Biomasa – mimogrede, današnji dan, 7. oktober, je evropski dan biomase – je organska snov, ki jo lahko uporabljamo za proizvodnjo energije. Z njenim kurjenjem pridobimo toplotno energijo, to pa lahko pretvorimo v električno oziroma mehansko energijo. »Biomasa je pravzaprav uskladiščena sončna energija. S fotosintezo, ki jo opravljajo rastline, se sončna energija posredno ali neposredno pretvarja v biomaso,« pojasni Martina Šumenjak Sabol, predsednica Zveze društev za biomaso Slovenije. Na voljo imamo množico kopenskih, morskih in sladkovodnih rastlin, kmetijske in industrijske ostanke, predelovalne in živalske odpadke, odpadne vode in tudi komunalne odpadke, ki jih lahko uporabljamo za pridobivanje energije. Kakor pravi Šumenjak Sabolova, je uporaba biomase za pridobivanje energije do okolja prijazna in pomembno prispeva k zmanjšanju škodljivih vplivov na okolje. Recikliranje, vnovična uporaba in dejstvo, da rastline nenehno rastejo in se v naravi nenehno pojavljajo v malodane neomejenih količinah, uvrščajo biomaso med obnovljive vire energije.

Slovenija in Evropska unija sta si na področju obnovljivih virov energije postavili visoke cilje, pravi Šumenjak Sabolova: »V Uniji naj bi do leta 2020 povečali delež obnovljivih virov v celotni energetski porabi na 20 odstotkov, v Sloveniji pa kar na 25 odstotkov. Tako bomo zmanjšali odvisnost od fosilnih goriv, katerih zaloge so v primerjavi z obnovljivimi viri, kot je biomasa, omejene. Da bi dosegli zastavljene cilje, smo septembra lani sprejeli pravilnik o spodbujanju učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije.« Pri tem velja omeniti tudi nepovratne finančne spodbude za občane za rabo obnovljivih virov. Ekosklad je junija letos dopolnil razpis z možnostjo pridobitve nepovratnih sredstev za še neizvedene naložbe v kotle za biomaso. Izjemoma pa je sredstva mogoče dobiti tudi za naložbe, izvedene med 1. junijem 2008 in 5. junijem 2009. Sklad je doslej za namestitev kotlov na lesno biomaso občanom odobril 208.000 evrov, kar je po mnenju Šumenjak Sabolove še vedno občutno premalo: »Zveza društev za biomaso Slovenije je zato spomladi na konferenci najavila ustanovitev odbora za obnovljivo in učinkovito rabo energije, katerega glavni cilj bo doseči, da se Slovenija najpozneje do leta 2030 preusmeri iz fosilne in jedrske energije v obnovljivo.«

Z biomaso se ogreva že več kot 100.000 stavb

Pri doseganju tega cilja lahko veliko vlogo odigrajo občine. Veliko jih ima namreč potencial za izrabo obnovljivih virov energije pri zagotavljanju ogrevanja za občane in institucije. Z daljinskim ogrevanjem na (lesno) biomaso se lahko pohvali kar nekaj slovenskih občin. »Že od leta 1978 se tako ogrevajo v Železnikih, daljinski sistem ogrevanja na biomaso je zgrajen tudi v Preddvoru, Gornjem Gradu, Vranskem, Kočevju, v Ločah, Lučah, Mozirju, Črnomlju, Nazarjah, Zagorju, Solčavi in Cankovi,« je povedal državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor Jani Turk. V nekaterih izmed naštetih krajev letos že širijo sistem, ravno prejšnji teden pa so v Lenartu položili temeljni kamen za doslej največjega, medtem ko Mestna občina Ljubljana, ki je med večjimi, uporablja biomaso le kot dodatni vir v sistemu ogrevanja. Občine so se za naložbo odločile predvsem zato, ker imajo v okoliških gozdovih na voljo dovolj biomase, pa tudi zato, da bi zmanjšali onesnaževanje kraja, zmanjšali stroške za energijo in odvisnost od zunanjih virov energije ter ne nazadnje pridobili nova delovna mesta, našteva Martina Šumenjak Sabol prednosti daljinskega ogrevanja z biomaso: »Vsaka občina mora za stabilen razvoj lastne regije preiti na obnovljive vire energije, kar pomeni najprej izkoristiti energetski potencial biomase za lastne potrebe, razpoložljive količine, ki presegajo nacionalne potrebe, pa prodati na mednarodnem trgu. Tako bi izkoristili biomaso, ki sicer propada, ali pa jo v neposredni okolici naselij ljudje namerno sežigajo, ker želijo imeti urejeno okolje. Korak k izboljšanju razmer so tudi razpisi ministrstva za kmetijstvo, ki omogočajo nakup opreme za pridobivanje lesne biomase iz gozda, za proizvodnjo sekancev in naložbe v sodobne sisteme za proizvodnjo toplote in elektrike iz biomase in drugih obnovljivih virov energije. Tako se postopoma zmanjšuje odvisnost od fosilnih virov energije in urana, ki so praviloma uvoženi.« Po mnenju sogovornice bi morale občine bolj spodbujati uvajanje daljinskih in mikrosistemov ogrevanja v zgoščenih naseljih, tam, kjer so stanovanjski in drugi objekti bolj razpršeni, pa bi morale spodbujati uvajanje individualnih sodobnih sistemov ogrevanja.

Najbolj razširjena je lesna

Najbolj razširjena in uporabljana je lesna biomasa, saj se z njenim kurjenjem proizvede približno deset odstotkov energije na svetu, večinoma toplotne, ki jo nato uporabimo za ogrevanje ali pa tudi za proizvodnjo električne energije. Lesna biomasa obsega les iz gozda (hlodi, vejevje, grmovje), lesne odpadke iz industrije (odpadni kosi, žagovina, lubje in odpadni proizvodi iz lesa, na primer leseni zaboji in palete).

Slovenija je tretja najbolj ogozdena evropska država; gozdovi pokrivajo več kot 60 odstotkov našega ozemlja. Medtem ko smo leta 1991 po uradnih statistikah, navaja Martina Šumenjak Sabol, porabili 931.000 ton lesa, smo lani za ogrevanje porabili 1.300.000 kubičnih metrov lesa, z drvmi pa se je ogrevalo približno 30 odstotkov slovenskih gospodinjstev. »Če bi Slovenija kot prednostno nalogo v razvojni politiki uveljavila sodobne peči na polena, sekance in pelete, bi se z enako količino lesa ogrevalo veliko več gospodinjstev. In če upoštevamo, da je razpoložljivi lesni etat več kot dvakrat večji, v Sloveniji za ogrevanje pravzaprav ne potrebujemo kurilnega olja in plina,« pravi sogovornica.

Glavni vir biomase pri nas so les, lubje in nekateri odpadki iz predelave lesa. Vsekakor bi morali povečati predvsem kurjenje vej, lubja, odpadnega lesa in drugih lesnih odpadkov, drva pa zamenjati z lesnimi sekanci in briketi, ki omogočajo lažji transport, avtomatizirano skladiščenje ali polavtomatizirano kurjenje ter boljše zgorevanje, pravi Šumenjak Sabolova in hkrati opozori, da je treba upoštevati načela sonaravnega gospodarjenja z gozdom. Ta ne dopuščajo pretiranega čiščenja gozda, saj so odmrla debla in vejevje pomemben vir mineralnih hranil za njegovo vitalno rast. »Tudi izkoriščanje odpadkov pri pridelavi lesa je omejeno z vsebnostjo okolju škodljivih snovi, ki so dodane lesu v procesu predelave, kot so laki, sintetične smole, lepila in veziva,« doda Šumenjak Sabolova.

Biomasa in zmanjševanje emisij CO2

Med prednostmi biomase se pogosto omenja blažitev podnebnih sprememb, dejstvo pa je, navajajo strokovnjaki, da bi z zelo intenzivnim in obsežnim prehodom na biomaso zmanjšali rast porabe energije za manj kot štiri odstotke na leto. Prof. dr. Franc Pohleven z ljubljanske biotehniške fakultete je pred časom v Delovi finančno-gospodarski prilogi med drugim zapisal, da pri biomasi namesto fosilnih goriv (premog, nafta, zemeljski plin) uporabljamo rastline, v katere sta se s fotosintezo vezala sončna energija in CO2: »Z njihovim kurjenjem se sprostita energija in CO2, ki preide v ozračje podobno kot pri kurjenju fosilnih goriv. Torej kratkoročno z uporabo biomase nismo za znižanje CO2 storili ničesar, saj se je ta namesto iz fosilnih goriv sprostil iz rastlin.«

Martina Šumenjak Sabol, nasprotno, trdi, da biomasa zmanjšuje emisije CO2: »Ta se pri kurjenju biomase res sprošča v ozračje, vendar ga nova vegetacija porabi za fotosintezo, s tem pa je krogotok sklenjen.«

Prihodnost v hitro rastočih energetskih rastlinah

K blaženju podnebnih sprememb pa lahko pomembno prispeva uporaba biomase, ki nastane ob predelavi naravnih materialov (sečni in lesni ostanki) in pridelavi enoletnih hitro rastočih energetskih rastlin, za kar je veliko možnosti v kmetijstvu. Kakor pravi Martina Šumenjak Sabol, bi morali preiti na ekološko kmetovanje, saj intenzivno kmetijstvo pomembno prispeva k emisijam toplogrednih plinov: »V kmetijstvo vlagamo veliko denarja, predvsem za regulacijo proizvodnje kulturnih rastlin, dejstvo pa je, da bi se morali kmetje iz regulirane proizvodnje krmilnih rastlin preusmeriti v proizvodnjo energetskih rastlin, kot so industrijska konoplja, lan, koruza in druge prosto rastoče rastline, na primer trstičje in kitajska trstika, ki v zelo kratkem času absorbirajo velike količine CO2.«

Za biomaso bi lahko po besedah Tomaža Pojeta, sodelavca na oddelku za kmetijsko tehniko na Kmetijskem inštitutu Slovenije, uporabili odpadke iz kmetijske proizvodnje, na primer slamo, koruznico in ostanke sladkorne pese. Omenjene rastline so tudi odpornejše proti škodljivcem in čedalje toplejšemu podnebju. »Trenutno je najbolj razširjena uporaba oljne ogrščice, iz katere pridelujejo rastlinsko olje, iz njega pa biodizel. Tu sta še oljna repica in sladkorni trs, za bioplin se uporabljajo silažna koruza in rastlinski ostanki, pa tudi sirek, ki je primeren kot substrat za (kmetijske) bioplinske naprave in omogoča večji delež pridobljenega bioplina,« navaja Poje.

Pridobivanje biogoriv iz omenjenih energetskih rastlin je kot konkurenčna dejavnost pridelavi hrane lahko problematično. Nasprotniki opozarjajo predvsem na to, da se ob lakoti, ki pesti milijone ljudi po svetu, hrana uporablja za take namene. Martina Šumenjak Sabol očitke zavrača: »Na svetu je še veliko neobdelanih poljedelskih površin. Poleg tega kmetje ob morebitni suši, na primer, ne bi izgubili vsega pridelka – kot biomaso bi lahko uporabljali posušene rastline.« Velike rezerve so po njenem mnenju v prehodu na zdrav način prehranjevanja, pa tudi v algni biomasi.

Med rastlinami, ki jim strokovnjaki napovedujejo prihodnost na področju izkoriščanja biomase, so namreč tudi alge, preproste rastline, ki živijo v sladkih in slanih vodah, z veliko sposobnostjo pretvorbe sončne energije v uskladiščeno kemično energijo, torej biomaso, pa lahko energijsko podpirajo vse vodne ekosisteme na našem planetu. Iz številnih organskih snovi, ki jih proizvajajo alge, lahko pridobivamo prehranske dodatke, zdravila, bioplastiko, krmila, gnojila, tudi hrano, nastalo biomaso pa lahko sušimo in uporabimo neposredno za kurjenje, olje je mogoče predelati v biodizel, nekatere vrste alg pod določenimi pogoji proizvajajo vodik, ki bi ga lahko uporabljali kot zelo čisto gorivo, algna biomasa pa je lahko tudi vstopna surovina za proizvodnjo bioplina.

Ker je lesna biomasa najpogosteje uporabljana vrsta biomase, jo bomo v oktobrskih številkah priloge Deloindom podrobneje predstavili. Med drugim bomo pozornost namenili lastnostim polen, sekancev in peletov, preverili njihovo dostopnost in ceno, opisali bomo tudi tehnologijo pridobivanja. Od vrste izbrane kurjave je odvisna izbira primernega kotla. Sodobni kotli na lesno biomaso so gospodarni, zanje so značilni visoki izkoristki, imajo dolgo življenjsko dobo, ne zahtevajo veliko vzdrževanja, poleg tega so emisije škodljivih snovi v okolje izredno majhne. Med seboj se razlikujejo, zato je dobro poznati njihove osnovne značilnosti, po katerih se bomo laže odločili za najprimernejšega. To temo bomo obdelali v enem od prihodnjih člankov, podrobneje pa bomo predstavili tudi sistem daljinskega ogrevanja na biomaso, za kakršnega so se odločili v občini Lenart.

Delo in dom, 7. oktober 2010