V kotu veže, takoj za vhodnimi vrati, stoji na vrata naslonjen snopič suhega, še vedno zelenega trstičevja. Kdor ve, da je sogovornik doma z Otoka na Cerkniškem jezeru, zna prebrati ta dekorativni snopič tudi tako: nostalgija, vez z domačim krajem. »Nabrano je na jezeru,« pravi in razloži, kako ga uporabljajo v stavbarstvu: »Sem ga vozijo, v zvitkih, iz Madžarske, ker pri nas se nič ne splača, niti vezati trščce. Tršca je lepo povezana z žico, napneš jo na trame, da ni valovita, in nato nanjo z rokami naneseš omet, apneno malto, v katero zmešaš tudi narezano slamo. Pravijo, da je to odlična klimatska naprava.«

A mi smo prišli k Tomu in Sabrini Mulec zaradi odgovora na vprašanje, kaj storiti, da v starih, predvsem kamnitih zidovih ne bo vlage. V hiši lepo diši, zrak je suh in vlage ni. »Bila pa je in bilo je je veliko, tale vrata so replika starih, ki so zgnila skoraj meter od tal. Zdravi del vrat sem porabil za okno,« pojasni gostitelj, čigar poklic nima nobene zveze z gradbeništvom. Pove, da je pred leti, ko je hotel poglobiti klet, pri kopanju kmalu prišel do podtalnice. »Hitro mi je bilo jasno, zakaj je globlje niso zgradili že prej. Vsa Tržaška cesta v Postojni leži na vodi. A naša hiša je zaradi prepiha pri temeljih popolnoma suha,« spet poboža suhi kamniti zid.

Zračni kanal poteka v hiši

Zidove dvesto let stare hiše, torej še iz časov, ko so se manj bali vlage, kot se danes, je Tomo ozdravil s prepihom. »Stari so vedeli, da se bodo lesena ostrešja, tudi cerkvena, ohranila, če bo na podstrešju prepih. Niso uporabljali nobenih premazov. Točno pa so tudi vedeli, kdaj in ob kateri luni podreti drevo. Poglejte skednje, stare sto petdeset let, samo s sivo patino so prekriti, drugače pa so povsem zdravi.«

V pritličju hiše je Tomo zgradil štiri takšne neodvisne sisteme, vsak obkroža dva prostora. Mojster inovator je izstopne cevi speljal tako, da se vse štiri cevi vzporedno po enem stebru dvigajo proti strehi in potem skoznjo ven.

Na tla, tudi čez bobrovce, je položil polivinil, nato beton, čezenj izolacijo (plastomerne bitumenske trakove za hidroizolacijo proti talni vlagi) od zida do zida, nanjo pa tlake ali pod. »Za vsak primer smo s sten odstranili omet. Če je zid že zunaj zaprt, naj diha vsaj znotraj. Pokazal se je kamnit zid, opeke, vrinjene med kamne. »Zid sem fugiral in ga speskal. Je čist in lep. Več muh na en mah! Ta prezračevalni sistem sem zgradil že pred desetimi leti. Če ne bi deloval, bi bilo zdaj že jas­no. A očitno je, da vlage ni. Razen na enem mestu, na stopnicah, kjer takšnega sistema ne more biti,« pojasni Tomo in pokaže vlažni omet, ki odstopa ob robni ploščici stopnic.

Zakaj ne ometavajo cokla hiše

Na podoben način sta z bratom Jankom najprej »zdravila« več kot petsto let staro domačijo na Otoku. »Gre za prvo hišo, ki je bila zgrajena v tej vasi, poleg cerkve, za katero obstajajo pisni dokazi, da je stala že okrog leta 1400. Toda tam sva z bratom v kanal vstavljala modularne opečne zidake, zložene tako, da so se luknje v njih ujemale in tako zrak kroži po njih, vlaga pa se še v opeko zavleče. Tudi župnik Kebe, ki ga ni več v Loški dolini, je vlago reševal na podoben način, s prepihom. Številne stare hiše v Loški dolini nimajo ometanega cokla, in sicer zato, da se vlaga v zidovih laže suši. Če bi sam imel prostor ob zunanjih zidovih hiš, bi kanal, približno 30 krat 30 centimetrov, vkopal na zunanji strani temeljev, pod pločnikom. Nekateri me sprašujejo, ali lahko položijo drenažno cev. Ne, ker drenažna cev ne bi posušila zidu, saj zrak kroži le po cevi,« pravi sogovornik.