V sodobnih kuhinjah se za vidne površine najpogosteje uporabljajo mediapanske (MDF) plošče, ki so lakirane v mat, polmat ali visoki sijaj. Poleg mediapanskih plošč se v srednje- in nižjecenovnih razredih uporablja iveral (melamin), pri dražjih furnirana iverna plošča, pri kuhinjah najvišjega cenovnega razreda pa steklo in masivni les (sestavljen iz trislojnih mizarskih plošč, ki so odporne proti zvijanju), nekateri proizvajalci pa ponujajo tudi površine iz kam­na in raznih umetnih mas. Za notranjost se večinoma uporablja iveral, pri kuhinjah najvišjega cenovnega razreda pa tudi furnirana iverna plošča ali celo masiva.
Po besedah Janeza Zupanca iz Mizarstva Zupanc so glavna prednost mediapanskih plošč nevidni robovi, ker ploščam v surovem stanju strojno obdelajo robove, nato pa jih lakirajo, tako da ni vidnega spoja. Te plošče se uporabljajo zlasti za ličnice in vid­ne stranice, pri katerih ni velike nevarnosti, da bi ploščo oziroma lak poškodovali s kakšnim ostrim predmetom.

Iveral oz. melaminske (oplemenitene iverne plošče) plošče so lahko v enobarvnih ali lesnih dekorjih. Po Zupančevih besedah gre za plošče, ki so obložene z melaminsko folijo in se uporabljajo za ličnice in vidne stranice, zaradi nizke cene pa tudi za notran­je elemente. Prednost iverala je v veliki izbiri vzorcev, obstaja v enakih dekorjih kot ultrapas, primeren je tudi za pulte in mize, tako da je možnosti kombinacij zelo veliko. Robovi so pri iveralu vidni, saj so oblepljeni z ABS-robom, ki pa je po besedah sogovornika kakovosten in obstojen.

»Pri furnirju oz. furnirani iverni plošči je furnir (masivni listič) prešan na iverico, tako da je na površini naravni les. Z mat lakiranjem lahko učinek naravnega lesa še poudarimo. Na izbiro so le furnirji pravega lesa,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da se ta material večinoma uporablja za vidne stranica, vratca in predale. Vse kuhinje iz furnirja so pravzaprav unikatne, saj v naravi ne obstajata dva enaka vzorca.

Kuhinje s steklenimi ličnicami še niso postale množične, zlasti zaradi višje cene. Steklo je preprosto za čiščenje, videz takšne kuhinje pa je zelo eleganten in izčiščen. Steklene ličnice so po Zupančevih besedah težje od prej naštetih materialov, vendar s kakovostnimi mehanizmi to ne sme biti težava.

Masivni les oz. trislojne mizarske plošče, ki so primerne za pohištvo, se uporabljajo pri kuhinjah najvišjega cenovnega razreda in rustikalnih, pri katerih so iz masive običajno izdelani okvirji ličnic, ponekod pa tudi polnila. Po besedah Irene Cankar iz podjetja Mlinar + Mlinar masivni les diha, zato je nekoliko manj primeren za kuhinje, pa tudi zaradi čiščenja je pomembno, da so zunanje površine čim bolj gladke.

Visoki sijaj

Še vedno je veliko kuhinj v visokem sijaju, pogosto v beli barvi, seveda pa so na voljo tudi številni drugi odtenki. Mnenja o tem zaključnem sloju so različna, od tega, da gre za modno muho, do tega, da z njim ustvarjamo minimalistični videz. A kot opozori Zupanc, obstajajo različne vrste materialov s takšno obdelavo. Najkakovostnejši in najdražji je mediapan, lakiran na visoki sijaj. Pri tem pet do šest nanosov laka dodatno polirajo, da dosežejo visoki sijaj. Plošče so brez vidnih robov in preproste za čiščenje, prstni odtisi pa se skoraj ne poznajo. Drugi tip visokega sijaja so akrilne plošče, ki jih razrežejo in nanje dodatno nalepijo robove. Ti so minimalno vidni, prav tako prstni odtisi, cena pa je dokaj ugodna, pojasnjuje Zupanc. Tretja možnost so folije v visokem sijaju. Tudi pri teh robovi elementa niso popolnoma enotni s površino. Za vse pa velja, da je takšna površina preprosta za čiščenje, to pomeni, da jo pobrišemo z vlažno krpo in blagim čistilom.

Delovni pulti

Pri materialih za delovne pulte imamo kar nekaj izbire. Pri tem je treba upoštevati, da je to najbolj obremenjen del kuhinje. Cenovno najbolj ugodni so laminati. To je iverna plošča, na katero je prilepljena plast umetnega materiala. Novejši so že zelo odporni, vseeno pa dokaj občutljivi za mehanske poškodbe. Njihova prednost je, da jih je mogoče izvesti tudi v večji debelini, do šest centimetrov.

Po besedah sogovornikov se v zadnjem času povečuje povpraševanje po kamnu, umetnem in naravnem, saj si ljudje želijo zares kakovostno delovno površino, odporno proti udarcem in visoki temperaturi, površino, ki ne vpija tekočin.

Naravni kamen je navadno granit, ker je trden, odporen in se ne obarva. Umetni so kompozit iz mletih kamnin in umetnih smol. Naravni kamen prepoznamo po tipičnem videzu (granit je zrnat), medtem ko so umetni lahko popolnoma enobarvni.

Za delovne pulte se uporabljajo tudi umet­ni kompoziti, ki jih poznamo pod različnimi imeni, na primer kerrock, corian. To je antibakterijski in neporozen material, odporen proti udarcem, ni pa odporen proti vročini in ga lahko z odloženo vročo posodo poškodujemo. Umetni kompozit se da odlično oblikovati, saj omogoča brezšivne prehode pulta v kotih, prehod med pultom in oblogo stene, iz njega je mogoče izdelati integrirana pomivalna korita.

Marsikdo si omisli tudi masivni delovni pult. Ta da prostoru pridih domačnosti, moramo pa vedeti, da se bodo na njem poznali madeži in praske, le da bodo manj moteči kot pri drugih materialih. Masivne delovne pulte je treba redno brusiti in oljiti. Pomembna pa je tudi izbira lesa, vsak nam­reč ni primeren. Nekatere vrste ob stiku z olji, vlago ali nekaterimi živili začnejo izločati smole. Najbolj pogosto se uporabljajo bukovi in brezovi lepljenci, v zadnjem času tudi bambus.

Za delovni pult je primerno tudi steklo, ki je higienično in lepo na pogled, a pri njem ne glede na stopnjo odpornosti vedno obstaja nevarnost, da poči. Bolj profesionalen ali industrijski videz kuhinje pa je mogoče doseči z delovno površino iz inoksa, ki je odporen proti poškodbam in vročini, preprost za vzdrževanje, a bodo na njem sčasoma vidne posledice uporabe, prav tako sledi vodnega kamna ali prstnih odtisov. Iz njega sta tudi vgrajeno korito in kuhališče.

Vodila in ročaji

Med najpomembnejše elemente v kuhinji, ko govorimo o kakovosti materialov, zagotovo spadajo vodila. Že nekaj časa je uveljavljen trend kuhinj brez ročajev oz. ročajev, ki so vgrajeni v vratca elementov. Zaradi tega so vse bolj razširjeni tudi sistemi odpiranja na potisk. Na splošno velja, da morajo biti vodila, kot poudarjajo v podjetju Alples, čim boljše kakovosti, pomembno je mehko zapiranje, da se izognemo nepotrebnemu hrupu, prav tako morajo imeti polni izvlek, ki omogoči pregled nad vsebino v predalu. Predali so skupaj z vsebino lahko precej težki, zato so pomembni tudi blažilci, ki preprečijo hitro zapiranje. Za vratca visečih omaric so na izbiro razni dvižni mehanizmi, ki olajšajo odpiranje, še pravijo v podjetju Alples. Kuhinjske omarice imajo lahko osvetljeno notranjost, običajno pa je osvetlitev vgrajena v dno visečih omaric, s svetili pa so opremljena tudi podnožja.

Stenska obloga nad delovno površino

Še pred nekaj leti so bile obvezna stenska obloga nad delovnim pultom keramične ploščice. Zdaj se še vedno uporabljajo, a marsikdo raje izbere kakšno drugo rešitev, zlasti zaradi čiščenja. Fuge med ploščicami namreč vpijejo maščobo, kar oteži čiščenje. Pri fugiranju je zato po besedah Primoža Petriča iz podjetja Pobles bolje uporabiti epoksi maso, ki ni vpojna. Vse pogosteje pa keramične ploščice nadomešča stenska obloga, ki je iz istega materiala kot pult. Torej, če je pult iz ultrapasa, je tudi stenska obloga iz njega, če je pult iz kamna, se tudi na steno položi kamen. Veliko strank, pravi sogovornik, pa se odloči za barvano kaljeno steklo, ki je preprosto za čiščenje in vzdrževanje, hkrati pa omogoča izbiro različnih barv in potiskov.

Večina materialov je, kot pravijo v podjetju Alples, ob običajni uporabi dovolj obstojna, da bo vzdržala kar nekaj časa. A niso pomembni le materiali, ampak tudi kakovost izdelave ter spoji, robovi in lepila, uporabljena pri izdelavi.