Bistvena prednost montažne gradnje je še vedno predvsem v hitrosti, preprostosti in dovršenosti. Poleg tega le kratek čas obremenjuje gradbišče in njegovo okolico, vselimo pa se lahko že v nekaj mesecih. Večina v zadnjem času zgrajenih montažnih hiš je zelo dobrih nizkoenergijskih, z majhnimi toplotnimi izgubami, majhno rabo energije za ogrevanje in hlajenje ter zato zelo majhnimi stroški, ki jih plačujemo za vzdrževanjE želenega bivalnega ugodja.

V takšnih hišah temperatura na notranjih površinah zunanjih sten vedno presega 17 ° C, zato lahko za enak občutek temperaturnega ugodja bivalne prostore ogrevamo za kakšno stopinjo manj, zrak v njih pa je vedno svež in čist zaradi vgrajenega sistema centralnega prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka.

Lesena montažna gradnja omogoča tipsko in hkrati zelo fleksibilno arhitekturno zasnovo, prilagojeno uporabniku. Lahko jo preprosto predelamo, je požarno in potresno varna ter ob upoštevanju predpisov in standardov stalno pod nadzorom ustreznih inštitucij. Za ceno montažne hiše, ki je primerljiva z zidano, se dogovorimo pred začetkom gradnje, morebitna odstopanja pa so minimalna. Pri izvedbi ponavadi sodelujemo samo z enim izvajalcem, ki prevzame odgovornost za celoten objekt.

Slovenski proizvajalci montažnih hiš so v zadnjih letih izredno napredovali pri razvoju sodobnih sistemov gradnje brez toplotnih mostov, zagotavljanju zrakotesnosti ovoja, vgradnji različnih vrst toplotne zaščite in vključevanju sodobnih tehnologij za ustrezno energijsko učinkovitost hiš. Mednje spadata že skoraj obvezna vgradnja prezračevalnih sistemov z vračanjem toplote odpadnega zraka in uporaba sodobnih naprav za rabo obnovljivih virov energije (toplotne črpalke vseh tipov, visoko učinkovite kurilne naprave na biomaso, sprejemniki sončne energije, fotovoltaika …). Hkrati so razvili lastne sisteme notranjega nadzora kakovosti med posameznimi fazami gradnje, predvsem pri zagotavljanju ustrezne zrakotesnosti (vmesno preverjanje zrakotesnosti ovoja stavbe s tlačnim preizkusom) in dosledne izvedbe toplotne zaščite ovoja stavbe brez toplotnih mostov (termografija ovoja v ogrevalni sezoni). Pa ne samo to, poskrbeli so za tehnološki razvoj in nekateri celo za uradno certificiranje svojih detajlov, po katerih gradijo. Takšne montažne hiše seveda že zaradi same zasnove z lahkoto presegajo vse zahteve pred mesecem sprejetega novega pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah, imenovanega tudi PURES 2010.

Večina proizvajalcev pri gradnji uporablja leseno osnovno nosilno konstrukcijo (redkeje kovinsko), ki jo lahko v obliki skeleta sestavljajo na gradbišču ali kot zaključene dele hiše izdelajo v proizvodni hali. Najpogosteje uporabljane tehnologije gradnje lesenih montažnih stavb so bodisi v celoti izdelane iz masivnega lesa bodisi iz skeletnega rastra stebrov ustrezne širine, iz lesenih nosilnih stebrov z dodano podkonstrukcijo ali zelo stanjšanih, t. i. I-nosilcev. Tanjši ko je nosilni profil, manjši je delež vpliva toplotnih mostov na ovoj stavbe, ki lahko nastane zaradi podkonstrukcije in vpliva na toplotno prehodnost netransparentnih delov ovoja. Te znašajo v povprečju od 0,10 do 0,25 W/m²K in so odvisne predvsem od debeline in lastnosti vgrajenega toplotnoizolacijskega materiala. Večina hiše je tako zgrajena pod ustreznim nadzorom v proizvodni hali, možnost napak je zaradi vpeljanih sistemov internega nadzora vse od procesov načrtovanja do izvedbe minimalna, izključeni so tudi neugodni vremenski vplivi. Pri proizvodnji se v ovoj stavbe zrakotesno vgradi zunanje stavbno pohištvo, tako da je vsak del stavbe kot zaključena celota prepeljan na gradbišče.

Pri zidani, t. i. klasični gradnji predstavlja toplotna izolacija dodatno debelino na osnovnem zidu, pri skeletni pa je že vgrajena v debelino ovoja stavbe med nosilno konstrukcijo. Pri dobrih nizkoenergijskih hišah, pri katerih lahko dodatno vgradimo od 25 do 40 cm toplotne izolacije, tako hkrati varčujemo s pozidanim prostorom, saj za enak toplotnoizolativni učinek potrebujemo manjšo skupno debelino zunanje stene.

V montažnih hišah moramo tudi med etažami zagotoviti ustrezno zvočno izolativnost z vgradnjo plavajočih podov ter ustrezno zaščito proti udarnemu zvoku, da se zvok ne prenaša po konstrukciji. Enako seveda velja za masivno gradnjo.

Tipične montažne hiše se v primerjavi s klasično grajenimi hitreje segrejejo – in zato tudi ohladijo. Zaradi manjše toplotne akumulativnosti so v primerjavi z zidanimi primernejše za stensko ogrevanje in hlajenje ter toplozračne ogrevalne sisteme. Kakšen ogrevalni sistem bomo izbrali za svojo montažno hišo, pa ni toliko odvisno od samega načina gradnje, ampak od njenih energijskih potreb.

Večjo toplotno stabilnost lahko dosežemo z vgradnjo stabilnejših izolacijskih materialov, npr. celulozne toplotne izolacije, in z uporabo lesnih vlaknenk, ki hkrati z drugimi materiali naravnega izvora (npr. glinenimi ometi) zaradi difuzijske odprtosti regulirajo zračno vlago v prostoru in omogočajo ustrezno porazdelitev odvečne vlage – kondenza – po vsej debelini toplotne izolacije. S tem pred vlago ščitimo tudi leseno nosilno konstrukcijo in podaljšujemo njeno obstojnost, prav tako pa moramo seveda zagotoviti ustrezno zrakotesnost ovoja stavbe. Šele dobro zatesnjena montažna hiša z zrakotesno vgrajenim stavbnim pohištvom omogoča prisilno prezračevanje, ki vključuje tudi rekuperacijo toplote in s tem doseganje nizkoenergijskih oz. pasivnih lastnosti.

Proizvajalci montažnih hiš med nosilno leseno konstrukcijo še vedno najpogosteje vgrajujejo toplotno zaščito mineralnega izvora (stekleno in kameno volno), investitorji pa se, odvisno od sistema gradnje in energijske učinkovitosti njihove hiše, zelo pogosto odločajo za toplotno izolacijo iz celuloznih kosmičev, lesnih vlaken ali konoplje ter drugih do okolja prijaznih gradbenih materialov naravnega izvora, vštevši notranje in zunanje obloge.

Te odločitve so velikokrat povezane tudi z najvišjo mogočo subvencijo Eko sklada, ki v treh letih dodeljevanja subvencij za gradnjo zelo dobrih nizkoenergijskih in pasivnih hiš najbolj spodbuja vgradnjo tistih izolacijskih materialov, ki v svojem življenjskem krogu, tj. proizvodnji, vgradnji in razgradnji, najmanj obremenjujejo okolje. Sem spada seveda tudi izbira visoko učinkovitega zunanjega stavbnega pohištva iz lesa, ki je letos pri novogradnji dodatno subvencionirano v višini 50 EUR/m², vendar ne več kot za 30 m².

Opažamo, da se slovenski proizvajalci montažnih hiš veliko uspešneje kot pred leti prilagajajo zahtevam trga in za primerno ceno ponujajo najboljše. Izolacijski materiali naravnega izvora so po podatkih Eko sklada namreč najpogostejša izbira tistih investitorjev, ki gradijo pasivne hiše. Dodatni strošek za boljšo energijsko učinkovitost stavbe in toplotno zaščito naravnega izvora se jim namreč povrne v obliki subvencije po koncu gradnje.

Pravica do spodbude Eko sklada je letos lahko dodeljena za novogradnjo eno-, dvo- ali več družinskih hiš, katerih energijska učinkovitost je v segmentu računske rabe energije za ogrevanje (Qh), izračunane po metodi za pasivne stavbe PHPP'07, manjša od 25 kWh/m²a. Spodbude so opredeljene na podlagi ovrednotenih razlik v investirani energijski, pa tudi okoljski nivo gradnje ter progresivno spodbujajo vgradnjo najbolj želenih naravnih materialov.

Najvišja spodbuda 125 evrov na kvadratni meter ogrevane površine se lahko dodeli za novogradnje v energijskem razredu do 10 kWh/m²a, toplotno zaščitene z udeležbo najmanj 75 odstotkov naravnih izolacijskih materialov, in sicer do obsega 200 m² za enodružinske hiše in do 150 m² za stanovanjske enote v dvodružinskih ali vrstnih hišah.

Eko sklad spodbuja tudi nakup stanovanj v novih ali prenovljenih tri- ali večstanovanjskih pasivnih stavbah, subvencija pa je kupcu lahko dodeljena za največ 100 m² neto ogrevane površine stanovanjske enote in znaša največ 250 EUR/m².

To pa je že nov izziv tako za proizvajalce montažnih hiš kot za projektante. Ti namreč nase prevzemajo vedno večjo odgovornost pri uvajanju sodobne, energijsko učinkovite, do okolja in uporabnika prijazne, trajnostne gradnje – stavbe za svoje obratovanje lahko porabijo zelo malo energije (ali jo celo proizvajajo), malo pa naj bi je porabile tudi med proizvodnjo sestavnih delov in med gradnjo samo. Prav tako okolja ne smejo dodatno obremenjevati s škodljivimi vplivi med svojo življenjsko dobo, po njenem izteku ter med razgradnjo, hkrati pa morajo biti uporabniku cenovno dosegljive.

Delo in dom, 28. julij 2010