Precej spretnosti je potrebno, da na nekaj manj kot 70 kvadratnih metrih ustvariš triinpolsobno stanovanje, še zlasti če si omejen s stopniščem in kopalnico, ki mora biti zaradi odtokov v točno določenem delu. Verjetno bi arhitekt rešitev našel hitro, vendar smo se projekta zaradi nizkega proračuna, ki smo ga imeli na voljo, lotili sami. Cilj je bil narediti dve sobi, ki bosta dovolj veliki in svetli, primerni za bivanje in delo šoloobveznih otrok. To smo lahko uresničili le tako, da smo popolnoma spremenili tloris stanovanja, saj se iz obstoječe sobe, ki sta si jo otroka delila šest let, ni bilo mogoče ne s pregradami ne kako drugače ustvariti dveh prostorov, ki bi zadostila pogojem in zagotavljala vse bolj potrebno intimo odraščajočih otrok. Menila sem, da je ta še posebno pomembna, saj sta otroka deček in deklica z različnimi potrebami, željami in urnikom, zato potrebujeta vsak svoj prostor, v katerem si za zaprtimi vrati lahko ustvarjata vsak svoj svet.

Dolgo smo merili, računali in risali ter iskali kar najboljšo rešitev. Po več različicah smo se odločili, da otroški sobi uredimo v južnem delu, kjer ima sicer mansardno stanovanje stojno višino, okna pa so vgrajena v zid, tako da sta obe sobi dovolj svetli. Dnevne prostore s kuhinjo smo premaknili na severozahodno stran. Odločitev ni bila povsem preprosta, saj sem se bala, da bodo dnevni prostori premalo svetli, ker bo svetloba vanje prihajala le skozi strešno okno, koliko je bo v prostor prepustilo okno na zahodnem zidu, pa nismo vedeli, dokler nismo zrušili enega od suhomontažnih zidov.

Nekdanja dnevna soba je postala Anuškina, Anej je svojo dobil tam, kjer je bila prej jedilnica. Moral se je sprijazniti z manj prostora, ker sem menila, da potrebuje deklica večjo sobo. Zdaj vem, da sem se odločila prav. Ne le zato, ker je deklica, temveč ker sta si tudi po značaju povsem različna. Anuška je zbirateljica, ki kopiči vse, tudi papirčka, na katerega si mimogrede kaj napiše, ne vrže stran. Soba je polna njenih izdelkov iz šole in od doma, drobnih predmetov, ki jih prinese s potovanj, tudi od igrač iz ranega otroštva se zelo težko loči. V sobi pogosto vlada kaos, vendar ona se v njem očitno dobro počuti. Ustvarila si je prostor, v katerega ne vstopam, ne da bi potrkala, in v katerem ne skrbim ne za red ne čistočo. To je njena odgovornost, ki jo sprejema po svoje in živi z njo. Nasprotno je Anej minimalist. V sobi je malo predmetov, le spominki, knjige, iz lego kock sestavljeni modeli in seveda osebni računalnik. Vedno je vse na svojem mestu, nič ne leži po tleh, celo garderobno omaro ima vedno urejeno. Tudi sesalnik je iz njegove sobe slišati pogosteje kot od drugod.

Stanovanje smo obrnili domala na glavo. Sobi sta nastali tako, da smo med njiju postavili predelno suhomontažno steno, Anuškino na severni strani zapira obstoječa stena, ki je prej delila dnevno in prvotno otroško sobo, za Anejevo pa je bilo treba na severnem delu postaviti kar tri manjše suhomontažne stene, da smo lahko uredili vhod vanjo. Precej natančno delo, saj je bilo vprašanje milimetrov, pa kljub temu je bilo treba njegovo posteljo za tri centimetre skrajšati, da se je izšlo. Prejšnja kuhinja je postala spalnica, vendar le s stopničastim zidom ločena od novega dnevnega prostora z jedilnico, ki sta zdaj tam, kjer sta bila prej otroška soba in hodnik. Steno med njima smo seveda zrušili in tako dobili precej velik prostor in dovolj svetlobe skozi zahodno okno. V tem odprtem prostoru smo uredili tudi kuhinjo. To je zahtevalo precej prestavljanja električne napeljave, na novo je bilo treba urediti vodovodno napeljavo za kuhinjo, kar pa ni bilo preveč zahtevno. Odpreti je bilo treba le suhomontažno steno, za katero je kopalnica, vodo speljati še na kuhinjsko stran in steno zapreti z novo suhomontažno ploščo.

Za največjimi in najbolj umazanimi oziroma natančneje prašnimi deli, ki so potekala približno 20 dni, je bilo treba urediti še sto in eno podrobnost. Položiti je bilo treba glinene plošče na tleh in zapreti strop, kjer so bile prej stene, privijačiti vsa stikala, vtičnice in luči, spet sestaviti pohištvo, ki smo ga morali zaradi pomanjkanja prostora in težavnega premikanja razstaviti, na novo zvrtati luknje v zid za viseče omarice, police in slike, pokitati stare luknje, ki so postale neuporabne, prepleskati vse zidove. Za to smo potrebovali še deset dni.

Projekt otroški sobi je bil ob relativno dobrem načrtu, ki je vključeval precej natančen nov tloris prostorov, popis potrebnih materialov, del in cen, ter ob pomoči spretnih prijateljev in kljub vsemu pogosti improvizaciji končan v predvidenem mesecu dni. Tudi izjemno majhnega proračuna nismo prekoračili za več kot pet odstotkov. Požrl pa nam je precej živcev, celo solze so tekle, saj se je na polovici zdelo, da stanovanja nikoli več ne bomo spravili v red, kaj šele v njem uživali. Pa vendar nam je uspelo ustvariti prijeten skupen in dva izjemno pomembna otroška svetova.

Delo in dom, 25. avgust 2010