Svoje spomine na sobe, v katerih so preživeli otroška leta, so tokrat z nami delili tudi igralec, pedagog in publicist Polde Bibič, arhitekt Andrej Bohinc ter pisateljica, publicistka in performerka Nina Kokelj.

Vsak človek, ne glede na to, koliko je star, potrebuje prostor zase, svoj kotiček, kamor se lahko umakne, kadar bi rad bil sam ali morda v miru opravljal svoje delo. Otrok potrebuje svoj prostor predvsem za igro in ga v najzgodnejšem obdobju navadno deli s starši, brati ali sestrami. Ko raste in odrašča, pa je lasten kotiček zanj stopnička več na poti osamosvajanja. In starši se po svojih najboljših močeh trudimo, da bi svojemu otroku ustvarili okolje, ki mu bo ponudilo varnost, toplino, hkrati pa spodbudno vplivalo na njegov razvoj. Za to imamo zdaj na voljo tisoč in eno različico otroških sob in nešteto dodatkov, česar generacije staršev pred nami niso imele. Pa so njihovi otroci kljub temu zrasli in odrasli.

Z mamo sta spala kar v kuhinji

Priljubljeni dramski umetnik, radijski, televizijski in filmski igralec, gledališki vzgojitelj, pedagog, plodovit literarni pričevalec, publicist in esejist Polde Bibič se danes, ko obuja spomine na otroštvo, sprašuje, kako so pravzaprav mogli živeti: »Veste, ko sem bil jaz otrok, so bili eni čudni časi. Z mamo in starimi starši smo živeli v hiši, pravzaprav hiški, ki je bila precej tesna za štiri ljudi. Dve sobi in kuhinja, to je bilo vse naše razkošje. Stranišča ni bilo, elektriko smo dobili, če se prav spomnim, ko sem bil star dvanajst, trinajst let, radia takrat nisem poznal …« In ker sta imela stara mama in stari oče vsak svojo sobo, je našemu sogovorniku in njegovi mami preostala kuhinja. Pa še ta je bila njuna le ponoči, čez dan so se v njej zadrževali vsi.

Ampak takrat ni pogrešal svoje sobe, pravi Bibič in prostodušno prizna, da v tistih letih sploh ni vedel, da kaj takega obstaja: »Povsod okrog nas so se stiskali v majhnih prostorih, na to, da bi imel kdo svojo sobo, ni nihče pomislil.« Da bi bilo fino, mu je prvič prišlo na misel, ko je začel študirati, a je vse ostalo le pri razmišljanju, saj si je sobo delil s »cimrom«. »Potem sem se poročil in spet nisem imel svoje sobe. Pravzaprav sem čisto prvo svojo sobo dobil šele, ko mi je umrla žena,« vse skupaj na humor obrne Polde Bibič in doda, da tudi to ni dolgo trajalo, saj je »na stanovanje dobil nečaka, ker se je družina bala, da bi bil preveč sam. Sobivanje me sicer ni nič motilo, ampak po pravici povedano, sem bil kar vesel, ko je šel na svoje.« No, če sam ni imel svoje sobe, pa je to omogočil hčerki, takoj ko se je družina preselila v večje stanovanje.

Strateško pozicijo je zasedel brat

Arhitekt Andrej Bohinc, samostojni ustvarjalec na področju kulture in član združenja arhitektov Arhe, je otroško sobo delil s starejšim bratom, a šele potem, ko se je družina v sedemdesetih letih preselila v dvosobno stanovanje. »Pravzaprav je bila bolj sobica, velika kakšnih osem kvadratnih metrov, ozka in dolga. Zdaj bi ji rekli kabinet. A za naju z bratom, ki sva bila takrat stara eno in dve leti, je bila dovolj velika,« razlaga sogovornik, ki je nekaj časa živel tudi na Japonskem, izkušnje in znanje, ki jih je pridobil tam, pa s pridom uporablja pri svojem delu.

V tem malem prostoru so jima starši uredili dve delovni površini, ki sta se dotikali stene, in spalni del, pograd. »Na tem dvonivojskem ležišču je strateško pozicijo, torej zgornje ležišče, zasedel starejši brat, meni je preostalo pritličje. V sobi je bilo kljub temu dovolj prostora za manjši igralni prostor, ki sva si ga bratsko delila za igro z lego kockami,« pravi Bohinc in doda, da sta se v sobi povsem složno igrala in učila, prepiri, če so se že vneli, so se večinoma dogajali drugje, na širšem bojnem polju dnevne sobe in dvorišča stanovanjskega bloka.

Soba je bila, vsaj zanju, primerno spodbudno okolje za igro in učenje. Kakor pravi sogovornik, je bila zelo topla, z rumenimi stenami in takrat modnim oranžno-belim serijskim pohištvom. Stene niso bile prazne, ampak polne podob, ki spodbujajo domišljijo in pomagajo otroku pri njegovih prvih korakih v svet informacij. »Tam so se vedno bohotile velike črke s pripadajočimi podobami, ki so pomagale k nezavednemu učenju in spodbujale domišljijo.«

Edino, kar je pogrešal v njuni sobi, je bilo več prostora za igro, nikakor pa se ne bi – vsaj do prvih šolskih korakov – odrekel druženju z bratom. »Dodal bi še več prostora za druženje s prijatelji, prostor za shranjevanje, skrivanje, različne ambiente znotraj enega – pomaga že navaden šotor za kampiranje – in predvsem možnost hitrih sprememb. Na primer preprosta plutovinasta ali magnetna površina, na katero lahko otrok lepi ali pritrjuje svoje najljubše podobe in jih glede na interese tudi menja.«

Otroška soba mora biti prostor, v katerem otrok lahko razvija svoje sposobnosti. Po Bohinčevih besedah je do približno četrtega leta starosti pomembno, da je čim bolj živahnih barv, z odhodom v šolske klopi pa je priporočljivo, da dobi vsak otrok svojo sobo. Pri urejanju s čisto strokovnega vidika gleda predvsem na varnost, osvetlitev in zasnovo prostora in opreme, ki omogoča čim večjo prilagodljivost med odraščanjem. »Varnost je v pomembna predvsem v zgodnji dobi, ko otrok šele odkriva prostor, osvetlitev mora omogočati normalno delovanje tako za igro kot učenje, pozneje pa je zelo pomembno, da se prostor da prilagajati različnim interesom,« pravi sogovornik in poudarja, da mora oprema rasti z otokom.

Na priročni polički ob postelji, denimo, bo sprva stala najljubša plišasta igrača, nato žoga, pozneje knjiga … Vse to staršem pomaga ugotoviti, kaj otroka zanima, pravi Bohinc: »Če se na polički znajde gasilski avto, na primer, smo le še korak stran od rdeče pobarvane stene. Barve so tudi najcenejša rešitev za hitre spremembe v prostoru. Le malo dela je treba vložiti v to. Kakor koli že, ko opremljamo sobo za svojega otroka, mu ne vsiljujmo svoje podobe sveta, raje mu prisluhnimo.«

Še vedno živi v otroški sobi

Majhna. Skromna. Najlepša. S temi besedami pisateljica, publicistka in performerka Nina Kokelj opiše sobo, ki jo je v dvosobnem stanovanju delila z bratom in sestro. »Velikokrat se spomnim, kako je bilo, ko smo bili mi trije še otroci. Tina, Rok, jaz. Tina je pred blokom pazila na vse dojenčke, deklice, dečke iz soseske, se igrala z njimi. Rok se je igral z žogo. Se vozil s ponyjem. In se zanimal za motorje. Jaz sem skupaj z Lidijo pisala pesmice, pravljice, že ko sem komaj znala postavljati črke na papir.«

Imeli so svojo – otroško sobo. Do nje so prišli po zanimivi poti, pravi sogovornica: »Naša mamica je šla v Ljubljano. V Slovenijales, z načrtom, ki ga je – briljantno in zastonj, kot darilo, kot podporo materi samohranilki – zrisala ugledna arhitektka Anika Logar. In potem sta prišla dva fanta. In sta sobo zmontirala. Bila je rdeče barve. Iz iverice. Tri postelje, dve pisalni mizi, ozadje omar z druge strani kot nekakšna stena.«

Ta soba je bila ves svet. Tina in Rok sta v njej igrala hokej in pikado, Nina je brala Sartra in Hegla. Hokejska palica Stana Reddicka, dve nogometni žogi, rolka, Tinin plastični dojenček Lubek in punčka Sara, ki jo je Nina v nahrbtniku prinesla iz Izraela. »Pa Rokova radiobudilka, ki je zazvonila že ob petih zjutraj, ko so ga pred blokom čakali fantje, sodelavci. Moja roža, košata praprot – ko sem jo pršila, je kakšna kaplja padla tudi na spečega brata. Ko smo v otroški sobi dobili radiatorje, je bila to velika pridobitev,« obuja spomine mlada pisateljica, ki je pozornost zbudila že sredi devetdesetih let s svojimi kratkimi zgodbami, ena izmed njih je bila nagrajena na natečaju za najboljšo študentsko kratko zgodbo.

»Z okna smo zrli na vojašnico. Na visoke smreke. In zjutraj na sončni vzhod, ki se je oranžen smejal za zavesami in nas vabil v vrtec, šolo, k igri, v dneve našega odraščanja. V tej sobi sem Cenetu napisala prvo ljubezensko pismo, ležala hudo bolna, v tej sobi je Tina gledala košarkarske in nogometne tekme in glasno navijala, se na okenski polici učila kot dijakinja srednje zdravstvene šole. Zdaj smo odrasli. Zdaj naše otroške sobe ni več. Lani poleti sta prišla dva fanta, jo razmontirala in odpeljala.«

Ampak »rodili« sta se dve novi otroški sobi – Nejčeva in Tivina. Nejc, Tinin dojenček, ima na stropu svoje sobice v Mavčičah letalo, na steni pa tigra in pujska. Tiva, Rokova hčerka, si je za svojo sobo izbrala vrtljiv stol in akvarij z ribico Betko. In Nina? »Jaz pa – morda se sliši čudno – še vedno živim v otroški sobi. V svojem lepem modernem stanovanju v Mesarski ulici v Ljubljani. Moja odrasla otroška soba je polna slikanic, igračk, lutk … Saj ustvarjam tudi za otroke. V tej moji sobi sta dva stolčka. Večji, pisan gugalnik, je za Tivo. Manjši, poslikan z roza barvo, je za Nejca.«

Delo in dom, 3. februar 2010