Tloris prostora je povezan tudi s trendi, ki narekujejo, da je bivalni prostor odprt, združen z jedilnico in dnevno sobo. Postavitev kuhinje je zato bolj odprta, prehodna in zračna. Vse pogosteje vključuje tudi delovni otok, pult za hitre prigrizke in veliko delovnih površin.

Delovni trikotnik

Pristop pri razporeditvi kuhinjskih elementov naj bi bil vedno funkcionalno optimalen in ambientalno prijazen. Kuhinjo bi morali načrtovati po tako imenovanih delovnih centrih: shranjevanje živil, priprava živil, kuhanje in peka, shranjevanje kuhinjske posode in pripomočkov ter čiščenje posode. Ti delovni centri naj bodo organizirani v enakem zaporedju, kot teče postopek priprave hrane. Osnovno izhodišče za dober kuhinjski načrt, kot pravijo v podjetju Alples, je tako imenovani delovni trikotnik, za katerega velja, da vsota razdalj med tremi glavnimi delovnimi centri (v vrstnem redu hladilnik, pomivalno korito, kuhalna plošča) ne znaša več kot 6,6 metra.

Osnovno vodilo je kuhanje

Pravilen vrstni red postavitve kuhinjskih elementov in gospodinjskih aparatov je po besedah Irene Cankar iz podjetja Mlinar + Mlinar popolnoma preprost, a ga kljub temu kupci in tudi nevešči prodajalci premalokrat upoštevajo. »Izhajamo iz dejstva, da v kuhinji kuhamo. Osnovna formula je preprosta: hrano vzamemo iz shrambe/hladilnika, jo očistimo, pripravimo, skuhamo in serviramo. Mimogrede, te formule smo se v starem izobraževalnem sistemu naučili pri pouku gospodinjstva v osnovni šoli,« pojasni sogovornica in doda, da iz tega logično sledi, da so prvi v nizu hladilnik in shranjevalna omara ali predali, v katere pospravimo živila. Temu sledita pomivalni stroj in omarica s koritom, pod katero je umeščen sistem za ločevanje odpadkov, kar uporabljamo tudi po tem, ko smo kosilo ali večerjo že pojedli. Nato Cankarjeva navede glavno delovno površino, na kateri hrano pripravljamo, kuhalno ploščo in servirni prostor. Pod zadnjimi tremi enotami (priprava, toplotna obdelava, serviranje) naj bi bili umeščeni predali, ki morajo biti smiselno urejeni in različnih velikosti. V njih potrebujemo primeren prostor za posodo, steklenice, kuhalno orodje, jedilni pribor, male gospodinjske aparate, pripomočke za peko, začimbe in še kaj, kar je nepogrešljivo pri kuhanju. Če kuhinja nima zgornjih omaric, kar je, kot opaža sogovornica, zadnja leta precej pogosto, moramo v predalih predvideti prostor tudi za krožnike, kozarce, skodelice. Nad kuhalno ploščo je običajno napa, ki odvaja paro in maščobe, nekje na robu pa naj bo prostor za pečico v visoki omari, nad njo pa je lahko še parna ali mikrovalovna pečica.

»Princip funkcionalne postavitve kuhinje je teoretično res zelo preprost, v praksi pa je stvar malce bolj zapletena in zahteva strokovnejši pristop glede na dani prostor. V njem so vratne in okenske odprtine, stene so neustrezne dolžine, velikokrat nas omejujejo razni dimniki, neprimerno so razporejene tudi inštalacije,« ugotavlja sogovornica, prepričana, da se da s pravim pristopom v načrtovanju veliko teh zadreg odpraviti in zagotoviti vse potrebno za funkcionalno opremljeno kuhinjo.

Zakonodaja s področja načrtovanja stanovanj določa, kot pravijo v podjetju Alples, da naj bi imelo stanovanje za dva člana gospodinjstva prostor za kuhinjo, ki je skupno dolga minimalno tri metre. Za vsakega dodatnega člana tej dolžini prištejemo še 0,40 metra. V kuhinji, kot še pravijo, potrebujemo vsaj 60 cm za postavitev hladilnika in 60 cm delovne plošče za vgradnjo kuhalne plošče. »Korito in kuhalna plošča naj bi bila odmak­njena od stene ali visokega elementa najmanj 30 cm. Osrednja delovna površina pa naj bi bila dolga vsaj 80 cm,« odgovarjajo na vprašanje, koliko delovne površine potrebujemo za nemoteno pripravo hrane.

In kako je v praksi? »V funkcionalno oprem­ljeni kuhinji potrebujemo na pultu tri proste površine. Prva je tik ob hladilniku ali shrambi in je namenjena za odlaganje hrane. Če smo v stiski s prostorom, je lahko zelo majhna. Druga je glavna delovna površina, ki mora biti med koritom in kuhalno ploščo, tretja pa je servirna površina na drugi strani kuhalne plošče,« odgovarja Cankarjeva in ponazori s konkretnim primerom kuhanja, s pripravo dunajskih zrezkov.

»Za pripravo te jedi potrebujemo desko za rezanje in tri krožnike, na katerih so moka, jajca in drobtine. Vsakemu je takoj jasno, koliko prostora bomo potrebovali na glavni delovni površini – to je približno 80 do 90 centimetrov,« pojasnjuje sogovornica in dodaja, da bo v manjših kuhinjah ta prostor seveda manjši, v večjih kuhinjah pa je lahko tudi več­ji, vendar naj ne presega 120 centimetrov. In ta delovna površina, poudarja, mora biti med koritom in kuhalno ploščo. Na drugo stran kuhalne plošče postavimo še en krožnik, na katerega odlagamo pečeno meso, in za ta krožnik potrebujemo vsaj 30 centimetrov, to pa je servirna površina. Če imamo dovolj prostora, so po besedah sogovornice dobrodošle še površine, na katerih so mali kuhinjski aparati, prav tako je večja delovna površina dobrodošla pri peki.

Višino kuhinjskih elementov je najbolje prilagoditi višini uporabnika. Kot pravijo v podjetju Alples, imajo v svoji ponudbi dve višini podnožja, in sicer 10 in 15 cm. To pomeni, da je končna višina delovnega pulta 86 ali 91 cm.

Višina delovne površine za ljudi, ki denimo uporabljajo invalidski voziček, je nižja. Zaželen je čim nižji položaj, seveda pa je odvisno predvsem od tipa invalidskega vozička. Primerna višina je od 70 do 85 cm, še pojasnjujejo v podjetju.

Čeprav v sodobnih kuhinjah prevladujejo visoke vgradne omare, ki se zlijejo s steno in v katerih je prostor za vgradne gospodinjske aparate in shranjevanje, se je še vedno mogoče odločiti za klasične zgornje omarice. V tem primeru se priporoča, da so nameščene vsaj 50 cm nad višino delovne plošče. Kuhinjska napa mora biti postavljena nekoliko više, minimalno 65 cm nad delovno ploščo, pri plinskem kuhališču pa 75 cm.

Delovni otok za večje prostore

Kuhinja z delovnim otokom je primerna za večje prostore, zlasti v stanovanjih, kjer je zamišljena kot del večjega bivalnega prostora. Pri načrtovanju je treba upoštevati minimalne razdalje med elementi in drugimi objekti, da zagotovimo nemoteno uporabo kuhinje.

Po besedah Irene Cankar nam otok v primerni velikosti zagotavlja več delovne površine, ki jo lahko uporabljamo z vseh strani, kar je zelo dobrodošlo, če pri delu sodeluje več članov družine.

Kako velik bo delovni otok, je odvisno od tega, kaj bo na njem. Kuhalna plošča običajno zavzame od 60 do 90 cm prostora, na eni strani potrebujemo vsaj 30 cm odlagalnega prostora, na drugi pa nekoliko večjo delovno površino širine od 80 do 90 cm. Po sogovorničinih besedah tako idealen otok s kuhališčem meri vsaj 180 cm. »Če imamo ob pomivalnem koritu pri steni še precej prostora in je lahko glavna delovna površina tam, je lahko otok manjši. Če nanj umestimo tudi pomivalno korito, mora biti seveda ustrez­no večji, vendar je treba vedno upoštevati osnovni princip pri zaporedju v postopku kuhanja,« še pojasnjuje sogovornica. Ne smemo namreč pozabiti na neoviran prehod okrog otoka. Na najbolj prehodni strani potrebujemo zadosten odmik do stene ali druge opreme, kar je vsaj 90 cm. Kot še pravi, ne more zatrditi, da je v prostor, ki je širok vsaj 3,8 metra, mogoče umestiti otok, ker je treba upoštevati še druge značilnosti, na primer, kje so vrata v kuhinjo, kje bo jedilna miza, kje je izhod na teraso – skratka, vsak primer je poseben.

Več tipov osvetlitve

Osvetlitev je sestavni element opreme kuhinje. Vsaka bi morala imeti tri tipe osvetlitve, delovno, splošno in ambientalno. Za delovno osvetlitev oziroma osvetlitev površin, na katerih pripravljamo hrano, poskrbimo s svetili pod visečimi omaricami, stenskimi svetili nad pultom, visečimi omaricami, ki imajo svetlobno dno, ali s svetlobnimi policami. Za to se zdaj pogosto uporabljajo svetilke z LED-tehnologijo, ki so varčne in omogočajo različne svetlobne učinke.

Za splošno osvetlitev so primerne vgradne stropne luči, plafonjere in stenska svetila, usmerjena proti stropu. Kuhinjski otok osvetlimo posebej s stropnimi lučmi, kuhalno ploščo pa z lučmi v napi. Poleg tega lahko podobno kot v drugih prostorih dodamo še ambientalno osvetlitev, s katero poudarimo kakšne detajle in ustvarimo vzdušje pri večerji.