Naj bo še tako majhno, skriva seme v sebi moč in »program« za vse življenjske procese rastline, ki bo zrasla iz njega. Februarja je že čas, da preverimo, katero seme vrtnin in cvetlic imamo na zalogi od lani, morda še od prej. Zanj bo potreben kalilni preizkus. Pripravili smo pregled dejavnikov, ki vplivajo na kalivost, podatkov, na katere moramo biti pozorni pri nakupu semenskih vrečic, za tiste, ki nameravate prihodnje leto posejati seme, ki ga boste letos pridelali sami, pa navajamo najpomembnejša priporočila, da bo semenitev uspešna.

Pred setveno sezono se moramo prepričati, koliko se lahko zanesemo na seme, ki nam je ostalo od prejšnjih sezon. Seme je namreč živo, ves čas diha, pri čemer se s pomočjo kisika razgrajujejo hranilne in druge snovi v njem. To je razlog, da postopoma izgublja kalivost in moč. Minimalna kalivost semena vrtnin, ki je naprodaj, je določena s pravilnikom, za cvetlice pa takšnih norm ni. Na kalivost med drugim vplivajo genetika, vremenske razmere v času pridelovanja semena, dodelava semena, ravnanje z njim v trgovini in doma, način shranjevanja, starost, temperatura tal, globina setve …

Genetika: Pastinak, zelišča, črni koren in številne enoletne cvetlice izgubijo kalivost že po dveh letih. Seme korenčka, peteršilja in čebule ostane kalivo do tri leta, medtem ko številne druge vrtnine ohranijo kalivost od tri do štiri leta (solate, radič, paprika, paradižnik, bučke, melone, kumare, grah, fižol, špinača in blitva). Še dlje zdrži seme rdeče pese, jajčevca, endivije, sladke koruze, cvetače, brokolija, ohrovta, zelja, redkve, mesečne redkvice in drugih redkvic. Svojevrstna posebnost je seme motovilca. Sveže namreč ne kali ali pa je kalivost zelo slaba. Precej bolje kali staro leto ali dve.

Vremenske razmere: V deževnih letih je zelo težko ohraniti zdrav posevek. Rastline, ki jih obdržimo za seme, ostanejo na gredah precej dlje kot tiste, ki jih pojemo. Velike semenske hiše zato pridelujejo seme po vsem svetu, na območjih s stabilnimi vremenskimi razmerami. Semena plodovk pridelujejo v Indiji, Afriki, Latinski Ameriki, na Kitajskem ob rekah v puščavi Gobi, kjer je podnebje toplo in suho. Pri nas bi namreč deževno poletje in jesen pogosto uničila plodove, še preden bi seme v njih dozorelo, poleg tega se lahko okuži z glivicami in bakterijami.

Dodelava semena: Semenarske hiše imajo dobro razvito dodelavo semena. Po žetvi je treba iz njega odstraniti seme plevelov in drugih rastlinskih vrst, pesek in podobno ter odvečno vlago. Prevlažno namreč rado plesni, zato mora pred pakiranjem v sušilnico. Pomembno je tudi zdravstveno stanje. Okuženost z nekaterimi bakterijami pomeni, da seme ni primerno za pakiranje in prodajo. Včasih se njegovo zdravstveno stanje izboljša z razkuževanjem s fungicidi. V takem primeru je na vrečicah navedeno, da je seme »tretirano«. Doma pridelano ne gre v laboratorij za ugotavljanje kakovosti, zato je več možnosti, da bo zaradi okuženosti izgubilo kalivost.

Ravnanje s semenom in shranjevanje: Ker lahko kalivost zmanjšajo mehanske poškodbe, s semenom ravnamo previdno. Kupljene vrečice odnesemo domov v ločeni vrečki, da jih hkrati kupljeni trdi predmeti ne poškodujejo. Shranimo jih v temnem in suhem prostoru, kjer je nihanje temperature in vlage čim manjše. Ob setvi prinesemo seme na vrt v plastični posodi, da ne pride v stik s talno vlago. Če ne posejemo vsega, ga shranimo v originalni embalaži. Vrečico dobro zapremo in zatesnimo. Neporabljeno lahko zložimo v plastično posodo, ki jo dobro zatesnimo. Kupljeno seme je najpogosteje pakirano dvojno. To pomeni, da je v barviti vrečici hermetično zaprt žepek s semenom.

Starost: Ta je tesno povezana z dednostjo. Nekatero seme dobro kali še po petih, šestih letih, drugo je staro že po letu dni. V semenu se porablja rezervna hrana. Staro ima navadno tudi zelo slabo energijo kalivosti. Čeprav mu s poslednjimi močmi še uspe vzkaliti, nima dovolj energije za vznik (posevek vznikne, ko mlade rastlinice pogledajo iz tal).

Temperatura tal in globina setve: Plodovke zahtevajo za kaljenje topla tla. Za vse vrtnine velja, da njihovo seme v premokrih ali prehladnih tleh zgnije. V takem primeru s kalivostjo ni prav nič narobe, le vremenske razmere so neustrezne. Tudi prevelika vročina lahko uniči kaleča semena, čeprav je kalivost povsem dobra. To se zgodi poleti, če nekaj dni po setvi pritisne huda vročina. Seme se je že zbudilo in je v procesu kalitve, porajajoče se kalčke pa uniči previsoka temperatura. Tudi pregloboka setev je lahko vzrok, da ne pogledajo iz tal. Na vrečicah s semeni večinoma piše, kako globoko lahko sejemo. Drobnejše ko je seme, plitvejša mora biti setev. V večini primerov zadostuje, da seme pokrijemo s pol do en centimeter debelo plastjo vrtne zemlje. Sončnice imajo debelejše seme, zato jih pokrijemo s centimeter do dva debelo plastjo. Še globlje sejemo oziroma sadimo fižol.

Kalilni preizkus

Doma sicer ne moremo preveriti vlažnosti in zdravstvenega stanja semena, lahko pa naredimo test kalivosti. Na krožnik položimo več plasti mokre papirnate brisače. Po njej razporedimo 50 ali 100 semen, pri stročnicah jih zadostuje 50. Pri semenu na traku odrežemo nekaj koščkov traku in jih razporedimo po površini mokre brisače. Seme mora biti ves čas kalilnega preskusa v toplem in vlažnem okolju. Krožnik pokrijemo s prozorno plastično vrečko ali s folijo za živila. Dišavnice, korenček in peteršilj lahko kalijo na svetlem, druga semena pa na temnem (krožnik pokrijemo s časopisnim papirjem). Večina semen vzkali v sedmih do štirinajstih dneh pri temperaturi okoli 20 stopinj Celzija. Če se še po desetih dneh nič ne dogaja ali vzkali le nekaj semen, pomeni, da je kalivost zelo slaba. Lahko se zgodi, da po dolgem času vzkali velik delež semen, a so kalčki slabotni. Takšno seme ima slabo energijo kalivosti in je vprašanje, ali bi na vrtu sploh vzniknilo. Med preizkusom se lahko pojavijo plesni. Tako seme zavržemo. Za setev je primerno seme, ki po sedmih do štirinajstih dneh vzklije v močne in zdrave kalčke. Zadovoljimo se lahko tudi z manjšim deležem kalivosti, kot jo ima seme na prodajnih policah, pomembno je le, da to upoštevamo pri setvi.

Doma najlaže pridelamo seme solate in fižola

Domača pridelava semena je lahko za vrtičkarja svojevrsten hobi, ki pa ga najbolj omejuje prav prostorska stiska. Doma najlaže razmnožimo solato, grah, fižol in bob, ker so te rastline samoprašnice. To pomeni, da se cvetovi oprašijo in oplodijo z lastnim cvetnim prahom in se nam ni treba bati, da bi se križale s sorodnimi plevelnimi ali gojenimi vrstami. Če bi želeli doma pridelati seme jedilnih bučk, pa že lahko nastane težava. V bližini namreč ne sme biti drugih buč, še zlasti ne okrasnih.

Buče in bučke se med seboj križajo (oprašijo in oplodijo), poleg tega vsebujejo okrasne bučke strupene alkaloide. Prav tako se med seboj križata radič in endivija. Z njima pa se križa tudi modro cvetoča cikorija, ki raste na travnikih. Če želimo pridelati seme radiča, v razdalji 200 metrov ne sme biti endivije, pokositi pa je treba tudi cikorijo. Korenček z vrta se lahko križa z divjim korenom, medtem ko se blitva z rdečo peso. Med seboj se križajo še različne kapusnice (zelje in ohrovt, rumeno cvetoča ogrščica in zelje in tako naprej). Repa se lahko križa z redkvico, obe pa tudi z divjo redkvijo, ki cveti v okolici. Prav tako se križajo različne sorte motovilca, peteršilja, paprik in različne sorte feferonov. Če želimo pridelati seme tujeprašnih vrtnin (vse razen solate in stročnic), v razdalji od 200 do 500 metrov ne sme biti drugih sorodnih rastlin (drugih sort, sorodnih gojenih ali divjih vrst). Naj to pojasni primer: če želimo pridelati seme paprike kalifornijsko čudo, do 200 metrov naokoli ne sme rasti nobena druga sorta paprike, pa tudi feferoni ne. Pri pridelovanju semena čebule in kapusnic (zelje, ohrovt, cvetača …), mora biti posamezna sorta oddaljena od drugih sort in sorodnih vrst kar 500 metrov.

Pri pridelovanju semena se srečamo tudi z drugimi ovirami. Nekatere vrtnine razvijejo seme šele v drugem letu (npr. korenček, koleraba, zelje, ohrovt, čebula, česen). Korene, gomolje, čebule in stroke je treba čez zimo primerno shraniti in jih spomladi spet posaditi. Izjema je brokoli, ki zacveti še isto leto. Potrebnega je veliko truda, da ohranimo rastline zdrave.

Za seme moramo vedno odbrati najlepše rastline: najbolj zdrave, rodovitne, lahko tudi najbolj zgodnje, tiste, ki so se najbolje obnesle v suši ali vročini … Pri prezimnih vrtninah (prezimne sorte motovilca, pora, brstičnega ohrovta) odberemo rastline, ki so najbolje prezimile. To pomeni, da najlepših glav solate ne smemo pojesti, ampak jih pustimo, da uidejo v cvet. Tudi najlepše plodove paradižnika, paprike in kumar moramo pustiti pri miru.

Upoštevati moramo še eno pravilo: pri tujeprašnicah moramo odbrati dovolj veliko število rastlin, da se bodo med seboj oprašile. Če želimo na primer razmnožiti zelje varaždinsko, moramo na zelniku odbrati vsaj 20 najlepših glav. Pri pridelovanju fižola odberemo za seme najbolj zdrave in najbolj polne stroke, tiste, ki prvi dozorijo in so povsem zdravi, brez peg. Izluščimo seme in ga posušimo. Pri solati ne poberemo semena z rastlin, ki so ušle v cvet, ker te rastline niso vedno tudi najlepše in najbolj zdrave. Glave skrbno odberemo in jih označimo. Ko seme dozori, cvetno steblo odrežemo in obesimo v suho in zračno lopo, da se posuši. Pomembno je, da ne čakamo tako dolgo, da se seme spremeni v »regratove lučke«. Z roko ga izluščimo, odstranimo ostanke rastlin in ga shranimo v suhem prostoru.

Hibridne vrtnine in cvetlice ne razvijejo kalivega semena, zato se v tej smeri z njimi ni vredno truditi. Sadike zelenjave (paprika, paradižnik, jajčevec, feferoni, kumare, zelje, cvetača, brokoli itd.), ki jih kupimo, so najverjetneje hibridi. Tudi v vrečicah s semeni vrtnin in cvetlic lahko srečamo hibride (ob imenu je oznaka F1).

Kupujemo seme

Pri nakupu semena sčasoma dobimo občutek, za kako veliko površino zadostuje vrečica. Seveda to velja le v primeru, ko kupujemo seme iste blagovne znamke. Na vrečici so tudi osnovna navodila za vzgojo in kratek opis sorte. Naveden je čas vznika pri optimalni temperaturi, čas setve v zaprtem prostoru in na prostem, razdalja sajenja, čas pobiranja pridelka, včasih je pripisan tudi kakšen kulinarični nasvet, predvsem pri zeliščih. Ponekod je dodan podatek, za kakšno površino oziroma za koliko rastlin zadostuje vsebina semena.

Na vrečicah so tudi zakonsko določene oznake, ki pa kupca v glavnem ne zanimajo. Bolj smo pozorni na podatek, ali je seme razkuženo. V ekološki pridelavi razkuženega semena ni dovoljeno uporabljati. Izjemoma se lahko uporabi nerazkuženo, pridelano na konvencionalni način (z uporabo kemičnih sredstev za varstvo rastlin), če ni nikjer mogoče kupiti ekološko pridelanega.

Preden gremo po nakupih, si naredimo seznam semen iz domače shrambe, ki imajo še vedno dobro kalivost, in seznam tistih, ki jih moramo kupiti. Pustimo si tudi prostor za kakšno presenečenje, saj se med semeni cvetlic in vrtnin vsako leto najde kaj novega. Ena od zadnjih novosti so semena na traku in setvenih ploščah. Seme je razporejeno na razgradljivem traku v razdalji, ki od nas skoraj ne zahteva redčenja posevka. V vrečici je pet metrov traku. Pri setvi ga preprosto položimo v setveni jarek in zagrnemo s prstjo. Lahko ga seveda razrežemo na poljubno dolge manjše trakove. Za seme na traku se odločamo zlasti pri tistih vrtninah, ki jih navadno sejemo pregosto (korenček, peteršilj, rdeča pesa, por, čebula, zelišča …).

Nekatera zelišča so na voljo na traku in tudi na okroglih setvenih ploščah s premerom približno 10 cm. Lonček napolnimo s prstjo in vanj položimo setveno ploščo. Plitvo jo zagrnemo in setev je končana. Zelišča na traku in setvenih ploščah so primerna tudi za gojenje na balkonih in terasah.