Na začetku tega desetletja so v Hofburgu, nekdanji dunajski zimski rezidenci Habsburžanov, zdaj muzeju, poimenovanem Cesarski apartmaji, obnovili in za javnost odprli nekdanjo prvo kopalnico in stranišče. Prvič so ju vgradili v drugi polovici 19. stoletja na zahtevo žene cesarja Franca Jožefa, cesarice Sisi. To je bila novost, za katero cesarju ni bilo mar. Francu Jožefu so sobarji v spalnico prinašali leseno kad za kopanje, ki je bila podobna čebru, po kopanju pa so jo spet odnesli.

Zdaj se redkokdo v evropskih urbanih središčih kopa v koritu. Večina ljudi v vsakodnevnem življenju tudi ne uporablja pljuvalnika, nočne posode ali večjih sobnih prenosnih stranišč. Še umivalna posoda, po domače lavor, je skoraj izginila iz našega obzorja, ali vrči za polivanje, ki so se uporabljali pri umivanju telesa. Keramično stojalo za sušenje krtačk za zobe je prav tako predmet, ki se danes zdi nenavaden.

Dvomi o nujnosti kopanja

Antična Grčija in Rim sta imela razvito higiensko kulturo, razširjeno navado rednega kopanja in temu ustrezno infrastrukturo. Rimski teoretik arhitekture Vitruvij je osmi del svojega traktata De architectura libre decem (Deset knjig o arhitekturi) iz leta 22 pred našim štetjem posvetil vodi. Naj spomnimo, da so stari Rimljani zgradili zapleteno komunalno infrastrukturo od vodovoda na veliko razdaljo z akvadukti do sistema odvodnih kanalov, sredi tega sistema pa so bila številna kopališča in javna stranišča.

Evropa zgodnjega in poznega srednjega veka ni popolnoma zanemarila telesne higiene, težko pa bi rekli, da je v tem veliko napredovala, zlasti v primerjavi z izginulo starorimsko prakso. A tudi v srednjem veku je bilo nekaj zanimivih rešitev. Ena od njih je bila necessarium (stranišče), ki ga je mogoče videti v cistercijanskem samostanu Zwettl pri istoimenskem spodnjeavstrijskem mestu. Gre za galerijo na enem od zunanjih zidov samostana, s katere so malo in veliko potrebo opravljali v potok, ki teče nekaj metrov niže.

V tem obdobju je v nekaterih evropskih mestih postala priljubljena tudi omarica za umivanje. Večja mesta so imela več kopališč. Na Dunaju jih je bilo na primer na začetku 15. stoletja približno 30 in tamkajšnji kopališki mojstri so bili še v 14. stoletju cehovsko organizirani.

V zgodnjem novem veku, po odkritju Amerike, ko so se v Evropi začeli širiti sifilis in druge nalezljive bolezni, se je kopanje iz javnih kopališč začelo seliti v domove. Knezi, kralji in papeži so imeli v svojih rezidencah razkošne osebne kopalnice. Ljudstvo pa je moralo uporabljati premične pripomočke, korita in kadi, ki so jih v bivalni prostor prinesli samo po potrebi. Vodo so morali prinesti in segreti. Umivali so se v zasebnem okolju, a ne sami.

V 17. in 18. stoletju so ljudje začeli namenjati čistoči čedalje več pozornosti, to pa ne pomeni, da so se vsi, ki so redneje menjavali perilo in srajce, pogosteje kopali kot tisti iz prejšnjih generacij. Theophraste Renaudot, osebni zdravnik francoskega kralja Ludvika XIII., je v enem od svojih spisov iz leta 1655 zapisal: »Kopanje, če ni absolutno nujno iz medicinskih razlogov, ni samo nepotrebno, temveč za ljudi tudi skrajno škodljivo. Kopanje izčrpava telo, ga namoči in ga tako naredi še bolj občutljivo za škodljiv zrak … Kopanje napolni telo s paro.«

Kljub temu pogled v druge takratne evropske pisne vire pokaže manj radikalno zavračanje kopanja kot v Franciji. Tudi sam francoski kralj Ludvik XIV. (1638–1715), o katerem so krožile zgodbe, da je smrdel, ker se ni hotel kopati, je imel v Versaillesu kabinet za kopanje. Ta prostor je bil razkošno okrašen s freskami in marmorjem in v njem je stala velika kad, v kateri sta se lahko kopala dva hkrati. Ludvik XIV. je poleg tega v svojem poletnem dvorcu Marly pri Parizu enega od tamkajšnjih 12 paviljonov namenil zgolj kopanju. Razkošno kopalnico je imel tudi dvorec Clagny pri Versaillesu, ki je bil zgrajen za kraljevo ljubico Madame de Montespan.

Ohranili so se zapisi o tem, kako so se kopale hčerke Marije Terezije. Marija Karolina (1752–1814), ki se je poročila s Ferdinandom, kraljem Sicilije, je zapisala, da je zaradi sramežljivosti in zato pomanjkanja higiene skoraj izgubila svojega moža v vlogi ljubimca. Svoje slabe navade v tem pogledu je pripisovala vzgoji na dunajskem cesarskem dvoru. Njena sestra, slovita Marija Antoinetta, poročena s francoskim kraljem, pa se je kopala vsak dan, a pri tem nikoli ni slekla perila in obleke.

Higienski stol in toaletna mizica

V 18. stoletju, konec njegove prve polovice, je najprej med aristokracijo postajal priljubljen bide, imenovan tudi »stol za higieno«. Za Madame de Pompadour (1721–1764), ljubico kralja Ludvika XV., so leta 1751 izdelali bide iz lesa vrtnice s pozlačenimi okraski iz brona. V tistem času so razsvetljenci, konkretno Jean-Jacques Rousseau v delu Emil ali o vzgoji (1762), začeli zagovarjati redno, pogosto kopanje otrok in odraslih vseh družbenih slojev. Slavni ljubimec Giacomo Casanova (1725–1798) v svojih spominih telesno higieno na več mestih povezuje s prefinjeno erotiko.

Od leta 1710, ko je Evropa najprej na dresdenskem dvoru spoznala skrivnost izdelave kitajskega porcelana, se je ta material začel širiti kot primeren za toaletno pohištvo. V poznem 18. in na začetku 19. stoletja so se pojavili tudi različni izumi, ki so preprečevali širjenje smradu iz nočnih posod, ter posebej oblikovani fotelji s pokrovi in rezervoarji, da so lahko z vodo izpirali iztrebke. Čedalje več je bilo tudi različnih toaletnih mizic, posebej za ženske in posebej za moške, ki so bile namenjene za pudranje, umivanje in britje.

V naslednjih dveh stoletjih so postale lesene toaletne mizice in komode uveljavljen del pohištva. V nasprotju s Sisi, ki je imela sodobno kopalnico, je cesar Franc Jožef, ki je svojo ženo preživel za skoraj dve desetlet­ji, do konca življenja uporabljal mizico za umivanje brez neposredne povezave s tekočo vodo iz vodovoda. Mizice za umivanje in podobno pohištvo so oblikovali celo znani dunajski modernistični arhitekti in oblikovalci, na primer Josef Hoffmann, Josef Frank in drugi.

Z gradnjo sodobnih vodovodov in izpopolnjevanjem tehnologije napeljav v stanovanjskih objektih v zadnjih desetletjih 19. in na začetku 20. stoletja je postajala kopalnica vse bolj priljubljena in vse pogosteje je dobila poseben prostor tudi v meščanskih stanovanjih. Telesna higiena v prostoru, obloženem s keramičnimi ploščicami, s serijsko izdelanimi kadmi in umivalniki, je končno postala intimni dogodek.

FOTO: arhiv podjetja dvorec Schönbrunn, Dvornega depoja premičnin, Avstrijske zvezne uprave za premičnine, Dunajskega vodovodno-inštalaterskega ceha/Edgar Knack