iz dveh gensko različnih delov: sorta je cepljena na podlago. Sorta predstavlja rastlino s točno določenimi lastnostmi. To so pomološke lastnosti (npr. velikost, barva, okus plodu), fenološke lastnosti (npr. čas cvetenja in zorenja), lastnosti rasti (bujna ali šibka rast) ali občutljivost za bolezni in škodljivce. Podlaga je druga rastlina, ki drevesu tvori korenine in del debla. Običajno je kot podlago mogoče uporabiti isto ali sorodno sadno vrsto. Kot podlaga za marelico (Prunus armeniaca) se lahko uporabljajo marelica, sliva (Prunus domestica) in mirabolana (Prunus cerasifera).

V slovenskih sadnih drevesnicah je mogoče kupiti sadike sort: harcot, holdrich, ogrska, orange red, hargrand, bergeron, san castrese, pisana, vitillo in perla, cepljene na dve podlagi: sejanec mirabolane ali vegetativno podlago mirabolana 29 C (obe Prunus cerasifera). V naših razmerah preizkušeni podlagi z dobrimi rezultati sta tudi torinel in tetra (obe Prunus domestica). Drevo iste sorte marelice bo na podlagi 29 C nekoliko manjše in primernejše za sušna in apnena tla kot na podlagi sejanca marelice.

Sajenje

Primerna lega na vrtu je v zavetju hiše ob steni, primerna gojitvena oblika pa palmeta. Tla, kamor nameravamo saditi marelico, naj bodo globoka, zračna in odcedna, z veliko vsebnostjo organske snovi. Priporočljivo je, da sajenje opravimo jeseni. Ponudba sadik oz. kombinacij sorte in podlage je takrat največja, sadika po sajenju ne bo trpela suše in se bo do pomladi že dobro ukoreninila. Sadike marelice ponujajo sadne drevesnice in specializirane prodajalne, prodaja steče v začetku novembra. Sadiko posadimo tako globoko, kot je bila posajena v drevesnici, oziroma tako, da bo cepljeno mesto 10 cm nad tlemi.

Oskrba

Marelico režemo poleti, po obiranju. Rane se poleti hitreje celijo, kljub temu pa jih je treba zamazati, saj so vstopna mesta povzročiteljev bolezni. Pri rezi izrežemo bohotivke, stare ali posušene poganjke in mladike, ki rastejo v notranjost krošnje. Priporočljivo je upogibanje poganjkov. Če izrežemo vejo, ki se je posušila, moramo škarje razkužiti.

Beljenje debel in vej je star tehnološki ukrep, zelo uporaben in priporočljiv tudi v današnjem času. Uporabljamo ga za preprečevanje prezgodnjega odganjanja spomladi (bela barva odbija svetlobo in tako zmanjšuje segrevanje rastline) in za zatiranje bolezni, saj z beljenjem razkužujemo rane – razpoke na skorji.

Prva leta po sajenju tla pod drevesno krošnjo plitko okopavamo, da zatremo rast travam in plevelom, ali pokrijemo tla z zastirko, če nimamo težav z voluharjem.

Bolezni

Pridelavo marelice ogroža več bolezni, med katerimi je zelo nevarna cvetna gniloba (Monilia laxa). Gliva povzroča propad cvetov in sušenje okuženih vejic ob deževnih dneh v času cvetenja. Pri marelici, ki je za bolezen še posebno občutljiva, se posušijo tudi poganjki ali veje. Če je drevo posajeno in oblikovano tako, da dež ne pada neposredno nanj, se je mogoče škropljenju izogniti, sicer pa je v deževnih letih potrebno škrop­ljenje v cvet.

Okužene vejice, ki jih prepoznamo po tem, da listi venijo, čimprej izrežemo, da preprečimo širjenje bolezni. Za preprečevanje te bolezni je pomembno redno odstranjevanje mumificiranih plodov, tj. plodov, ki so na drevesu zgnili zaradi okužbe s sadno gnilobo in se tam posušili. Mumije so žive tvorbe, ki v naslednjem letu okužujejo cvetove (povzročajo cvetno gnilobo) in plodove (povzročajo sadno gnilobo).

Glavna virusna bolezen, ki okužuje marelice pri nas, je šarka. Okužena drevesa prepoznamo po obročkastih vzorcih na listih. Plodovi z okuženih dreves so drobni in slabega okusa, na koščicah pa so svetli obročki. Bolezni ni mogoče zdraviti, okužena drevesa je priporočljivo čimprej odstraniti zaradi omejevanja širjenja okužbe. Marelice so zelo občutljive tudi za leptonekrozo, bolezen, ki jo povzroča fitoplazma ESFY.

Nenadno odmiranje posameznih vej ali celih dreves marelice je v naših okoljskih razmerah pogosto. Pojavu pravimo kap ali apopleksija marelic. Povzroča ga kombinacija stresa zaradi neugodnih okoljskih razmer ter okužb z različnimi povzročitelji bolezni.

Marelica je sadna vrsta za optimiste. Kljub vsem mogočim težavam, ki jo lahko prizadenejo, nam bo dajala veliko zadovoljstva. Če se zgodi, da se zaradi različnih razlogov posuši, je vredno poskusiti znova.