Slovenija je zelo gozdnata dežela. V večjem delu so tla zaradi poraščenosti z gozdom ali matične talne osnove kisla in zato porasla tudi z borovnicami. Izjema so le primorski gozdovi na apnenčastih tleh, čeprav se tudi tam v visokogorju najdejo posamezna rastišča. V nasprotju z družinskim nabiranjem pa je v gozdovih vse več tistih, za katere je nabiranje gozdnih borovnic pridobitna dejavnost. Včasih je pogled na največja pokljuška in pohorska rastišča prav žalosten. V želji po zaslužku obiralci z grabljicami oberejo vse od zelenih do dozorelih plodov. Grmičke kar precej poškodujejo, gozdnim prebivalcem pa odvzamejo pomemben vir hrane.

Za velikost plodov ni »kriv« človek

Ameriške borovnice gojimo v Sloveniji že več kot 50 let. Pridelava se počasi, vendar vztrajno širi, čeprav se le blago približuje skokovitemu širjenju pridelovalnih površin v svetu in Evropi, kjer so se v zadnjih štiridesetih letih povečale za nekajkrat. Največji nasadi borovnic v Sloveniji so na Ljubljanskem barju v bližini Vrhnike ter med Bistro in Borovnico. Vse več je tudi nasadov na mineralnih tleh.

Ameriške borovnice izvirajo iz Severne Amerike in so bližnje sorodnice naših gozdnih borovnic. Plodovi so po obliki podobni, vendar precej večji. Tudi rastlina je veliko višja. V Ameriki rastejo v naravi tudi nizko grmovnate borovnice, vendar imajo tudi te v primerjavi z našimi gozdnimi večje plodove. Številni kupci neupravičeno z dvomom gledajo na gojene ameriške borovnice, misleč, da so večje zaradi pretiranega gnojenja, kemičnih sredstev ali genskega inženiringa. Ameriške borovnice so v Severni Ameriki avtohtone, tako kot so pri nas avtohtone gozdne. Res je, da se je v sto letih, odkar se je začela sistematična odbira rastlin v naravi, z žlahtnjenjem in selekcijo marsikaj spremenilo, vendar sta »kriva« le človekova zvedava narava in dejstvo, da z ustvarjenim ni nikoli povsem zadovoljen in zato išče vedno naprej.

Naravno rastišče ameriških borovnic so kisli peski in šotišča. Borovnice za svojo rast potrebujejo zračno in kislo zemljo ter reden vir vode za namakanje. Naravno kislih, lahkih tal v Sloveniji ni veliko, vendar lahko za dobro rast borovnic rastne razmere ustvarimo sami. Posadimo jih na grebene, v jarke ali posode. Substrat pripravimo tako, da pomešamo del vrtne zemlje, če ni preveč bazična (velika vsebnost kalcija), in šote ali humusne in kisle gozdne zemlje. Dodatno ga lahko zakisamo z žveplom. Izogibajmo se sajenju borovnic v čista šotna tla, kajti šota je zelo revna s hranili. V njej je malo oziroma nič glinastih delcev, na katere se vežejo hranila, potrebna za rast in razvoj rastlin. Šotno rastišče je ob hudih sušah zelo izpostavljeno popolni izsušitvi, kar vodi v odmiranje rastlin. Pri sajenju šoti vedno dodamo približno tretjino do polovico zemlje. Na mineralnih tleh rastline vedno zastiramo z žaganjem, ki na območju korenin preprečuje izraščanje plevelov, zadržuje vlago v koreninskem sistemu, preprečuje izpiranje hranil, dodatno zakisuje vodo, ki pronica ob dežju in namakanju, ter je vir hranil. Rastline vedno sadimo v času mirovanja, torej je poleti še čas za začetek priprave rastišča za jesensko sajenje.

Sajenje in oskrba

Sadimo jeseni ali pozimi. Razmnoževanje borovnic je zelo zahtevno, zato je bolje, da vzgojo sadik prepustimo izkušenim dreves­ničarjem in jih kupimo. Sadimo eno- do triletne sadike. Včasih je veljalo pravilo, da morajo biti vsaj dveletne. Z vzgojo sadik iz tkivne kulture, ki imajo izjemno sposobnost rasti, sajenje dve- ali večletnih ni več nujno. Je pa res, da borovnice prehajajo v polno rodnost v šestem do osmem letu, zato je večji volumen sadike pomemben za hitrejši in večji pridelek. Prvi plodovi se navadno razvijejo že v drugem letu. Pomembno je vedeti, da moramo v prvem letu po sajenju obvezno potrgati vse plodove. To je pomembno zato, da sadiko spodbudimo k razvoju koreninskega sistema, in ne k razvoju plodov. Tiste, ki so v prvih letih močno obložene s plodovi in imajo majhno listno maso, bodo v kratkem času odmrle.

Ko sadike posadimo na optimalno rastišče, jih zastremo in skrbimo za redno zalivanje. V času mirovanja jih vsako leto ustrezno dognojimo z mineralnimi gnojili (fosfor, kalij) in med cvetenjem s kislimi dušičnimi gnojili (amosulfat), ki rastišče dodatno zakisajo. Rast­line moramo tudi redno obrezovati.

Medtem ko v intenzivnih nasadih ameriške borovnice okužuje kar nekaj bolezni in škodljivcev, so na posameznih grmih ali v manjših nasadih okužbe redkejše.

Z ustreznim izborom sort, ki jih je pri ameriških borovnicah zelo veliko, si lahko okusne plodove zagotovimo od sredine junija do septembra. Zgodnje sorte, med katerimi so najbolj razširjene duke, bluetta, earliblue in spartan, dosežejo vrhunec zorenja konec junija, nekaj dni pred začetkom zorenja srednje poznih sort, kot so bluecrop, berkeley, nelson in bluejay … Pozne sorte, med katerimi sta najbolj razširjeni coville in elliott, navadno oberemo v drugi polovici avgusta. Posamezni plodovi dozorijo še v septembru.

Ker se bo v nekaj dneh začela sezona obiranja ameriških borovnic, je dobro, da vemo, zakaj naj uživamo te slastne sadeže. Med vsemi sad­nimi vrstami sodijo v sam vrh predvsem zaradi vsebnosti polifenolov, zlasti antocianov. Polifenoli iz borovnic preprečujejo nastanek in razvoj raka, srčno-žilnih bolezni, nevrodegenerativnih bolezni, sladkorne bolezni, ugodno vplivajo na oči in delujejo antimikrobno. Pri ameriških borovnicah so antociani samo v kožici, pri gozdnih pa v kožici in mesu jagod. Z zaužitjem 18 gramov gozdnih borovnic iz slovenskih gozdov ali približno 80 gramov gojenih ameriških borovnic, dosežemo ocenjeno povprečno vrednost dnevnega vnosa antocianov v telo, ki znaša od 180 do 215 miligramov. Zaradi sestave sladkorjev so borovnice eden redkih sadežev, primernih za sladkorne bolnike.