Če bi se v prihodnjih 20 ali 30 letih uporaba lesne biomase bistveno povečala, pa naj bo za lesnopredelovalno industrijo ali za energetske namene, ali bi se slovenski gozdovi začeli krčiti?

Trajnost ni ogrožena, ker imamo zelo natančen sistem gospodarjenja z gozdovi oziroma gozdnogospodarske načrte. Za njihovo izvajanje skrbi zavod za gozdove. Na podlagi teh lahko predvidevamo, kaj se bo v prihodnjih desetih letih dogajalo. Če bi se interes lastnikov gozdov za sekanje izrazito povečal, je njegova naloga, da omejuje in usklajuje ta interes z dejanskimi zmožnostmi ekosistema in potrebami lastnikov. Vgrajenih je veliko varoval, ki preprečujejo, da ne bi gozdov preveč izkoriščali. Poleg tega se je v zadnjih sto letih njihova površina zelo povečala, ponekod celo preveč. Gozd, v katerem je preveč starega drevja, je lahko trajnostno celo ogrožen, ker je bolj občutljiv za vetrolome, snegolome in napade različnih žuželk.

Kolikšen je potencial lesne biomase v Sloveniji?

Ko govorimo o potencialu lesne biomase, moramo razmišljati o treh virih. Gozdovi so primarni vir, drugi vir so lesni ostanki iz primarne predelave lesa in tretji je odslužen les, ki se zbira na deponijah. Potencial je velik, več kot 60 odstotkov površine države pokriva gozd. Na leto posekamo približno štiri milijone kubičnih metrov lesa. Večina je namenjena za lesno predelavo, le približno milijon kubičnih metrov okroglega lesa porabijo večinoma gospodinjstva za ogrevanje. Četrtina je torej namenjena energijskim virom. Posekali bi lahko bistveno več. Zaloge se povečujejo, gozdovi se starajo, sekamo pa manj, kakor je predvideno v gozdnogospodarskih načrtih.

Zakaj sekamo manj, kot bi lahko?

Osnovni razlog je lastniška struktura gozdov. Več kot 70 odstotkov vseh je v zasebni lasti, večina lastnikov ima v posesti manj kot dva hektara in v gospodarjenju z gozdovi ne vidijo ekonomskega interesa. Manjši lastniki s podeželja ga izkoriščajo predvsem za lastne potrebe kot energijski vir za ogrevanje, in ne nastopajo na trgu, kar je logično. Lastnik, ki ima hektar gozda, lahko v povprečju na leto poseka le tri kubične metre lesa, to so lahko le trije hlodi in s to količino ne more konkurirati na trgu. Donosi so premajhni. Veliko lastnikov je gozdove dobilo v denacionalizacijskem procesu in nimajo do njih nobenega odnosa, nikakor niso z njim povezani, živijo v mestih, niso kmetje. Do njih je težko priti in jih prepričati, da bi se ukvarjali z gozdno proizvodnjo, kar pomeni, da gre lastnik v gozd z gozdarjem, ki odkaže primeren les, potem se organizirata sečnja in spravilo.

Kako bi v obstoječih razmerah lahko povečali sečnjo?

Majhni lastniki bi se morali povezati med sabo, kar že počnejo v drugih državah in deloma tudi pri nas. Povežejo se v združenja in najamejo podjetje, ki v njihovem imenu gospodari na večjem območju.

Če bi se še bolj povezali, kolikšen bi bil potem potencial in koliko od tega bi ga lahko porabili za energetske namene?

Po zdaj veljavnih gozdnogospodarskih načrtih bi lahko vsako leto posekali najmanj pet, dolgoročno, do leta 2020, celo sedem milijonov kubičnih metrov lesa. Vprašanje pa je, ali to lahko izvedemo. Če na primer rečemo, da bi lahko posekali šest milijonov kubičnih metrov lesa na leto, bi večji del porabili za lesnopredelovalno industrijo, približno dva milijona kubičnih metrov, torej dvakrat več kot zdaj, pa bi ostalo za energetske namene.

Koliko bi s tem povečali delež uporabe lesa za energetske namene?

Težko odgovorim, rečem lahko le, da je poleg lesa iz gozdov treba v tem deležu upoštevati še lesne ostanke. Teh je zdaj približno 600 tisoč ton na leto. Večino porabi predelovalna industrija za procesno toploto, ki jo potrebuje pri svoji proizvodnji. Nekaj je tudi sistemov hkratne proizvodnje elektrike in toplote na lesno biomaso in osem daljinskih sistemov. V večjih sistemih poleg lesnih ostankov v manjšem deležu uporabljajo tudi odslužen les, saj bi njihovi lastniki radi nižjo ceno vhodne surovine. Les neposredno iz gozdov ima zaradi posebnosti proizvodnje višjo ceno.

Ali to pomeni, da je strah nekaterih lesarjev, da bi načrtno spodbujanje države ali lokalnih skupnosti povzročilo večjo uporabo lesa za ogrevanje, odveč? Les naj bi se po njihovem mnenju najprej uporabljal v predelovalni industriji za izdelke z visoko dodano vrednostjo in šele na koncu življenjskega cikla kot energent.

Menim, da je ta problem pri nas preveč napihnjen. V Sloveniji so razmere v primerjavi z drugimi evropskimi državami drugačne. Razlika je v tem, da okrogel les slabe kakovosti neposredno iz gozdov kot energent uporabljajo predvsem gospodinjstva. Teh je več kot 300 tisoč, dobrih 100 tisoč jih drva pripravlja samih in s tem ne delajo nobene škode.

Kaj pomeni trajnostno gospodarjenje z gozdovi?

To je širok in globalno moden pojem. Razumem ga kot trajno ohranjanje gozda kot ekosistema, kar pomeni, da se je ta sposoben na naraven način obnavljati sam, da za ohranjanje niso potrebni nova saditev ter večji materialni ali energijski vložki. To je pri nas bolj ali manj zagotovljeno.

Pri nas gospodarimo tako, da sekamo točno določeno drevje, v Avstriji pa na primer poznajo golosečni sistem gospodarjenja. V čem je razlika?

Tudi Avstrijci zdaj prehajajo na sonaravno, trajnostno gospodarjenje, kar pomeni, da manjšajo velikost golosekov. To so tako imenovane frate, na katerih se načrtno v celoti poseka vse drevje, potem pa morajo saditi novo. Pri nas je to prepovedano z zakonom o gozdovih, zato sekamo posamezno drevje, ki ga odkaže gozdar. To je lahko tudi težava, ker je lahko koncentracija poseka na nekem območju zelo majhna, kar povečuje stroške gozdne proizvodnje. Vendar je posek brez dovoljenja gozdarja kaznivo dejanje.

Ali bi morala država še bolj spodbujati uporabo lesne biomase?

Vsekakor. Trditi, da z uporabo lesne biomase za ogrevanje škodimo lesnopredelovalni industriji, je nesmisel. Kaj pa naj država spodbuja, morda fosilna goriva? V gospodinjstvih mora spodbujati rabo lesa, ker je to edini domač energijski vir. Lesnopredelovalna industrija, če govorimo o žagah, tako in tako kupuje les boljše kakovosti. Ceni lesa za drva in tistega, ki gre na žago, se bistveno razlikujeta. Kmetje oziroma lastniki gozdov niso tako neumni, da bi kakovosten les prodajali za drva. Prodajo ga žagi, ker dobijo zanj višjo ceno. Vprašanje je le, ali je žaga slovenska ali avstrijska. Zadnja bo verjetno plačala več, ampak to so že razmere na trgu. Težava je zgolj pri proizvajalcih lesnih plošč, ki uporabljajo manj kakovosten les, torej tistega, ki je primeren za drva, vendar gre le za dve podjetji. Proizvodnje celuloze tako rekoč ni več. Druga težava je, da škodo, ki se kaže kot onesnaževanje, povzroča uporaba lesne biomase v starih kotlih z zastarelo tehnologijo, zato bi morala država nujno še bolj spodbujati uporabo sodobne tehnologije z učinkovitim delovanjem in manjšimi emisijami prašnih delcev.

Kaj se lahko zgodi, če bi se uporaba lesne biomase povečevala hitreje, kakor bi se menjali stari kotli? Kako bi to lahko povečalo onesnaževanje zraka?

Zastarele tehnologije je še vedno več kot nove, zato je težava prašnih delcev lahko velika. Da se to ne bi zgodilo, je bil sprejet pravilnik o dovoljenih količinah emisij pri zgorevanju lesne biomase, država pa namenja subvencije za nakup sodobnih kotlov na lesno biomaso. Vendar je subvencija precej nizka, saj investitor dobi le delček, približno toliko, kot je davek na dodano vrednost pri investiciji. Vložek države, da bi se tehnologija zamenjala, je bistveno premajhen.

Kakšen socialno-ekonomski vpliv ima gospodarjenje z gozdovi?

Gozd je vir dohodka, če z njim gospodarimo, zato me je zanimalo, kolikšen dohodek lahko prinesejo gozdovi, kakšna delovna mesta lahko ustvarjamo z rabo lesne biomase za energetske namene, kako to lahko vpliva na razvoj regije. Ocenila sem, da vsakih 2500 kubičnih metrov sekancev na leto lahko pomeni eno novo delovno mesto in dodatne učinke. Delovna mesta se lahko ustvarjajo v gozdu, ustvarili bi jih lahko približno 200. To na primer potrjuje število sekalnikov za pripravo lesnih sekancev, lastniki gozdov so jih v zadnjem času kupili približno 60. So pa precej neizkoriščeni, njihova zmogljivost je približno milijon kubičnih metrov sekancev, naredijo pa jih približno 500 tisoč. Težko je natančno izračunati, koliko delovnih mest bi lahko tako ustvarili v Sloveniji v celotni verigi, saj nova tehnologija za uporabo lesne biomase ne potrebuje veliko zaposlenih. En človek lahko brez večjih težav po mobilnem telefonu in računalniku upravlja več sodobnih kotlovnic. Prav tako je težko oceniti število delovnih mest pri pripravi polen, ker je ta trg zelo neorganiziran ali pa je organiziran le lokalno, največkrat gre za samooskrbo s tem energentom.

Kaj lahko ugotovimo, če Slovenijo primerjamo z bolj razvitimi evropskimi državami, ko gre za uporabo lesne biomase?

Po deležu uporabe lene biomase nekoliko zaostaja za drugimi podobno gozdnatimi evropskimi državami. Delež lesne biomase je največji na Švedskem, Finskem in v Avstriji. Zaostali smo, ko se je konec 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja tam zgodil biomasni bum. V Avstriji so na primer dolgo 50-odstotno subvencionirali nove kotle na lesno biomaso. Poleg tega so bili uspešni z modelom energetskega pogodbeništva, ki se pri nas nikakor ne uveljavi. Drugo so biomasni logistični centri, ki delujejo v Avstriji. Ljudje se povežejo v zadrugo, ta zgradi skladišče, v katero ustanovitelji vozijo les, naredijo sekance in polena ter jih tržijo. Zagotavljajo neprestano oskrbo in kakovost. Prav to je pri nas na trgu sekancev še vedno slabo urejeno. Dobava ni zagotovljena, prav tako proizvajalci sekancev pogosto težko dosežejo standardno kakovost.

Kaj je energetsko pogodbeništvo in zakaj se pri nas ne uveljavi?

Trije do pet manjših lastnikov gozdov se poveže v zadrugo, investirajo v kotlovnico in prodajajo toploto. Tako so na avstrijskem Koroškem in Štajerskem skoraj povsod na podeželju zagotovili ogrevanje s temi sistemi. Zadruga deluje brez dobička, njeni lastniki pa imajo dobro plačano surovino. Takšna naložba se povrne v petih do desetih letih. Gozdarska zbornica jim pomaga pri pripravi projekta in da subvencijo. Pri nas je takšna doba vračila predolga, razmeroma visoka je investicija, predvsem pa ljudje ne razumejo, da se lahko povežejo in delajo skupaj. Strah in nezaupanje sta očitno prevelika. Potencial je velik, saj je majhnih strnjenih naselij veliko. V okviru programa razvoja podeželja lahko prav tako dobijo do 50-odstotno spodbudo, kmetijsko-gozdarsko zbornico tudi imamo, vendar je pri pripravi projektov nekoliko počasna in premalo operativna. Takšno pot so ubrali le v Žetalah. Ustanovili so zadrugo.

Kaj bi po vašem mnenju še morala narediti država na področju lesne biomase, poleg že obstoječih subvencij?

Vprašanje je, kaj bi morali narediti ljudje. Sistem podpor imamo, resda so nekoliko nizke. V času krize je težko pričakovati povečanje. Država bi morala rabo lesne biomase bolj spodbujati v javnem sektorju, tako da bi kotle na kurilno olje ali plin zamenjali s kotli na lesno biomaso. To je najlažji ukrep, da bi dosegla tisto, kar obljublja v akcijskem načrtu za izkoriščanje obnovljivih virov energije, v katerem se je zavezala, da bo njihov delež do leta 2020 25-odstoten. Enako velja za spodbujanje novih kotlov v zasebnem sektorju. Ministrstvo za znanost je končno odobrilo, da se v stavbi, v kateri je med drugim Gozdarski inštitut Slovenije, postavi nova kotlovnica s kotlom na lesne sekance, ki bo tudi promocijska, vendar smo se o tem pogovarjali nekaj let. Že po novem letu se bomo ogrevali na sekance. Menim, da bi morali v vsaki šoli, ki obnavlja kotlovnico, proučiti, zakaj ne bi uporabljali lesa, ne pa da morajo zdaj tako investicijo utemeljevati, ker je dražja, medtem ko jih nihče ne vpraša, zakaj bodo še vedno uporabljali fosilna goriva, pa čeprav s sodobnejšim kotlom. Res je to cenejše, vendar je dolgoročno neupravičeno.

Ali je uporaba lesne biomase le način izpolnjevanja zaveze o deležu obnovljivih virov energije in drugih dokumentov ali ima še druge dobre pozitivne učinke?

Država mora ne glede na podpisane sporazume razmišljati o uporabi lesne biomase, tudi druge gozdnate države so o tem razmišljale pred podpisom različnih mednarodnih zavez. Uporaba lesne biomase lahko poganja gospodarstvo. Lastnih virov fosilnih goriv nimamo, potreba po toploti v gospodinjstvih pa je velika. Pametno je, da se opremo na edini lastni vir, to je les. Tako bi zmanjšali tudi odvisnost od uvoza. Druga smer so večji energetski sistemi. V Avstriji sta bila razvoja večjih daljinskih sistemov in lesnopredelovalne industrije hkratna. Pri nas je šel razvoj v napačno smer, med gozdarji in lesnopredelovalno industrijo že desetletja obstaja konflikt, in ne sodelovanje, pri tem pa ne razumem lesarjev.

Največji lastnik žag v Avstriji je tudi največji proizvajalec energije iz lesa. Zakaj lahko avstrijski podjetnik kupi slovenski hlod po višji ceni? Ker iz njega dobi od štiri do pet proizvodov, rezan les, pelete iz žagovine, ki ostane, lubje in druge ostanke pa skuri v kotlu in prodaja toploto ter hkrati proizvaja še zeleno elektriko. Iz hloda ni ostanka. Tudi zato so slovenske žage težko konkurenčne.

Kako se konflikt lahko reši?

Lesnopredelovalna industrija ima veliko težav, kar je tragično za državo, ki ima toliko lesa. Kako naj spodbujamo lastnike gozdov, da bodo sekali, če lesa nima kdo predelati? Tako sekamo za Avstrijce in Italijane, čeprav izvoz okroglega lesa ni tako velik, kakor ga v zadnjem času prikazujejo v nekaterih medijih. Po naših podatkih izvozimo približno 700 tisoč kubičnih metrov okroglega lesa na leto, kar je manj kot 20 odstotkov letnega poseka. To pomeni, da tudi dobiček ostaja tam, vendar država ne more prepovedati izvoza, kakor pričakujejo nekateri. Ne more določati, komu bo kdo les prodajal, smo na skupnem evropskem trgu. Gozdarstvo in lesarstvo se morata povezati. Razviti je treba celotno proizvodno verigo, povezati je treba gozdno proizvodnjo, predelavo in energetsko rabo. Pobuda mora priti iz podjetij, ne od države. Če bi jim uspelo, bi na trg prišel izdelek, ne hlod. Zdaj gozdarji skrbijo za proizvodnjo hloda, lesarji pa naprej in tako smo prišli v težave. Počasi se stvari spreminjajo. Nekatera gozdna podjetja že imajo žage in se povezujejo z lesarskimi podjetji.

S čim se ukvarjate zdaj?

Največ s promocijo energetskega pogodbeništva, v okviru dveh mednarodnih projektov Agri for Energy in Wood Heat Solutions, kjer v lokalnih skupnostih poskušamo lastnike gozdov povezati v zadruge, da bi prodajali toploto, in prepričati župane, naj sprejmejo ogrevanje šol in drugih javnih stavb z lesno biomaso. Drug projekt je promocija biomasnih logističnih centrov, ljudi želimo seznaniti s konkretnimi informacijami, da bi se laže odločili za takšne naložbe. Tretji je raziskovalni, in sicer raba sečnih ostankov lesa. To so veje, ki ostajajo v gozdu po sečnji, te so uporabne v energetske namene, je pa vprašanje, koliko in kako jih iz gozda lahko odstranimo, ne da bi škodovali njegovemu razvoju, saj so zelo bogat vir hranil.

Delo in dom, 17. november 2010