Norveška gozdna mačka: Raje v bližini skrbnikov kot v njihovem naročju

Norveška gozdna mačka: Raje v bližini skrbnikov kot v njihovem naročju

Norveške gozdne mačke so zelo bistre in igrive, uživajo v človekovi družbi, vendar ni nujno, da so rade v naročju. Predvsem so rade v bližini lastnikov in so lahko užaljene, če ostanejo predolgo same. So neverjetno radovedne in želijo raziskati vsako malenkost in vsak kotiček.

Norveške gozdne mačke so velike mačke, saj tehtajo odrasli samci od šest do deset kilogramov, medtem ko so samice za pol lažje. Dozorevajo počasi, saj potrebujejo približno pet let, da dosežejo predvideno velikost pasme in polno zrelost. Značilnosti pasme so med drugim debel, puhasto podložen dvojni kožuh, ki žival varuje pred mrazom, dolgi šopi dlak v ušesih in med prsti na tačkah ter dolg košat rep. Dlaka je nepremočljiva zaradi goste zunanje plasti in podlanke. Predstavnice teh mačk imajo poševne oči mandljaste oblike ter različnih barv, od zelene, rumene do bakrene barve, lahko obrobljene s svet­lejšo ali temnejšo dlako. Ušesa so pokončna in trikotna, kakršna je tudi oblika glave. Zadnje noge imajo daljše kot sprednje.

Vihrav značaj

»Podijo se za vsako nitko in hočejo ujeti vse, kar leti po stanovanju. Težko jim je dopovedati, da na nekatera mesta in v nekatere sobe ne smejo. Navdušene so nad višino, ker imajo rade dober pregled nad dogajanjem in razgled. Uživajo v plezanju na drevesa, če jih imamo v stanovanju, pa po plezalnikih, praskalnikih, knjižnih policah,« začne pripovedovati Vida A. Mohorčič Špolar, ki svoje kosmatinke obožuje. Doma ima kar celo mačjo družinico. Očeta Lorda, ki je star pet let, dveletno mamo Quini in njune mladičke iz svoje vzreje – Norsk Sapphire Cattery, in sicer dobro leto dni stari Aimi in Asinyo ter komaj štirinajst tednov stare lepotičke iz zadnjega legla: Barda, Britto in Brinyarja. Po besedah vzrediteljice imajo norveške gozdne muce rade odprte prostore in uživajo v družbi ljudi in drugih domačih ljubljenčkov. »Lord je recimo z našim labradorcem spletel trdno prijateljstvo. Rada sta se stiskala, tudi spala sta skupaj.«

Tako kot vse mačke so tudi predstavnice te pasme neverjetno radovedne. »Videti želijo vse, tudi to, kar si prinesel iz trgovine. Poleg tega rade raziskujejo in nadzorujejo, kaj se dogaja. Tistemu, ki ga imajo najraje, zvesto sledijo povsod, kar je včasih že malo moteče. Ker imajo med prsti dolgo dlako, jih ne slišiš. Tako se zgodi, da se obrneš in vidiš mucka, ki sedi in te gleda ali te čaka pred kopalnico, pa čeprav je še malo prej trdno spal,« se nasmehne Vida in odločno doda, da slabih lastnosti nimajo. »Če jih imajo, smo zanje krivi ljudje sami.«

Uresničena želja po »levčku«

Sogovornica je razložila, da je zgodba, od kod njihovo navdušenje za to pasmo muc, precej zanimiva. »Hči je iz neke revije izrezala sliko mucke, ki je še nisem poznala, pa čeprav sem imela na knjižni polici knjigo Naše mačke. Mačka na fotografiji je bila kot kakšen levček, z gosto in bujno dolgo dlako okoli vratu in trikotnim belim slinčkom pod njim, ki je bil videti kot levja griva. Imela je pokončna trikotna ušesa, ki so se končala s čopkom, kot pri risu, in svetel pogled iz mandljastih oči. Obema je bila všeč in hči si je njeno sliko prilepila nad pisalno mizo, da jo je imela vseskozi pred očmi. Rekli sva si, tako mačko bi pa imeli. Minili sta približno dve leti in v prilogi neke revije so predstavili norveško gozdno mačko. Pogledali sva izrezek izpred dveh let in sliko v prilogi, se spogledali in si rekli, glej jo, tale je. Še tisto leto sem v Sloveniji kupila svojo prvo norveško gozdno mačko. Imela sem srečo. Bila je istih barv kot tista na fotografiji – modra marmorirana z belim ovratnikom. To je bila mačka z najlepšimi zelenimi očmi, ki sem jih kdaj prej videla. Z nami je bila 13 let!«

Do danes jih je sogovornica že popolnoma spoznala, zato zna o njih povedati marsikaj zanimivega. Vsak njen muc je malo drugačen, vsi pa so ljubeznivi in nasploh izjemni hišni ljubljenčki. »Ko ti želijo povedati, da te imajo rade, ti namenijo neverjetno ljubeč pogled. Res, prav vidiš vso naklonjenost in ljubezen, ki se skriva v njih. Ko želijo, da jih božaš, to velikokrat pokažejo s tačko, ki ti jo položijo na roko, in z dvigom glave. Če so lačne, pa pridejo, te pogledajo in odpeljejo do posode s hrano, ki je morda prazna. Te mačke na splošno niso glasne. Mijavkajo zelo nežno in tiho, največkrat pa svoje želje izrazijo s gibi in mimiko obraza.«

Dinamičen vsakdan

Norveške gozdne muce ne zahtevajo veliko nege. Enkrat na teden jih je treba ščetkati, med menjavo dlake pa je priporočljivo dvakrat na teden. Če tega ne storimo, se jim dlaka lahko sprime v grde vozle. »Svoje muce občasno tudi okopam. Priznati moram, da sprva niso preveč navdušene, potem pa se vdajo v usodo in mi pustijo moje veselje. Osušim jih s sušilnikom za lase, katerega zvok dobro prenašajo,« pojasni Vida in doda, da so te muce precej potrpežljive. »Niso nagnjene stresu, kar jih dela skoraj idealne za družine z otroki, ki pa naj ne bodo premajhni. Živžav nekaj časa še prenašajo, ko imajo dovolj, se najraje umaknejo.«

Vsakdan v njihovi družbi je vse prej kot monoton. »Ko zjutraj vstanem in pridem iz kopalnice, me že čakajo, da jih pobožam in jim dam jutranji priboljšek. Ker je zdaj družinica kar velika, je treba vsak dan počistiti, jim dati svežo vodo in hrano. Potem mi pokažejo, kaj vse znajo. To pomeni igranje, plezanje po pras­kalniku, sledi dopoldanski počitek. Kadar se kaj pripravlja, morajo nujno preveriti, ali so vse sestavine prave, in opazovati, kako se dela. Posebno zvedavi so mladički, vendar se dogovorimo, da tako ne gre, in se razidemo. Popoldne sta spet na vrsti igra in počitek. Zvečer najprej mesna konzerva ali surovo meso. Če morda pozabim in ni ob času, za katerega mislijo, da mora biti, se zberejo ob skledi in gledajo vanjo in vame. So potrpežljive in nam dajo čas, da doumemo, kaj želijo.« Podnevi jim lastnica običajno postreže z briketi različnih vrst, ki jih zmeša skupaj, pri čemer pazi, da v njih ni žit, a vsebujejo druge dodatke, ki so potrebni za lepo kožo in dlako. Zvečer dobijo mesno konzervo, pri kateri pazi, da vsebuje čim večji delež mesa. Dvakrat na teden dobijo sveže surovo meso, tu in tam pa še kakšen priboljšek, vendar z njimi Vida ne pretirava.

Samostojne kosmatinke

Vsem družinskim članom se pustijo crkljati, a ne prav dolgo. Je pa res, da si izberejo enega, ki ga imajo raje kot drugega in so pri njem dalj časa v naročju. To so pač samostojne mačke, ki imajo, ko odrastejo, raje bližino lastnikov kot njihovo naročje. Norveške gozdne mačke niso rade same. Nikar naj si jih ne omislijo ljudje, ki veliko potujejo in so dolgo zdoma, mačke pa dajo v hotel za živali. Za take ljudi so primerne le, če lahko ob svoji odsotnosti za pomoč prosijo koga bližnjega, ki ga mačka pozna in ga ima rada.«

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE