Pri načrtovanju pasivne in nizkoenergijske hiše lahko potegnemo določene vzporednice. Za obe velja, da morata biti na parceli postavljeni tako, da sta dobro osončeni in obrnjeni proti jugu. To pomeni, da sta na južni strani odprti z večjimi steklenimi površinami, na severni strani pa so okna čim manjša. Temu primerno so razporejeni notranji prostori. Dnevni bivalni naj bodo na jugu in jugozahodu, spalni na vzhodu, tisti, ki ne potrebujejo sončne toplote, pa so lahko na severu.

Preprosti minimalizem

Za obe je tudi dobro, da sta po zasnovi čim bolj kompaktni. Kompaktnost osnovnega kubusa pomeni, da je zunanja podoba hiše čim manj razgibana. Najbolje je, če so to le štiri ravne stene. Večja razgibanost namreč pomeni večjo površino zunanjih sten in s tem več možnosti za toplotne izgube, saj vemo, da se toplota izgublja tudi skozi stene. Poleg tega se s preprostimi linijami zunanjih sten izognemo nastanku toplotnih mostov, ki se lahko pojavijo na stikih. Preprečitev toplotnih mostov je eden od pogojev, da bomo imeli energijsko varčno hišo. Zato so te pogosto videti zelo preproste in minimalistične.

Poudariti je treba še, da hiši naj ne bi imeli balkonov, nadstreškov, prizidkov in podobnih elementov, ki so lahko vir toplotnih izgub. Tudi kletna garaža in nasploh klet ne sodita vanju. Vendar tu obstaja zelo pomembna razlika med pasivno in nizkoenergijsko hišo. Graditelji prve se bodo morali naštetemu odpovedati, če v resnici želijo doseči porabo energije za ogrevanje, manjšo od 15 kWh/m² na leto. Upoštevati morajo tudi vse druge zahteve.

Pri nizkoenergijskih hišah se lahko malo manj dosledno držimo navedenega in sklenemo kompromise. Tako imajo lahko balkone, ki jih od energijsko varčnega zunanjega ovoja ločimo s posebnimi balkonskimi distančniki, ni se treba odreči garaži ali kleti, nujno pa jo moramo dobro izolirati. Kompromis je mogoč tudi pri velikosti severnih oken. Vendar je treba vedeti, da vse te kršitve povečujejo investicijo, če kljub temu želimo ohraniti raven energijske varčnosti med tremi in petimi litri kurilnega olja.

Masivna ali montažna

Pasivne in nizkoenergijske hiše so lahko masivne ali montažne. Bistvena razlika med njimi je v zmožnosti akumulacije toplote. Lahke konstrukcije montažnih hiš ne zagotavljajo tako velike akumulacije kot stene zidanih hiš. Akumulacija pomeni, da se toplota zadržuje v materialu, ta pa jo potem dalj časa oddaja nazaj v prostor, zato se notranjost ne ohlaja tako hitro. Govorimo o faznem zamiku, ki pove, v kolikšnem času bo del shranjene toplote prodrl nazaj v prostor. V montažnih hišah se to lahko zagotovi z izolacijo iz lesnih vlaken, lahko pa se na notranji strani stene naredi tudi dodatna nekajcentimetrska opečna obloga.

Dovolj debela toplotna izolacija

Bolj kot izbira osnovnega gradbenega materiala sta pri pasivnih in nizkoenergijskih hišah pomembni debelina izolacije, ki mora biti prilagojena podnebnim razmeram, in njena izvedba. Velja, da mora biti skupna debelina stene pasivne hiše približno 40 centimetrov, kar ob primerni izolaciji in dobri izvedbi zagotavlja zahtevano vrednost toplotne prehodnosti, ki ne sme biti večja od 0,15 W/m²K. Na stene se zato v povprečju vgradi 25 do 30 centimetrov izolacije, na podstrešju 45 centimetrov in 20 centimetrov na tla proti zemlji.

Tanjša, približno 30 centimetrov, pa je debelina stene nizkoenergijske hiše, ki ima toplotno prehodnost od 0,20 do 0,25 W/m²K. Na zunanjih stenah je potrebna približno 20-centimetrska plast toplotne izolacije, na podstrešju pa od 26 do 30 centimetrov.

Mineralna volna, polistiren, lesne vlaknenke ...

Pri masivni gradnji se največkrat uporablja toplotna izolacija iz kamene volne in ekspandiranega polistirena. Cenovno sta oba dostopna, cena pa je odvisna od njune gostote, debeline in trdnosti. Preprost je tudi način pritrjevanja na zid. Zelo pomembno je, da je vgradnja narejena natančno, posebno pozoren je treba biti pri stikih, med katerimi se lahko pojavijo zračni žepi. Dodatno je treba izolirati vse vogale in stike med zidom in okni ter vrati, kjer lahko nastanejo toplotni mostovi.

Oba materiala se lahko uporabljata tudi za izolacijo votlih sten montažnih hiš, vendar se pri teh vse pogosteje uporabljajo drugi, tako imenovani alternativni izolacijski materiali, kot so lesni in celulozni kosmiči ter različne lesne vlaknenke. Kosmiči, ki so v razsutem stanju, se v votlo konstrukcijo vpihujejo, tako da zapolnijo vsa mesta, tudi najteže dostopne kote in reže. To je prednost teh materialov, saj se izognemo vsem stikom. Prednost lesnih vlaknenk je zmožnost reguliranja zračne vlage v prostoru, kar izboljša bivalne razmere, hkrati pa so iz naravnih, okolju neškodljivih materialov. Omenjene alternativne izolacije so dražje od kamene volne in polistirena, vrednosti toplotne prevodnosti pa se ne razlikujejo veliko. Tla proti zemlji se največkrat izolirajo s posebnim ekspandiranim polistirenom, ki ima večjo gostoto, saj mu ta zagotavlja večjo trdnost in obstojnost. Dober toplotni izolator, ki ga lahko dobimo tudi pri nas, je penjeno steklo. Je vodoodbojno, hkrati pa paroprepustno in odporno na velike obremenitve.

Gradbeni materiali za masivno hišo

Zunanji zidovi pasivnih in nizkoenergijskih hiš so lahko iz različnih zidakov, ki pa morajo imeti boljše toplotnoizolativne lastnosti od na primer klasične modularne opeke. Uporablja se lahko termo opeka, ki ji dodajo žagovino ali papir. Med žganjem zoglenita, na njunem mestu pa se pojavijo žepki, v katere je ujet zrak. To povečuje toplotno izolativnost opeke. Nizkoenergijske hiše so lahko tudi iz klasične opeke, vendar je potem treba vgraditi nekaj več izolacije. Primeren material so prav tako zidaki iz penjenega betona ali porobetona, ki so še boljši izolator.

Na voljo pa so še različni sistemi nekakšnih zidakov iz ekspandiranega polistirena. Gre za manj znano rešitev, vendar se zaradi preproste gradnje in dobrih toplotnoizolativnih lastnosti vse pogosteje uporablja predvsem pri pasivnih hišah. Med dve plasti polistirena je v vmesni prostor vgrajena armatura. Zgrajena votla konstrukcija se potem zapolni z betonom. Sistemi se med seboj razlikujejo po lastnostih polistirena in načinu gradnje ter različnih konstrukcijskih elementih. Na trgu so tudi že takšni, s katerimi brez nepotrebnih prekinitev oblikujemo vogale in okrogline v konstrukciji. Ta gradbeni material ne potrebuje dodatne toplotne izolacije, saj je polistiren dober toplotni izolator, poleg tega so mu primešani grafitni lističi, ki mu to lastnost še izboljšujejo.

Montažna gradnja

Osnovni konstrukcijski material montažnih hiš je masivni les, tako pri nizkoenergijskih kot pri pasivnih izvedbah. Zunanja stena je sestavljena iz več plasti, ki so običajno iz naravnih materialov. Lesena osnova je običajno obložena z lesenimi vlaknenkami, ki so narejene iz mletega lesa in stisnjene v plošče. V kalupu, ki se ustvari s temi oblogami, pa mora biti dodatna izolacija. Pri nizkoenergijskih hišah se namesto vlaknenk pogosto uporabljajo cementnoiverne in mavčnokartonske plošče. Mednje je vstavljena še parna ovira. Na zunanji strani je zaključni tankoslojni fasadni omet, lahko pa se odločimo tudi za leseno oblogo. Sistemi montažne gradnje za obe vrsti varčnih hiš so različni in odvisni od ponudnikov.

Delo in dom, 28. februar 2007