Minuli petek dopoldne, ko sva se s fotografom pripeljala na tlakovano dvorišče Šmelcerjeve hiše, vsaj na prvi pogled ni bilo videti, da je pripravljena na nove stanovalce. Okrog nje je bilo še precej gradbenega materiala, od desk do plastičnih cevi, namesto zelene trate jo je obkrožala pusta zemlja, ob velikih panoramskih oknih so se kazali zametki terase, ena zunanja stena v zgornjem nadstropju je še čakala, da jo »oblečejo« v leseno fasado ...

V notranjosti je bila slika le malo drugačna, zato si nisem mogla kaj, da lastnika ne bi povprašala, ali bo dan pozneje resnično spal v novem domu. »Načrt je že tak in za zdaj kaže, da nam bo uspelo. Morda na prvi pogled ni videti, ampak pritličje je pripravljeno. Le še nekaj malenkosti je treba postoriti, temeljito počistiti, za jedilno postaviti stole, kuhinjske omarice napolniti s posodo, garderobne z oblačili, stopnice v mansardo pa zapreti, saj bomo zgornje prostore urejali postopoma,« je našteval Matej Šmelcer, medtem ko je iz kopalnice odnašal orodje.

Že vrsto let se ukvarja z vgradnjo prezračevalnih sistemov in je po službeni dolžnosti veliko časa preživel v različnih novograd­njah, tako zidanih kot lesenih, zato odločitev za leseno hišo ne preseneča. Počutje v njej je, kakor pravi, čisto drugačno kot v zidani: »Že med gradnjo je drugače, prijetneje. Pozimi, denimo, ko so mojstri opravljali zaključna dela, je bilo tu brez kakršnega koli ogrevanja približno 17 stopinj Celzija.«

V skeletno konstrukcijo 
vpihana celulozna izolacija

Lesena skeletna konstrukcija na pogled razgibane, a v resnici kompaktno zasnovane hiše, je ojačena z jeklenimi nosilci, ki so skriti v njej. Z obeh strani je zaprta lesnovlaknenimi ploščami debeline šest centimetrov, vanjo pa je vpihanih 32 centimetrov toplotne izolacije iz celuloznih vlaken, po njej so speljane tudi vse inštalacije. Pasivni ovoj se sicer začne pod temeljno ploščo, kjer je 40-centimetrsko nasutje penjenega stekla, nadaljuje s konstrukcijo in konča na strehi, kjer so med 40 centimetrov visoke lesene profile prav tako vpihana celulozna vlakna.

»Če matematika 'štima', bo hiša za ogrevanje kvadratnega metra porabila 1,6 kW na leto, kar je zelo malo. Pravzaprav sploh ne bi potrebovala ogrevalnega sistema,« je dejal Šmelcer, ki se je odločil za toplovodno talno ogrevanje. V odprto zasnovanem pritličju z dnevnim bivalnim prostorom, kuhinjo in jedilnico je zato vse pripravljeno za vgradnjo toplovodnega kamina, v kurilnici pa stoji 1000-litrski zalogovnik. S toploto iz kamina se bo namreč pozimi ogrevala tudi sanitarna voda, medtem ko bo v preostalih mesecih za to skrbela toplotna črpalka zrak/voda z močjo 5 kW. »Za ogrevanje prostorov bi zadostovala električna preproga, za katero bi odštel 2000 evrov, medtem ko sem za toplotno črpalko in toplovodno talno ogrevanje približno 15.000 evrov. A se je naložba več kot zgolj 'pokrila' s subvencijo Eko sklada za gradnjo pasivne hiše, iz tega naslova sem namreč dobil približno 26.000 evrov,« je povedal sogovornik. O vgradnji sprejemnikov sončne energije sploh ni razmišljal, saj bi šlo po njegovih besedah za nesmiselno podvajanje sistemov.

Namesto talne obloge dekorativni beton

Za svež zrak v prostorih bo skrbel prezračevalni sistem z rekuperacijo, ki je v pasivno zasnovani hiši nujen za dobro bivalno klimo. Kakor pravi investitor, se je moral Primož Erznožnik iz biroja Atelje 9 kar potruditi, da je pri projektiranju zagotovil ustrezno pasivno izrabo sonca: »Ker smo morali pri umestitvi hiše na parceli loviti smer tudi z drugimi hišami v naselju, orien­tacija ni optimalna, a nam je kljub temu uspelo. Je pa treba paziti, da pravočasno spustimo žaluzije na velikih panoramskih stenah, drugače se notranjost hitro pregreje.« A s spuščanjem in dvigovanjem žaluzij stanovalci ne bodo imeli nobenega dela, saj bodo za vse poskrbele pametne inštalacije, ki bodo potrebne podatke pridobivale od vremenske postaje.

Tudi notranjost je zasnoval Erznožnik, seveda pa je imel glavno besedo investitor. »Glede na to, da zaradi narave svojega dela vidim veliko hiš tako v fazi gradnje kot potem, ko so že vseljene, sem si za večino stvari v svojem domu precej natančno predstavljal, kak­šne bi morale biti, arhitekt pa jih je ustrezno umestil,« je dejal Šmelcer. Pritlični del je zasnovan kot samostojna enota, čeprav od tod vodijo stopnice v mansardo, ki je odprta do slemena in v kateri bodo zaključna dela potekala še po vselitvi v pritličje. V mansardi bodo imeli dve otroški sobi, kopalnico in manjši osrednji bivalni del, kotiček, v katerem je sicer predvidena savna, pa bo najverjetneje postal delovni kabinet. Tla bodo v celoti obložena s hrastovim parketom, tudi v kopalnici, medtem ko je v pritličju le v spalnici. 

Drugod tla prekriva dekorativni beton v sivem odtenku. »V nasprotju s splošnim prepričanjem so takšna tla topla, po njih brez težav hodiš bos,« zagotavlja Matej Šmelcer, ki bo beton še enkrat prebrusil, saj so se na njem pojavili madeži v temnejšem odtenku, in nato premazal z mat premazom. Lahko bi izbral tudi sijajnega ali katero koli barvo, a se je odločil, da bo za poživitev osrednjega bivalnega prostora, v katerem prevladujeta bela in temno rjava, skoraj črna, raje poskrbel s skrbno izbranimi detajli.